Tori, ime, ki ga tako v domovini kot na tujem poznajo mnogi, ki spremljajo glasbeno dogajanje v zadnjih dvajsetih letih. Samosvoj, karizmatičen glasbenik, čigar doktrina kakovosti ostaja njegov zaščitni znak, pa tudi zaščitni znak ustvarjalcev, s katerimi sodeluje - najsi bodo to ponarodeli Orleki ali pa druge manjše zasedbe. Do zdaj je igral že na mnogih odrih sveta v duetu z Ewaldom Oberleitnerjem in s svojo zasedbo Tori Trio: poleg Slovenije v Avstriji, Franciji, Angliji, Italiji, na Hrvaškem … z Orleki pa po vsem svetu.
Harmonikar se bo v ponedeljek bo predstavil skupaj z Bogdano Herman v Kinu Šiška. Hermanova je že več kot trideset let pevka ljudskih pesmi in raziskovalka neznanih svetov petja. Sodelovala je z velikimi slovenskimi umetniki 20. stoletja - glasbeniki, pesniki, slikarji, mojstri videoumetnosti in fotografije. Z glasom je opremljala filme in gledališke predstave. Naredila je pesniško zbirko, radijsko in nekaj televizijskih serij o slovenski ljudski glasbi in o komuniciranju. Več pa si lahko preberete v kratkem pogovoru spodaj.

Harmonika. Toliko kot je oboževana na eni strani, je zaničevana na drugi. Kakšen status uživa danes?
Menim, da ni treba nikogar prepričevati, da je harmonika glasbilo, na katerega lahko igraš različne žanre. Veliko je ljudi, ki raziskujejo tudi drugačno glasbo in harmoniko lahko zasledijo v najrazličnejših žanrih. Tisti, ki pa jim je dovolj, da je harmonika samo za veselico, pa tudi prav.

Morda se zadnje čase celo preveč poudarja, da harmoniko lahko igraš tudi drugače, in se podcenjuje harmonikarje, ki igrajo v narodno-zabavnih skupinah. Res je, da se je v Sloveniji dokaj pozno razvila harmonikarska raznolikost in je veliko ljudi srečnih, ko sliši ta inštrument še malo drugače. Sam sem zelo navdušen nad džezharmonikarji in mi odpirajo nove svetove.

Inštrument vas spremlja že od devetega leta, ko ste se ga začeli učiti (igrali ste pozneje tudi druga glasbila), kaj je tisto, kar vas je privabilo k njej?
Harmonika je zame poseben inštrument. Tudi harmonikarji. Po nekajletnem odmoru sem dobil povabilo, da bi samostojno nastopal na neki prireditvi. Takrat sem si sposodil harmoniko, ker moja takratna harmonika ni dovoljevala igrati različnih zvrsti. Bil sem popolnoma navdušen nad zvokom in odločil sem se kupiti novo harmoniko. Od takrat naprej jo pošlatam skoraj vsak dan.

Kaj je bilo razlog za to, da je za vas in Bogdano Herman "čas" prišel prav zdaj?
Z Bogdano sva kar nekaj let igrala v različnih krajih in državah. Zdelo se nama je primerno, da se to, kar počneva, tudi posname. Morda je bila želja, da nekako zaključiva najino prvo poglavje in se lotiva drugega. Mislim in upam, da si želiva napredovati in še bolj poglobiti v novo delo. To pa ne bi bilo mogoče, če ne bi končala prvega poglavja.

Odlikujejo vaju bogate izkušnje in drugačni pogledi na svet. Kako najdeta skupen jezik v ustvarjanju?
Z Bogdano Herman imava zelo podoben pogled na svet. To se pozna tudi v pesmih, ki jih izvajava. Veliko poslušava drug drugega, se podpirava. Tako na odru kot tudi za odrom. In pri tem uživava. Kot da bi gradila bolj človeški svet. Razlikuje naju orodje, s katerim delava muziko, druži naju pogled nanjo, ki z minimalistično čustveno interpretacijo ustvarja globino in trajanje vtisa; tudi pri naju, ne samo pri poslušalcih. Najpomembnejše pa je, da se spoštujeva.

Za Kino Šiška ste rekli, da pripravljate konceptualno pester program. In kaj še?
Za koncert in za album sva izbrala izjemno različne pesmi: različne po vsebini - pripovedne, ljubezenske, šaljive, vojaške, po čustvih, ki jih prevevajo - vedre, strastne, otožne, hrepenenjske, po ustvarjalcih - avtorske in ljudske, po državah, v katerih so bile ustvarjene - Slovenija, Italija, Nemčija, Rusija, Bosna, Izrael, ZDA, pa tudi po interpretaciji.
In vendar imajo veliko skupnega. Ta muzika obuja določene arhetipe. Ljudi vsega sveta povezujejo praspomini in čustva, ki so nam vsem enaka, le izražamo jih v različnih kulturah različno. A te razlike so včasih zanemarljive.