Skupina je tradicijo osvajanja navidez nedosegljivih stvari nadaljevala v času, ko ni nihče več prepričan, da lahko slovenski rokenrol polni velike dvorane. Če se ozremo po 25 letih njihovega delovanja, so Stožice logična izbira njihovih novih podvigov - po razprodanih Križankah in Hali Tivoli. Organizator je lahko tudi sinoči na blagajno pred vhodom v Stožice nalepil velik napis: "Razprodano." In res je bila ponujena kapaciteta v dvorani polno zasedena, zgornje tribune pa so tudi tokrat ostale zastrte za zaveso.

"Stožice so se zgodile, ker je povezava med nami in ljudmi zelo močna. Tu je vidna njihova podpora, ko je šlo iz male dvorane Hale Tivoli v veliko in na koncu v Stožice. Lahko bi šlo tudi naprej, ampak nima smisla. Naprej greš lahko tudi drugače," je bil prepričan Habula.

Nekatere duše, ki so odlašale z nakupom vstopnic ali pa zamudile zadnji val prodaje (nekaj časa po naznanilu, da se koncert seli, so se pojavile težave pri spletnem nakupu), so tavale okoli Stožic, v upanju, da pridejo do svojega mesta v dvorani. Drugi so - predvsem na račun manjšega števila dogodkov v Stožicah in posledično slabšega poznavanja prostora - brezglavo tavale mimo vhodov. Tretji pa so nestrpno čakanje nekaj minut čez 21. uro sproščali ob glasnih vzklikih: "Big! Foot! Mama! Vse! Naj! Boljše!"

"Narod, hvala bogu, da ste tukaj danes. Še enkrat. Hvala bogu za to, ker ste tako pametni. Bolj, kot vsi tisti, ki jih danes ni tukaj. Zato, naslednji komad je za vse tiste, ki jim ni 'ratal' priti noter; za vse tiste, ki niso imeli časa priti noter in za vse tiste jebivetre, ki nas ne jeb*** pet posto," je v enem izmed nagovorov poudaril pevec Grega Skočir in zakričal: "Mi smo pametni! Nori pa še bol'!"

Big Foot Mama v Stožicah ali ta veseli dan za slovenski rokenrol je imel en ključen dejavnik, zakaj bo koncert dobil status nepozabnega in še kakšnega presežnika, to so bili obiskovalci. Na nogah so bili, še preden se je na odru odvila projekcija s portreti glavnih akterjev praznovanja in njihovih skupnih trenutkov skozi leta. Glasilke so brusili, še preden je kdor koli stopil na oder in najpomembnejše, treba je bilo le zaporedje prvih akordov Črnega tulipana, da so sprejeli skupino bučneje kot marsikaterega drugega tujega izvajalca, ki je svojo srečo iskal pod streho Stožic.

"Uspeh se meri po energiji. Določene obletnice sploh nismo delali s koncerti, ampak z drugimi dogodki. Ne gledam, da je bil uspeh, da so bile Stožice polne, ampak zame je uspeh, da so prišli ljudje podpret koncert in se imeli dobro. Da niso prišli zato, ker so morali, ampak ker so hoteli. Zdi se mi, da smo se vsi za dve uri in pol pomaknili v imaginarni svet, stran od skrbi, vsakdanjega življenja: služba, domov, v vrtec iskat otroke ... Ponavljati trikotnik oz. kvadrat. Šli smo v imaginarni svet, kjer smo se napolnili z energijo, v kateri smo bili vsi. To je super za takšne dogodke," je pojasnil na videz nepojasnljivo Habula, edini redni član skupine od začetka delovanja Big Foot Mame na sinočnjem praznovanju.

Imaginarna resničnost?
Ta imaginarni svet, kot ga je poimenoval Habula, se je zgradil v trenutku, ko je stopil na oder skupaj z Alenom Steržajem na baskitari ter Danijelom Gregoričem in Zoranom Čalićem na kitarah. V življenjski formi. Zadnje dvomljivce pa je utišal Skočir, ki je nonšalantno vskočil na oder, se zadrl: "Kje ste motherf***erji?" In porabil le štiri besede, da se je dvignil nad vse: "Jst sem bog ljubezni ..." Črn tulipan je dvorana prepevala, kot da pred njimi ni še naslednjih 26 skladb, ki so tako ali drugače zaznamovale 25-letno kariero skupine.

Nizanje uspešnic z gosti
Večer nizanja uspešnic so tudi tokrat, kot je v navadi pri večjih koncertih Big Foot Mame, popestrili skrbno izbrani gostje, ki so se skupini pridružili na odru. Le redki pa so tam ostali sami (kot se je zgodilo na primer pred desetimi leti na Gospodarskem razstavišču).

Gostje so bili rdeča nit tokratnega popotovanja v času nazaj. Oklep je malce slabše slišano okrepila Irena Preda. Lovro je imel dodaten naboj, ker je na odru poleg Big Foot Mame stal Rok Gerbec, ki je tudi v izvirniku posnel saksofonske dele za omenjeno skladbo, Brasci so bili lepo dopolnilo skladbe Mojca, Mojca, Martin Janežič - Buco pa lepo dopolnilo ritemsekcije. Kot je to že v navadi.

Inštrumentalne vrste so okrepili s tremi kitaristi, ki so bili del poti, ki jo je prehodila Big Foot Mama. Slaven Kalebić, Slaviša Stojanović in Matej Mršnik so za nekaj časa ostali sami na odru s kitarskimi vložki ob Zadnjem porazu, ki se je končal s pobudo Skočirja po skupinskem prepevanjem: "Zjutri mi pokaž' svoj pravi obraz ..." Iz 34 strun so prešli na klavirske tipke, najprej z Davorjem Klaričem ob skladbi Amazonija, nato pa si je Skočir vzel nekaj trenutkov, da je napovedal gostjo, katere ime - kot je dejal sam - je bilo preprosto Neža Buh. "Potem je prišla ven, naredila dobro stvar in postala Neisha."

Tudi na koncertu Big Foot Mame ni šlo brez novodobne slovenske rokenrol "all star" ekipe, sestavljene za posebne priložnosti. Kot je povzel Skočir: "V 25 letih s temi ljudmi niso sodelovali. Smo. Na tak ali drugače način. Družili smo se na koncertih, za odri ..." Tomi M., Borut Marolt, Tokac, Tone Kregar in Jernej Dirnbek so se pridružili Skočirju in druščini pri navijaški himni Nove zmage, za katero so člani Big Foot Mame dejali, da na neki način opisuje tudi njihov novi zagon v nadaljnja ustvarjalna leta.

Ko zaigra harmonika ...
A vseeno sanjsko moštvo ni poželo toliko navdušenja kot najstarejši gostje na odru. Začelo se je s Skočirjevo napovedjo: "Da se spomnimo, kakšna 'štala' je bila pred desetimi leti, ko so prišli ti fantje gor. Glavnega akterja žal ni več z nami, gospoda Lojzeta Slaka," je poudaril Skočir. A spoj narodno-zabavne glasbe in rokenrola, kjer so bili Big Foot Mama in Fantje s Praprotna pionirji na slovenskih tleh, se je nadaljevala tam, kjer se je končal: z glasnim prepevanjem in lahko bi rekli obsedenim stanjem. Le da je še več grl prepevalo ob harmoniki v skladbi Neki sladkega in zimzeleni Pomlad, kjer je Skočir padel na kolena pred legendami na odru.

In če ostanemo pri legendah: zadnja tretjina je bila namenjena hitremu prikazu, kako so se menjavali člani skupine. Ogromna aplavza sta bila deležna Habula in stari znanec Miha Guštin - Gušti, ki se je poklonil dvorani za izkazano podporo. Največja atrakcija pa je bila prvotna zasedba, v postavi Andrej Kos, Robert Sršen in Zoran Jovanović - Jovo, ki jim je uspel "kvantni preskok iz gimnazije Šentvid do Stožic", kot je opisal Sok.

Ni bilo človeka, ki bi ostal miren ob priredbi Should I Stay Or Should I Go. Morda se tej energiji celo ni približala nobena do takrat izvedena skladba. Nostalgični trenutek pa so zaključili z avtorsko skladbo, "ki je ne boste našli na YouTubu", je dejal Sok. "Eni so šli, drugi so ostali," je preprosto filozofijo delil Habula, ko se je za Malo nimfomanko vrnila trenutna postava (še vedno z Guštijem ob strani).

Petru Lovšinu ni preostalo nič drugega, kot da nekdanjim članom svoje spremljevalne skupine vošči in voščil jim je na najboljši mogoči način, tako da je z njim eksplodirala dvorana ob njegovih skladbah Najboljši par in Bandiera Rossa, izvedenih skupaj z Big Foot Mamo. Po nažiganju kitar in prepevanju Nisem več s tabo, pa so najlepše, najbolj intimno pustili za konec. Kratek stik - v akustični izvedbi z Nino Kay, ki je zazibala Stožice. A le za kratek čas: do prižiga vžigalnikov in prenosnih telefonov ob Ledu s severa.

Vse najboljše!
Predvsem pa je bil to večer skupinskega prepevanja, kjer je Skočir dajal pobudo večtisočglavi množici v Stožicah: "Dejmo vsi pet: 'Rekla je ne morem ...'." In Stožice so nadaljevale: "Ker sva sam' prjatla." Ni šlo za klasično nizanje uspešnic, za kar je skrbela predvsem ritemsekcija, ko je podaljševala skladbe in narekovala tempo pevsko razpoloženi dvorani (Zadnji poraz, Garbage, Rola se). Gregorič in Čalić sta vsak posebej branila svojo stran. In Skočir je s pridom izkoriščal oba podaljška odra, da je s ploski narekoval tempo. "Rola, rola se mi zdej, sanja - sanjamo naprej," so se zlili glasovi in tako zaključili večer nostalgije.

Ali kot je strnil Habula: "Takšnega večera ne moremo več ponoviti, ker tu so se določeni ljudje odzvali na določeno energijo. Danes smo bili skupek te energije, če bi delali isto stvar jutri, se ne bi zgodila. Zato pa imaš samo enkrat 25 let." Vse najboljše, Big Foot Mama.