Legendarni festival Punk Rock Holiday je na sotočje Tolminke in Soče tudi letos privabil številne privržence glasbe. “Rekel bi, da sta dve tretjini povratnikov, ki se vračajo vsako leto in vstopnice hitro pokupijo, preostalo tretjino pa jih je treba prepričati na novo,” je za MMC dejal organizator glasbenega maratona Andrej Sevšek. Dodal je, da se po pandemiji covida-19, ko je bilo tudi za festivale obdobje mrtvila, pozna, da je treba bistveno več vlagati v promocijo festivala kot prej, ko je bil vsako leto.

Po njegovih besedah je sicer postavitev festivala zdaj bolj tekoča kot na začetku, saj so čez leto odpravljali napake in nadgrajevali stvari. To, da imajo še vedno prostor v Tolminu, kjer so festivalom postavili omejitve, je mogoče, ker so z občino dosegli kompromis, ki “festivala ne zaduši do konca, obenem pa imajo domačini še vedno dostop do Sotočja”. To naj bi bila namreč glavna težava v preteklosti – prireditveni prostor so v celoti zaprli. “Program na Sotočju je za domačine zdaj praktično brezplačen, za glavni oder pa je treba imeti vstopnico, ki je tudi zanje zelo dostopna,” je za MMC pojasnil Sevšek.

Čeprav se je festival torej uradno začel v torek, 6. avgusta, in traja vse do 9. avgusta, je bilo ob Sotočju Tolminke in Soče pestro že nekaj dni prej. “Če bi festival uradno trajal pet dni, bi morala biti vstopnica ekstremno dražja. Zato vztrajamo z ‘early arrivalom’. Večletni povratniki pridejo že takoj v soboto zjutraj, ker si želijo zagotoviti parcelo, ki jo imajo vsako leto, in tam biti skupaj s prijatelji,” je povedal organizator Punk Rock Holidaya. Da festival mnogim postane dom za pet dni, je vidno sicer že med vožnjo mimo kampov, kjer si obiskovalci ustvarijo prava domovanja.

Že od opoldneva je bilo živahno

Ponedeljkov dan nič se je tako rodil, ker so se večkrat pojavile zasedbe, ki so bile na turneji, a jih niso mogli več umestiti v program, ker je bil ta poln. “Dodali smo dan, ki je namenjen malo večjim skupinam. Te je bistveno lažje dobiti za ponedeljek, ko ni drugih festivalov, tudi za ceno se da bolje dogovoriti,” je razložil Sevšek in dodal, da je tako več let že v ponedeljek v Tolminu vseh pet tisoč obiskovalcev. Dan nič torej zvesto ostaja del programa, tudi letos se je že na njem festival pokazal v vsej svoji veličini.

Čez dan je bil prostor pred glavnim odrom bolj puščoben, dolga vrsta se je vila le pred stojnico, ki prodaja uradne izdelke nastopajočih. Popolno nasprotje pa je bila plaža le nekaj korakov stran – če je nekdo sledil glasbi, je bil na pravi poti. Oder na plaži na Sotočju, do kamor imajo torej dostop tudi domačini, je namreč tudi na ničti dan skrbel za glasbeno popestritev že od okoli poldneva. Tam so s svojo energijo navduševali Amorfo, Pink Panker, Blagged, Shooting Bambi, Bike Age, Pmx in Dankeschatz.

Čeprav bi človek pričakoval, da ima noč svojo moč in bo odziv na dnevne koncerte drugačen kot na večerne, to za Punk Rock Holiday ne velja. Že popoldne se je pred Beach Stageem zbrala lepa množica ljudi, ki so se premikali v ritmu, pihali milne mehurčke, podpirali zasedbe z odobravajočimi ploski in vriski, obenem je občasno prišlo tudi do živahne izmenjave besed med pevcem in članom občinstva. Že podnevi ni manjkalo “adrenalinskega športa” – poskusov “crowd surfinga”, s katerim so se nekateri ogrevali za večerne skoke z odra na roke občinstva.

Prijateljstva so se stkala že s preprostim vprašanjem: “Imaš ogenj?”

Tisti, ki so bili zadovoljni z zgolj poslušanjem glasbe in niso imeli potrebe po pretirani vpletenosti v nastop, so se razpršili po obrobju prizorišča in svoje mesto našli na primer na ležalnikih, supih ali pa napihljivih blazinah. Če smo že pri njih – festival bi lahko imenovali za parado teh. Ena podoba napihljive blazine je zanimivejša od druge, mogoče je bilo videti papigo, lamo, zebro, želvo, mačko, pico, jastoga ... Seveda pa so kraljevali – ogromni samorogi. Blazine so sicer idealna ”postelja”, tako na kopnem kot tudi na vodi.

Veliko ljudi je malce nižje izkoristilo lepoto reke. Tja si novih moči pridejo nabrat tudi tisti, ki so prejšnji večer dali vse od sebe – nekateri so veselo čofotali in zganjali norčije v vodi, eni so v družbi uživali v tišini, drugi pa v razgretih debatah, saj se je, ko je glasba potihnila, zdelo kot da si v panju. Punk Rock Holiday se kopa v sproščenem vzdušju, prijateljstva so se stkala že s preprostim vprašanjem: “Imaš ogenj?” Ko pa so imeli plavanja, ležanja in martinčkanja dovolj in so slišali pesem, ob kateri jim je zaigralo srce, so se preprosto – morda še mokri – premaknili pred oder.

Ko je nastopila zadnja zasedba na plaži, so se številni vrnili na glavno prizorišče, kjer so se okrepčali s hrano, obenem pa so bili lahko priča tistim, ki so se želeli preizkusiti v rolkanju – po poti, ki vodi mimo stojnic značk, pa tudi športnih copat, je za ovinkom od glavnega odra namreč tudi rampa.

Od irokez do bleščic, od starih mačkov do najmlajših

Če se je človek sicer ozrl okoli, je lahko videl različne ljudi, ki jih je združila glasba. Ni manjkalo raznobarvnih irokez, kiltov in brezrokavnikov, polnih značk in našitkov, vseeno pa je bilo opaziti tudi bleščeče obleke, mačja ušeska, kape z liki iz animirane serije Pokémon, rože v laseh, utripajoče ogrlice in leopardje klobuke.

Nekdo je celo imel oblečen kostum risanega junaka Barta Simpsona, obiskovalka je ponosno nosila majico, ki zatrjuje, da pank ni mrtev. Iskreno – modne izbire na Coachelli ne morejo konkurirati Punk Rock Holidayu.

Obenem je bila pestrost obiskovalcev vidna tudi v jezikovnem naboru – prevladovali so nemško govoreči obiskovalci – in starostnem razponu. Poslušalci so bili tako stari mački, ki imajo zagotovo za sabo lepo število obiskov tega festivala, pa do tistih, ki so šele nedavno prijokali na svet – v svet glasbe jih je pač treba uvesti zgodaj.

Nekaj čez 19. uro je sicer zaživel tudi glavni oder, ki je do takrat malce sameval – nekateri so celo posedali na njegovem robu – a se je kmalu lepo napolnil. Večerni del dneva nič je bil v rokah štirih ameriških skupin.

“Edini smisel življenja to, da se naučiš ljubiti brezpogojno"

Tamkajšnje dogajanje med drevesi je tako odprla zasedba skaja The Toasters, ki je vzdušje razgrela s svojimi poskočnimi ritmi. Energija članov se je ujela z energijo občinstva, ki je preprosto uživalo – skakanje glasbenikov po odru so ljudje poplačali s skoki z odra na roke ljudi, veselim poskakovanjem v ritmu pesmi in z “odštekanimi” plesnimi gibi. Poplesavali so tudi tisti, ki so samo čakali v vrsti za jedačo in pijačo.

The Toasters so štafeto predali zasedbi Mad Caddies. “Prišli smo, da ustvarimo plesno zabavo,” je naznanila skupina, ki ska meša s pankom. Člani so na neki točki “za vse mame in očete” odigrali približno pet okoli 20 let starih pesmi zaporedoma, z minimalnim predahom med njimi. Da se ljubezen do glasbe prenaša iz generacije v generacijo, so dejansko kazale prav družine z otroki, ki so z zaščitnimi slušalkami na ušesih “džuskali” s svojimi starši. Odzivnost občinstva že na dan nič so člani nagradili s pohvalo, da gre za izvrstno vajo za preostanek festivalskega tedna, obenem pa zbranim na srce položili, da je “edini smisel življenja to, da se naučiš ljubiti brezpogojno”.

Nato so si oder podredili Descendents, ki so za “razmetavanje” poskrbeli z veliko dozo panka. “Očitno je, da smo pili veliko kave, zato igramo tako hitro,” se je pošalil pevec, ki je zbrane, ki so glasbo pospremili z odobravanjem, navdušeno oklical za “kul” ljudi.

"Čeprav smo od daleč, se zaradi vas počutimo kot doma"

Ob 23.30 so končno na svoj račun prišli oboževalci zasedbe Rise Against, ki so v Sloveniji nastopili prvič. “Dolgo je trajalo, da smo prišli. Tu smo po zaslugi prijateljev, ki so že igrali tu. Tako jim je bilo všeč, da so nam rekli, da moramo priti,” je povedal frontman Tim McIlrath, ki je pred koncertom sicer za MMC povedal, da je v zadnjem tednu prekolesaril lep del Slovenije, ki mu je hitro prirasla k srcu.

“Sem so nas pripeljali vaši glasovi in srca. Čeprav smo od daleč, se zaradi vas počutimo kot doma. Hvala, ker z nami ravnate kot z družino,” je še povedal pozneje med koncertom in naznanil, da so prišli zato, da se imajo dobro. Da so njihov nastop na Punk Rock Holidayu dolgo časa željno pričakovali, je dokazal odziv občinstva – še preden se je pesem dobro začela, so marsikateri vedeli, za katero gre, v en glas so peli predvsem refrene.

Če se je že prej več glasbenih navdušencev vrglo z odra in se prepustilo na milost in nemilost ljudem pod sabo, so med Rise Against tovrstne norčije izvajali kot po tekočem traku, po zraku je ničkolikokrat poletel kozarec piva.

Svoj ognjeni krst so člani opravili z odliko, zdelo se je, da so bili res vrhunec ničtega dneva in potešili želje zbranih, ki so postali eno skozi goreče prepevanje. Zdelo se je, da so – kot je pisalo na nekaterih kozarcih za večkratno uporabo – imeli “pravo versko doživetje”.

Po zadnjem koncertu načeloma rajanja še zdaleč ni konca, čeprav v kampu glasna glasba po 1. uri zjutraj ni dovoljena. Uradni “afterparty”, ki traja do jutranjih ur, je nekoč potekal kar na plaži, od leta 2021 pa se premakne v notranje prostore kluba Tropikana, kar je tradicija od leta 2021, letos pa so temu dodali še Bowling Areno.