Skladba Naj sije v očeh skupine Muff, katere del je uporabljen kot zvočna kulisa oglasa na največji slovenski komercialni televiziji, je po podatkih Zavoda IPF postala najvišje uvrščena slovenska skladba na lestvici največkrat predvajanih radijskih skladb v letu 2012. Predvajanost skladbe na radijskih postajah pa je presenetila tudi člane skupine.

Skupina, ki je nastala kot ideja kitarista Tadeja Koširja, je svojo končno obliko začela dobivati, ko je k sodelovanju pristopil producent Anže Kacafura (Cazzafura), ter dokončno zaživela, ko sta se jima pridružila še pevka Senidah in baskitarist Gregor Robić. Skupino pa dopolnjujeta še Dorian Granda na bobnih in Miha Gorše na klaviaturah.

O tem, kako se je zgodba Muffov začela in kako se razpleta, smo se pogovarjali s Koširjem in Senidah. Pogovor si lahko preberete spodaj.

Muff je projekt ... Tako se pogosto začnejo opisi vaše skupine. Da razčistimo, je Muff projekt ali skupina?
Senidah: Skupina.
TK: Vedno je bila skupina. Beseda projekt se je pritihotapila poleg ...
Senidah: Mi smo najprej želeli skupino prikazati kot Tadejev projekt. On je na začetku želel, da bi imel svoj projekt z znanimi glasbeniki, kjer bi igral.
TK: Da, začelo se je tako, da sem želel posneti samostojno ploščo, ampak nisem vedel, kaj natančno hočem. Posnel sem demoposnetek za skladbo Povej mi, ki sem ga poslal Cazzafuri, s katerim sem v preteklosti že veliko sodeloval. On pa je tudi del produkcijske ekipe Zlatka, kjer poje Senidah, in tako je nastalo jedro Muff. Obema je bila moja skladba všeč in sta mi nazaj poslala že posneto vokalno linijo.
Senidah: Nihče mu ni nič rekel. Jaz sem se posnela in mu poslala (smeh).
TK: Rezultat nam je bil vsem všeč in nato smo si rekli: ustanovimo skupino. Tako da skupina obstaja že od vsega začetka. Se mi pa zdi, da se je začelo govoriti o projektu, ker smo sestavljali sporočilo za javnost za naše tri single in je beseda obstala.
Senidah: Brez Cazzafure na fotografijah (smeh).
TK: Tako je, on se je zdaj izvzel, ker ne sme biti več na fotografijah, ker je producent (smeh).
Senidah: Vsi takoj pomislijo, da je tudi on v skupini, in začnejo spraševati, kaj on igra, ampak on je producent, avtor ...

Tadej, je bila Senidah prva izbira za pevko?
TK: Na samem začetku se je v Zlatkovi skupini zamenjalo kar nekaj pevk. Tudi Maja Keuc je pela nekaj časa, kar veliko ljudi ne ve, potem pa je prišla Senidah in smo se zelo dobro ujeli. Zelo je bila že takrat talentirana, potem pa se je še bolj izpopolnila. Odlično je delati z njo, ker ni samo interpret pesmi, ampak je tudi avtor.
Senidah: Samo mi je zelo težko, ker je že njegova melodija izjemna.
TK: Nekaj zanimivega se zgodi, ko se dobimo skupaj. Če bi me kdo vprašal, kaj je moj največji strah ali dvom, bi mu odgovoril: "Kaj pa, če bo naša energija kar izginila."
Senidah: Ne, ne bo. Zato pa moramo še naprej samo delati.

Imena se je spomnil Anže Langus Petrović. Zakaj ste ostali pri njem?
Senidah: Nam se je zdel všečen.
TK: Mislim, da sva midva skupaj igrala pri Neishi, in sem ga vprašal za nasvet o imenu. Sicer lahko omenim, da sta pri Povej mi igrala skupaj z Juretom Rozmanom. Potem smo se pogovarjali in on je znan po tem, da se je spomnil veliko imen za skupine: Da Phenonema, Half Naked, Bro. Malo smo se pogovarjali in po nekaj domislicah je prišel do Muff. Meni je všeč, ker je tudi kitarski efekt - 'big muff' -, ki je neki 'distortion', in jaz sem si to predstavljal pod tem.
Senidah: Drugi pa so dobili še druge asociacije (smeh).
TK: Cazzafura se je potem spomnil zgodbe: pogreti s srcem. Saj se lepo sliši.

Vsi trije ste vpeti tudi v druge projekte. Bi lahko obstajali le kot Muff? Kaj vas žene, da sodelujete še pri drugih projektih: kreativnost ali to, da mora slovenski glasbenik delati več stvari, če želi preživeti?
Senidah: Eno in drugo. Menim, da moraš zaradi prepoznavnosti sodelovati tudi pri drugih projektih. Jaz sem sodelovala z Zlatkom pri nekaj skladbah. In mi je 'fajn' sodelovati z njim. Tudi njegove skladbe so mi všeč.
TK: Oboje. Moja prioriteta je Muff, ampak slovenski prostor je specifičen, tako v finančnem kot časovnem smislu. Ko ti nekaj delaš, ni tako, kot je v tujini, da greš za dva oz. tri mesece in te takrat ni. Če si vpet v skupino, imaš zelo malo časa za samostojne projekte - lahko jih ustvarjaš v prostem času. V Sloveniji pa imaš veliko časa na razpolago, in če si kreativen, lahko sodeluješ tudi v drugih skupinah. Sploh pred leti se mi zdi, da je bil to trend, zdaj pa ni več toliko razširjen. Včasih so se glasbeniki veliko bolj povezovali in je bilo 'kul', če si bil v petih skupinah. Osebno pa se mi zdi, da v takšnem primeru ne moreš biti pri vseh projektih stoodstotno navzoč.
Senidah: In tudi potem ljudje več ne vedo, kje poješ. Zato je treba malo paziti.
TK: Meni velikokrat rečejo: "Ej, super skladba. Tvoja sestrična 'ful' dobro poje." (smeh). Ob tem se samo nasmeješ.

To je tudi na neki način težava majhnosti Slovenije.
TK: Tudi. Saj igraš, ampak če imaš eno skupino, imaš še vedno toliko časa, če si ustvarjalen glasbenik, da narediš še kaj drugega. Ker drugače ti ostane poln predal skladb, za katere misliš, da so zelo dobre, ampak jih ne boš nikoli imel priložnosti predstaviti drugim.

Precej prahu pa je dvignil neki drug vaš singel: Naj sije v očeh, ki je na lestvici Zavoda IPF končal na prvem mestu med slovenskimi skladbami po pogostosti predvajanj na domačih radijskih postajah. Koliko lahko ta singel zasenči oz. poudari to, kar ste?
TK: Jaz bi, če bi izvzel od štirih skladb, ki smo jih do zdaj predstavili javnosti, dve, ki poudarjata, kar smo, izbral Povej mi in naš zadnji singel Tvoje moje. Je pa singel Naj sije v očeh dober in ljudje ga imajo radi tudi zato, ker je tako izpostavljen. Toliko so ga vrteli oz. 'forsirali', da je zlezel pod kožo, toda če bi bil slaba skladba, se to ne bi zgodilo. Težko pa je reči, ali bi se lahko podobna zgodba zgodila s kakšno drugo skladbo. Singel predstavlja to, kar smo mi.

Koliko se je povečalo povpraševanje, ko je začel dobivati Naj sije v očeh toliko medijske pozornosti?
TK: Veliko. Predvsem zaradi te skladbe.
Senidah: In na vsak nastop, kamor pridemo, začnejo ljudje vzklikati: "Naj sije, naj sije ..." Drugih skladb kot da ni. Šala (smeh). Zaradi njega smo bili zasedeni vsak konec tedna. V decembru smo imeli več kot 20 nastopov.
TK: Če gremo na primer na kakšen festival, kjer je množica ljudi, ki pridejo poslušat druge skupine, je ta skladba vedno pobuda za prepevanje z nami.

Menite, da bi vas, če ljudje ne bi vedeli, da sta v skupini vidva, organizatorji in lastniki klubov vabili na koncerte?
Senidah: Ne, saj mene še nihče ne pozna (smeh).

Kot pevko pri Zlatku (smeh).
TK: Jaz sem pa tisti, ki nastopa s sestrično (smeh). Ne, precej ljudi ve, kdo smo. Ampak zdi se mi, da je Naj sije v očeh večji od skupine.
Senidah: Še danes nekateri ljudje ne vedo, kdo poje skladbo. Poznajo pa jo vsi.
TK: Skladba je postala večja od nas.

Zanimiva stvar v Sloveniji.
TK: Da, zanimiva. To se je prvič zgodilo pri nas. Neki prijatelj iz glasbenih voda mi je rekel, da me je zadnjič videl v videospotu na komercialni televiziji, in vprašal, ali so me najeli za nastopanje v njem. Moral sem mu pojasniti, da sem soustvaril skladbo. Verjamem, da si precej ljudi tako predstavlja. Pogosto so videospoti narejeni kot oglas in ljudi to zavede.

Kako zdaj povedati, da ste vi Muff?
TK: Z novimi skladbami. Veliko ljudi, ki išče Naj sije, si potem ogleda tudi druge. To smo opazili, ko so ogledi naraščali pri Naj sije - naraščali so tudi pri drugih skladbah. Dobili smo možnost, da naše preostale skladbe sliši tista skupina ljudi, ki jim je skladba Naj sije v očeh in jih zanima tudi preostalo delo skupine.
Senidah: Zato pa pravimo, da je treba delati.

Še vedno pa v vaš repertoar vključujete tudi priredbe. Zakaj?
Senidah: Zato ker imamo koncerte, ki so dolgi uro in pol, nimamo pa dovolj materiala za to. Moramo.

Čeprav - kot pravita sama - ves čas nastaja nekaj v studiu. Zakaj tega ne preizkušate na odru?
Senidah: Tega ne moremo predstaviti, dokler ni izdano.
TK: Oktobra lani smo se zelo trudili na novih skladbah, ko smo se zaprli v studio, da bi skupaj sestavili album, toda niso bile še narejene. Zdaj načrtujemo izdajo novega singla, potem pa ploščo.
Senidah: Vedno, ko se dobimo v studiu, je nekaj novega, kar bi rad uporabil, toda potem moraš začeti vse od začetka. Prizadevamo si narediti dober album, saj bo ta ostal čez dvajset, trideset let. In boš pogledal nazaj in ti ne bo sram pokazati in poslušati, kar si naredil v preteklosti.

Sami pravite, da si želite izdelek, ki ga boste lahko čez nekaj let, desetletij vzeli s polic in ga poslušali. Danes pa se zdi, da izdaje albumov postajajo le del promocijskega orodja: 'promocijski push', kjer te ob tem začnejo spraševati, kdaj bo na vrsti izdaja novega albuma.
TK: To je narobe. Album je izdelek. Koncerti so pomembni, ker je to izvedba v živo, kjer želiš ljudem povedati, kar imaš povedati. Album pa je vsebina skupine. Če skupina nima dobrega albuma, si ne zasluži preveč pozornosti. Lahko so vsi virtuozi na svojih inštrumentih, toda če nimajo vsebine, nastane težava. Se pa strinjam, da moraš imeti album za vizitko, toda to se mi zdi nesmiselno.

Ko pridete v studio, kako se začnejo stvari razvijati?
TK: Do zdaj je bilo tako, da sem jaz postavil neke akorde in osnovne melodije, potem pa smo skupaj delali. Jaz včasih potrebujem nekoga, ki pogleda stvari iz drugega zornega kota, in za to ima Anže dober občutek. Posluša in ima dober nos, kaj ima potencial. Anže piše tudi besedila, skupaj s Senidah ustvarjata pozneje še vokalne melodije.
Senidah: Se nam je pa že zgodilo, da smo se med fotografiranjem malo igrali. Tadej je malo igral na kitaro, ko smo imeli odmor, in nastal je Tvoje moje.

Kako bi žanrsko opredelila Muff?
Senidah: Težko je.
TK: Jaz bi rekel pop.