Vse od izdaje svojega drugega albuma Blossom, ki je sledil uspešnemu prvencu, na katerem so se znašle skladbe, kot so že zgoraj omenjena Stolen Dance, Flashed Junk Mind in Down by the River, je Rehbein skupaj s svojim "partnerjem v zločinu" Philippom Dauschom na turneji. Duo, ki se je po izidu drugega albuma na koncertih nadgradil v kvartet, na koncertih spremljata Antonio Greger in Sebastian Schmidt. Skupina je v zadnjih petih letih nastopala po vsem svetu in navsezadnje ogrevala ljubitelje glasbe na festivalu Coachella. Med mladimi skupina trenutno velja za najbolj priljubljen nemški glasbeni izvozni artikel. In nič drugače ni v Sloveniji, kar je pokazal razprodan koncert v Kinu Šiška, kjer je prevladovala predvsem mlajša populacija obiskovalcev.

S prvencem Sadnecessary je duo postavil novo definicijo termina "folktronica". A Rehbein in Dausch se nista zadovoljila zgolj s spletno uspešnico, ki jo je zanetila na portalu YouTube objava videospota za skladbo Stolen Dance. Gradila sta na nastopih v živo in rezultat dela je bilo mogoče videti v Kinu Šiška. 17 skladb, kolikor obsega njun repetoar na trenutni turneji, skupina le redko prekine z nagovori. "Dober večer Ljubljana, kako ste," je bil pozdrav, ki ga je Rehbein namenil po uvodnem diskopridihu s skladbo Clouds, umiritvi z Ego in stopnjevanjem s singlom Blossom, kjer je občinstvo že prepevalo besedo za besedo z njimi.

Milky Chance se na svojih nastopih posvečajo predvsem preigravanju in na račun tega tudi same skladbe dobijo novo obliko življenja. Pri skladbi Doing Good je tako večji poudarek na tolkalih (kjer se najde mesto tudi za solažo), pri dobro znanih skladbah, kot sta Flashed Junk Mind in Down by the River, jih člani predrugačijo v ritmu. Podobno kot na koncu, ko se vrnejo na oder v dodatku s Stolen Dance in Sweet Sun. "Plesna melanholija", če vprašate Rehbeina, zleze pod kožo obiskovalcem, ki stopicljajo na mestu in preprosto prepevajo z njimi - četudi ne vedno najbolj vsakdanja besedila.

O njih, nastopanju in glasbi smo se ob obisku Ljubljane pogovarjali z Rehbeinom. Več si lahko preberete spodaj.

Zadnja tri, štiri leta sta večino svojega časa preživeli na turnejah. Selili ste se iz mesta v mesto, od občinstva do občinstva. Vmes ste izdali drug album, ki je prav tako doživel lep sprejem med poslušalci in kritiki. Toda ali se zavedate, da tako hitro, kot je prišel uspeh, se lahko vse skupaj tudi konča?
Se. Nismo pesimisti, ker te takšno razmišljanje ne žene naprej, toda ostajamo realisti. Osredotočeni smo na to, da se vedno potrudimo po svojih najboljših močeh. Hkrati pa želimo ustvarjati glasbo, ki nas spravlja v dobro voljo, in se ob tem zabavati. Še posebej na turnejah želimo prepričati občinstvo, da smo resnični glasbeniki in da je to naše poslanstvo. Toda ni v naših rokah odločitev, do kod nas bo peljala pot in kdaj se bo končala. Če se bo končala in se bomo ozrli nazaj na to, kar smo naredili, se želimo počutiti, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, in na način, ki se nam je zdel prav. Brez obžalovanj.

Ko spremljamo vaše zgodbe na Instagramu, se zdi, da se trudite zaobjeti utrip vseh mest, ki jih obiščete.
Res je.

Se počutite kdaj kot eno nomadsko pleme?
Ja, na neki način. Vsak dan smo tujci v drugem mestu. In to je 'kul'. Vznemirljivo. Toda slaba stran turnej je, da ni veliko časa za ogledovanje mest. Pred koncertom v Kinu Šiška bom imel mogoče tri ure, da se sprehodim po mestu in začutim njegov utrip.

No, Ljubljana je majhna, tako da lahko v treh urah vidite kar precej znamenitosti.
(Smeh) Povedali so mi, da je središče mesta oddaljeno zgolj deset minut. To je popolno.

Kako hitro, morda prehitro, je za vas 21. stoletje. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi živeli v času brez družbenih omrežij in pritiska, da morate po vsakem izdanem singlu že čez tri dni ponuditi naslednjega?
YouTube, Spotfy in družbena omrežja so spremenila življenja glasbenikov, toda so zelo koristna za nas. Zaradi njih ne potrebujemo založb in podjetij, da lahko delimo svojo glasbo po vsem svetu. Potreben je zgolj klik in je glasba na voljo vsem. Ni vam treba vlagati denarja v oglaševanje glasbe. Slaba stran dosegljivosti je v količini - težje izstopaš v poplavi glasbe. Toda zelo pomemben je čas, ki preteče med objavami. Izvajalci se vedno bolj izogibajo izdajanju albumov na vsaki dve leti in raje objavljajo eno ali dve skladbi na mesec. Zato, da ostanejo na zemljevidu. To je več kot očitno najbolj pomembna stvar. Gre za drugačno gibanje danes, kot je prevladovalo pred desetimi leti v glasbeni industriji. Založbe ne vedo, kako se priključiti igri, zato je zelo zanimivo opazovati dogajanje.
Toda kot umetnik si v položaju, kjer vedno obstaja povpraševanje ljudi, toda ustvarjalnost zahteva čas in prostor. Pod pritiskom greš težje nekam v gozd, kjer se lahko umiriš in posvetiš ustvarjalnosti. Ljudje ves čas zahtevajo nove skladbe in si stisnjen v kot, da jim moraš ugoditi. To mi ni všeč (smeh). Toda živimo v takšnih časih in s tem se moramo sprijazniti.

Na začetku kariere ste imeli v lasti svojo založbo, toda kaj je bil ključni trenutek, ko ste si rekli, da je treba vso energijo vložiti v glasbo?
Potrebovali smo kar nekaj časa. Zgodilo se je postopoma. Po treh letih in pol smo se preprosto začeli zavedati, da smo del struktur. To nam je omogočilo, da bolje spoznamo ustroj industrije, toda to zahteva precej energije. Odločili smo se, da je za nas najpomembnejše ustvarjanje glasbe, in ne podjetništvo. Nismo želeli voditi podjetja. A še vedno ga na neki način moremo, ker smo še vedno na neki način vodje – ljudje delajo za nas. Toda večino svoje energije in časa želimo usmeriti v glasbo.

Potrebovali štiri leta, da ste izdali svoj drugi album. In pri albumu Blossom se sliši preskok, ki ste ga naredili, ko ste dali večji poudarek na igranje glasbil v živo. Kako to, da ste se odločili za to spremembo?
Ni bila ravno odločitev, ampak naravni proces. Pri delu nas vedno vodi intuicija. Nikoli si ne zastavimo, kako bi radi zveneli ali v katero smer bi radi šli. Poigravali smo se s številnimi idejami. In v skladbe smo na koncu vnesli izkušnje, ki smo jih doživeli na turnejah in igranju v živo. Hkrati pa smo se razvijali kot glasbeniki na odru, in to smo vnesli v ustvarjalni proces.

Če se osredotočimo na analizo besedil in melodije, je v vašem primeru velikokrat tako, da je melodija precej ritmična, optimistična, toda besedila ne dajo podobnega občutka, saj se v njih spopadate z globljimi temami in težavami. Zakaj ta dvojnost? Zakaj vam ni dovolj, da ljudje preprosto skačejo na te "feel good" melodije?
Zame je dovolj. Lahko bi bilo. Toda skladb ne pišem na tak način. Lahko poslušam skladbe, ki govorijo samo o tem, kako smo dobre volje, toda kot poslušalec imam raje glasbo, ki ima dvojni pomen. Ritem najprej privabi pozornost poslušalca, zastavi smer, potem pa pridejo melodija, harmonije, besedilo, ki delujejo kot celoto in šele takrat dobite popolno sliko. In ko pišem skladbe, jih pišem o tem, kaj me spravlja ob živce (smeh).
Kakšen je vaš pogled na ljubezen? Če samo pogledamo na primer verz: "Let me bleed instead of you" (Naj krvavim namesto tebe). Če se malo pošalim, je precej emodrža?
Ja, dobili ste me (smeh). Lahko gledate tako nanj. Toda gre za metaforo in nima nobene zveze z emo sr*** (smeh). Rad uporabljam metafore, ker se mi zdi, da tako ostane več prostora za interpretacijo in da lahko posameznik skladbi da svoj pomen. Pri glasbi imam rad to, če deset ljudi posluša eno skladbo, jo vsak posluša v drugačnem razpoloženju. In skladba lahko pomeni deset različnih stvari eni osebi, če jo posluša celo leto vedno znova. Skladbo, ki sem jo poslušal včeraj, me je razžalostila, toda ko jo bom poslušal drug teden, se zna zgoditi, da bom ob njej evforičen. Gre za kemijo. Glasba je odprt prostor za komunikacijo. Pomaga nam, da se bolje začutimo na nek način.

Osnova vaše glasbe je ritem bobnov oziroma tolkal in kitare. Kaj vsemu temu doda vaš glas?
Moj glas je samo moj glas (smeh). Glas te približa ljudem. Ko poslušam glasbo, je glas tisti, ki te najprej "udari". Za razumevanje –globljega pomena in kaj se skriva za glasbo, je treba več časa. Toda potreben je le trenutek, da začutite glas. Mislim, da je glas izvajalca za vsako skladbo lovilec pozornosti. Podobno kot fotografije na naslovnicah albumov.

Tisto, kar vas razlikuje od drugih izvajalcev, je tudi ponavljanje določenih verzov in refrenov. Kaj to vnaša v vašo glasbo?
Hmm ... Če nekaj ponavljaš, si poslušalec lažje zapomni in poje s tabo (smeh). Toda pri nekaterih skladbah sem samo napisal nekaj prvih vrstic in refren, pa je zvenelo vse žalostno, zato sem se odločil, da vse ponovim (smeh). Samo en verz in ena kitica je prekratka za skladbo. Preprosto nisem imel več kaj povedati (smeh). Toda to je bilo le v primeru nekaterih skladb - večinoma s prvega albuma.

Kako danes gledate na skladbo Stolen Dance, ki vas je postavila na svetovni glasbeni zemljevid?
Super je. Je skladba, ki nas je popeljala povsod. Odprla številne priložnosti. Je temelj skupine in našega delovanja. In je skladba, zaradi katere nas največ ljudi pozna. In to so vse prednosti tega. Poleg tega pa imate ves čas občutek, da ta skladba krade pozornost drugim. Zdaj smo v fazi, ko želimo pokazati ljudem, da imamo še druge skladbe. Toda na koncertu, ko vidimo neposredni odziv občinstva, opažamo, da že pojejo na vse naše skladbe. In zaradi tega se počutimo zelo samozavestno - da ljudje ne čakajo na samo eno skladbo, ampak želijo doživeti ves koncert.

Kako bi opisali vašo glasbo z eno besedo?
To ni mogoče (smeh). Plesna melanholija.

Več utrinkov z razprodanega koncerta v Kinu Šiška si lahko pogledate spodaj.