Med tednom ga najdete od ponedeljka do četrtka v studiu, če je prost ob koncu tedna, ostane v njem. Na dan je tam od osem do dvanajst ur. "Nastanek skladbe lahko traja od dveh tednov do meseca dni ali več. Skladba lahko nastane hitro, ampak ker sem perfekcionist, se dolgo ukvarjam z zvokom," pravi Vale. "Najtežje je narediti skladbo, ki funkcionira v klubu."

Pred kratkim je prišel iz Rusije, ki jo je obiskal prvič. "Zelo sem bil presenečen nad promocijo, povsod so bili največji plakati z mojim imenom. Zelo lepa izkušnja." Zvečer pa prihaja na oder Cirkusa, kjer se bo pridružil voditelju oddaje Rush Hour Timu Urbanyi na nastopu, ki ga bo neposredno prenašal Val 202.

Pred nastopom smo s producentom izmenjali nekaj besed, ko smo ga obiskali v njegovem mariborskem studiu.

V studio, v katerem sva, ste pred sedmimi leti investirali vse, kar ste imeli. Koliko se obrestuje igra na vse ali nič?
Mislim, da se vedno obrestuje, ne glede, ali je to studio ali kaj drugega v življenju. Velikokrat se moraš v nekaj prisiliti, saj boš takrat iztisnil več iz sebe. Če si res nekaj želiš, v to verjameš in delaš z ljubeznijo, ti na koncu uspe. O tem sem prepričan.

Kaj je bil tisti odločilni trenutek, ko ste se odločili postaviti ta studio in se posvetiti ustvarjanju glasbe?
Za življenje didžeja sem se odločil pred 15 leti. Tudi takrat, ko sem se odločal za nakup gramofonov, sem začel varčevati, saj sem bil tako mlad, da si gramofona nisem mogel privoščiti. Oče me je vprašal, kaj bom z njim, čeprav je imel veliko plošč doma in sem mu polomil veliko igel na gramofonih. Toda želel sem si legendarni gramofon znamke Technics. To je bil začetek.

S prvim obiskom kluba sem hotel postati didžej in za tem je ta želja samo rasla. Zelo hitro sem začel delati kot "resident" v klubu Yucatan, kjer sem se naučil, kako delati z ljudmi. To ti omogoča delo "residenta", saj se vsak konec tedna srečaš z množico ljudi. Kmalu za tem je prišla želja, da bi začel svojo produkcijo. Počasi sem se začel ukvarjati z glasbo in v njo vlagati vso voljo. Ko pa sem se odločil, da se želim s tem ukvarjati profesionalno, mi je uspelo dobiti prostor, kjer sem zgradil studio iz nič. In zdaj se končno vse vrača (smeh), tveganje se res obrestuje.

Zadnji dve leti ste močno vpeti v delo didžeja Umeka, s katerim sodelujeta na glasbenem področju. Ste tudi redki, če ne edini producent, s katerim sodeluje. Kaj dela vajin odnos tako poseben?
Z Umekom sva najboljša prijatelja. Poznava se iz časov, ko moja kariera še ni bila tako resna, kot je zdaj. Ko sem toliko napredoval kot producent – po izgradnji studia –, sva vedno več sodelovala. Moje skladbe so začele postajati vse uspešnejše, za kar so bile dokaz uvrstitve na lestvici Beatport. Umek pride velikokrat januarja v moj studio. En dan deska na snegu, naslednji dan sva v studiu (smeh). Najdeva se v glasbi in do zdaj sva imela že toliko skladb na Beatportu, da sem že nehal šteti (smeh).

Trenutno je najbolj odmeven remiks skladbe Exceeder, ki je na prvem mestu lestvice Beatport. Zakaj sta se odločila, da predelata prav to skladbo, ki je bila pred osmimi leti velika uspešnica?
Leta 2006 je bila uspešnica in po osmih letih se je založba Armina van Buurna, Armada, odločila, da bi bilo dobro, da bi skladbo osvežili. Z Umekom sva dobila priložnost, in ko sem izvedel zanjo, sem bil presenečen, saj vem, da je bila to zelo slavna skladba z udarnim "riffom". Prava petarda (smeh). Veseli me, da sva zdaj že okoli 50 dni na lestvici. Premagala sva imena, kot so Calvin Harris, David Guetta, Avicii, Ingrosso in podobni. Toliko bolj sem vesel uspeha, ker gre za remiks, saj se ti prodajajo malo slabše, in ker sva skladbo izdala pod oznako tech-house, ki težje tekmuje z največjimi komercialnimi "facami" (smeh). Zato je še toliko slajše.

Je lažje ustvariti "petardo" z remiksom ali z lastno avtorsko skladbo?
To sem velikokrat premleval sam pri sebi. Lažje je, če dobim dano idejo in lahko iz tega izhajam. Ko začneš ustvarjati skladbo iz nič, moraš to idejo najprej najti – naj bo to del vokala ali melodija. Velikokrat je lažje pri remiksu, toda izvirna skladba mi vzame še nekaj več časa za ustvarjanje, saj sem perfekcionist in eno skladbo ustvarjam daljše obdobje. Izdam jo raje, ko sem prepričan o njej. Nisem tako kot nekateri, ki v ospredje postavljajo količino pred kakovost. Hočem, da si me ljudje zapomnijo po izdelkih, ne polizdelkih.

Koliko se pri delu ozirate na to, da je vaš izdelek celota nekega povprečja? Koliko je za vas pomembna inovativnost in koliko ponavljanje nekih vzorcev, ki so obče dobro sprejeti med poslušalci?
Elektronska glasba je daleč najbolj priljubljena po svetu in najbolj popularni zvok je "EDM" - v ZDA to pomeni elektronska glasba v širšem smislu, v Evropi in marsikje drugje pa to pomeni komercialna elektronska glasba. Ta zvok se mi zdi že tako prenasičen. Didžeji in producenti za moje pojme preveč kopirajo drug od drugega, tako da je že smešno. Zanimivo pa je slišati največja imena, da so naveličani tega zvoka. Sam sem se vrsto let ukvarjal s svojim zvokom, in to se mi zdi za producenta najpomembnejše. Ne vidim smisla, da bi bil eden izmed mnogih. Rad sem inovativen, hkrati pa spremljam smernice v glasbi. Ampak šele zdaj vidim, koliko lasten zvok pomeni nekaterim oboževalcem.

Koliko na to "kopiranje" vpliva pojav "ghost producing", torej da drugi producenti naredijo skladbe večjim imenom v elektronski glasbi, ne da bi bili podpisani pod svoj izdelek?
Ogromno. Ta tema je vedno bolj znana. Marsikateri večji izvajalec, ki ima veliko denarja in prejeme takšne vsote na nastop, da bruhaš, lahko odšteje nekaj tisoč evrov nekomu, ki je res doma v produkciji. Ne dobi odlične skladbe, ampak solidno, ki se jo lahko "potisne" naprej v smislu trženja. Velikokrat se je izkazalo, da je denar gonilo, ne kakovost. V ozadju pa so še velike založbe, ki imajo toliko mladih sledilcev, da jo preprosto takrat, ko se izda skladba, kupijo. Za dan ali dva skladba pride na prva mesta lestvic, potem pa čudežno pade. Upam, da bo pojav "ghost producing" čez čas poniknil ali pa se zmanjšal v obsegu. Kajti, če hočeš kariero, delaj zanjo, je ne kupi.

Ste imeli že sami takšne ponudbe?
Sem (smeh). Ampak sem jih zavrnil. Investiranje vase mi preveč pomeni. Tudi visoke zneske zavračam, ker raje investiram čas v svojo produkcijo. Moram se ukvarjati s svojo glasbo.

Kako vi gledate na dejanje Davida Guette v začetku letošnjega leta, ko se je med nastopom sredi stadiona v Braziliji okvaril USB-ključ in je zato predčasno končal nastop?
To vprašanje me takoj asociira na tablo z nekega festivala in na njej je pisalo: "Vemo, da ne miksaš." Obstajata dve plati zgodbe. Po eni strani razumem izvajalca, ker je takšen tempo nastopov, da so kdaj tako utrujeni, da niso zmožni izpeljati nastopa. Drugače pa obstaja več primerov, kot je Guetta, ko samo vstavijo USB-ključ z narejenim miksom, dajo roke v zrak, skačejo po mizah in se trudijo izgovoriti čim več kletvic v mikrofon. Delajo na šovu, ne na sami glasbi, a tam, kjer so, so prav zaradi glasbe in ne polivanja šampanjca. To gre številnim na živce, toda po drugi strani je na njihovih nastopih toliko mladih obiskovalcev, starih okoli 18 let, ki jim je pomembna samo energija. Za njih je najpomembnejše, da uživajo.

Koliko je pomembno, da ima izvajalec ob sebi pravega človeka? Letos ste na primer podpisali z večjo ameriško "booking" agencijo.
Imam londonsko agencijo, ki skrbi za "bookinge" po celem svetu, in agencijo iz New Yorka, ki jih imam samo za nastope po Severni Ameriki. Zelo je pomembno, da imaš agenta, on natančno ve, kam lahko greš in kam je dobro, da greš. Brez agenta je zelo težko. Logični potek se začne v studiu, ko imaš rezultate, pride agent in potem je pred tabo ogromno garanja, da prideš do nastopov. Moraš imeti izdelek, ki ga lahko agent proda.

Nastopate po svetovnih klubih, kot so Ministry of Sound (London), Space (Ibiza), Bamboo (Miami). Koliko oboževalci sploh dajo na dejstvo, da prihajate iz Slovenije?
Oboževalcem je v prvi vrsti pomembna glasba, ne podoba didžeja. Najbolj cenijo, če si dostopen. Motivacija za moje delo so prav oni, ki norijo na tvoje delo.
Se mogoče kdaj zgodi, da vas bolj preseneti odziv oz. sprejetost med občinstvom v tujini kot doma?
Pri nas sem že toliko časa prisoten, tako da je drugačen občutek, ko nastopam doma ali v tujini. V Sloveniji se v vsakem kraju, kjer vrtim, počutim zelo domače. Že nekaj časa so moji nastopi polni in sem na to zelo ponosen. In uživam v tem, da me ljudje spremljajo. V tujini pa je drugače, ker v Sloveniji ljudje name gledajo kot lokal patriota, v tujini pa je v ospredju evforija.

Zvečer se vračate v Cirkus, tokrat s Timom Urbanyo. Z njim ste sodelovali že v mlajših letih, nato pa se je to sodelovanje prekinilo. Kako to?
Tima poznam že vrsto let. Pred leti sva začela skupaj ustvarjati v produkcijskih vodah. Potem pa sva šla vsak svojo pot. Tudi glasbeno je Tim šel malenkost v drugo smer kot jaz. Po osmih letih bova zdaj vrtela skupaj v Cirkusu in se tega veselim. Predvsem pa sem vesel, da je prišla pobuda za nastop s strani oddaje Rush Hour 202, Vala 202 in Cirkusa. Rad podpiram podobne projekte in se zelo veselim nastopa.

Če sva že ravno pri RTV-ju, izkušnjo z njim – nastopanjem v živo – že imate. Pojavili ste se na Emi 2011. Koliko smeha danes prikliče spomin na ta nastop?
(Smeh) Ema je bil zame projekt, ki ni odražal tega, kar sem. Za sodelovanje sem se odločil, ker sem bil prepričan o skladbi, bil sem del produkcije. Nisem želel nastopati, ampak so me prepričali. Če gledam nazaj, mi ni nerodno, ampak če si pogledam posnetek, je zanimivo, ker je popolnoma drugo, kar počnem tam in kar sem. Rad se mu nasmejim (smeh). Ampak poslušalci so nas zelo lepo sprejeli. Naša skladba je bila na koncu leta, ko sem prejel izpisek SAZAS-a, bolj predvajana od skladbe, ki jo je zapela Maja Keuc. To mi je bilo pri Emi najbolj všeč na koncu (smeh).

Še vedno pa predvsem večji mediji v Sloveniji drugače obravnavajo elektronsko glasbo kot jo v svetu. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Vedno več medijev drugače gleda na elektronsko glasbo, saj vidijo uspehe – Umek jih niza že vrsto let, sam prihajam počasi. Scena v Sloveniji obstaja in ljudje vedo, kaj se dogaja. Zato toliko bolj podpiram, da je šel Rush Hour na Valu 202. Ljudi je treba izobraževati. Ne moreš pričakovati, da bo vsak vedel vse, če mu tega ne serviraš.

Zgradili ste si studio v Mariboru - niste obupali na začetku in šli v tujino. Zakaj ne?
Ker me je studio stal toliko denarja, volje in časa, da ga enostavno ne morem preseliti (smeh). Ne bi rad spet zgubljal živcev, da bi vso akustiko selil. Velikokrat bi raje živel v Ljubljani, ker so boljše povezave za potovanja. Mogoče tujina pride čez nekaj let. Ampak najpomembnejše je, da imam mir, mogoče bi bilo drugače, če bi živel v Ljubljani. Rad sem osredotočen, ko delam.