Dve leti za tem, ko je izšel njegov prejšnji celourni avtorski izdelek Zlato ti daje sijaj, ne pa sreče, se fužinski ulični pesnik in sijajen vokalni interpret Zlatko na novi songovski zbirki nemara res oklepa najostrejših rim, kar jih je spisal v vsej svoji skoraj že desetletni glasbeni karieri.

Družbeno zelo kritičnim verzom je vedno naklonjen, je skrajno zgovoren in zelo prijazen glasbenik. Na tem novem delu je dodal tudi zaznavno posodobljeno glasbeno podlago oziroma beate ali pač ritmično-melodične kombinacije, ki jih v znanem slogu, to pomeni zelo vneto, skoraj napadalno prekriva raperjev vselej prepoznavni vokal. Kot je to običaj, je med sodelujočimi na albumu Plečnikova roža avtorski pečat pustilo še nekaj drugih znanih slovenskih Zlatkovih glasbenih kolegov.

V skladbi K.O., kot zanimivost, Zlatko bežno omenja tudi drugo slovensko freestyle tekmovanje ali vseslovensko Tekmovanje v raperskem prostem slogu, ki je bilo leta 2003 izvedeno v ljubljanskem klubu K4. Tedaj sta zmagovalca postala Trkaj in N’Toko, medtem ko je Zlatko z uvrstitvijo v polfinale zasedel tretje ali četrto mesto; reklo bi se, bron. To je bil prvi Zlatkov večji odrski met. Podatek zgoraj, da se Zlatko približuje deseti obletnici delovanja na glasbenem prizorišču, kar drži.

O Plečnikovi roži, nastajanju albuma, sodelavcih z nje, o stanju duha v Sloveniji in o osebni rasti je Zlatko pripovedoval v kratkem intervjuju, ki je bil posnet pred dvema tednoma na popoldanskem postanku nekje blizu središča tedaj še sončne in razgrete Ljubljane.

Zlatko, povej nam, prosim, kaj lahko pričakujemo na tvojem novem delu Plečnikova roža?
Zlatko: S to ploščo bomo vsekakor naredili z zvokom korak naprej, z liriki (besedili) korak naprej, s flowom korak naprej; za gramofoni in vsemi drugimi stvarmi je bil Anže Cazzafura, kar pomeni, da bodo beati podobni kot na prvi in recimo tretji (plošči). In … da boste lahko spet uživali ob različnih zvokih klavirja ali saksofona ali pa česa drugega. Kar se tiče mene, ostajam isti kot vreme, se pravi nespremenjen … Enkrat je sneg, enkrat je sonce, enkrat je dež in jaz se trudim, da ujamem vse to skupaj kot eno celoto in dam to na zgoščenko.

Najraje imam, da si ljudje vzamejo čas, preposlušajo ploščo in potem jim ni treba sploh brati mojih intervjujev ali pa jih poslušati, ker - načeloma - jim je potem res vse jasno.

V intervjuju dostikrat pozabim omeniti marsikaj, na plošči pa ne. Tam se pa pove vse, kakor je. In želim si, da bi Plečnikova roža ostala kakor nekakšen steber, pa ne podoben stadionu za Bežigradom, ampak steber, ki ga ne bodo mogli pustiti propadati, ker ne bo v njihovih rokah, ampak bo v poslušalčevih rokah; ne bodo ga mogli zapustiti oziroma zapostaviti, (pa naj bodo to, op. a) mediji taki ali taki, ne bodo mogli več tega držati nazaj: ne morejo oni tega upravljati kakor tudi ne morejo z mano upravljati in zaradi tega sem srečen!

Povprašal bi te tudi po obliki Plečnikove rože, denimo kdo je v studiu še sodeloval s tabo ali koga bomo lahko na delu slišali kot tvojega gosta?
Zlatko: Zelo sem vesel, da kateri koli “featuring” sem si zamislil, se je ta tudi uresničil. Z veseljem lahko izdam, da mi je na pomoč priskočil Vlado Kreslin, in to za komad Plečnikova roža. Za komad Ulce, ki se navezuje na komad s prve plošče, mi je na pomoč priskočil, in to pri refrenu, Klemen Klemen. Zato sem zelo vesel. Veliko ljudi me sprašuje, kaj je z njim, kaj se dogaja z njim. In če ne drugega, sem to priložnost izkoristil, da jim dam tudi na svojem projektu delček njega; kar sploh ne bo slabo - o tem se bodo vsi lahko prepričali. Za spremljevalne vokale pa je poskrbela moja prijateljica Senidah, pevka skupine Muff, s katero smo povezani, mislim, da zadnja tri leta; to pomeni, da nastopamo skupaj. Plata je energična, plata je pozitivna in se že veselim tudi sam, da se končno izda in da lahko začnem nastopati z novimi komadi; ker ne vem, ali sem se kdaj tako zelo veselil nastopov tako kot se teh (prihajajočih); mogoče tudi zaradi časa, v katerega smo ujeti; saj nas polnijo s preveč negativnimi informacijami in potem jaz komaj čakam, da dobim to priložnost, to pomeni nov material, da lahko začnem dajati protiudarec temu negativizmu.

Kako sam sebe vidiš v ogledalu dve leti pozneje - dve leti po izdaji prejšnjega albuma? Kaj se ti je spremenilo v sanjah, kaj se ti je spremenilo ob tem, kar opazuješ naokoli, in ob tem, kar obravnavaš v pogovoru sam s sabo?
Zlatko: To je zelo zanimivo vprašanje. Moram priznati, da se več sam s sabo ukvarjam. Včasih sem se mogoče ukvarjal še s kom drugim. Je res, da sem predstavnik ljudstva in da govorim glasno tisto, kar si mislim, in ne bežim stran od resnice. Ampak je pa zanimivo to, da včasih nisem gledal toliko nase. Zdaj pa sem poskrbel, da je prav obratno. Trenutno se izogibam kakršnemu koli čvekanju, kakršnemu koli brezpoantnemu pogovarjanju, enostavno nimam časa za neumnosti in se držim samo striktno pogovorov, s katerimi lahko polepšam dan sebi in tej osebi, s katero si izmenjujem misli. Vse drugo ali nepomembne informacije, kot sem povedal že prej, pa me sploh ne zanimajo. In držim se le ene poti, in to je ta pot, ki sem si jo začrtal. Torej se ne nameravam spreminjati za nikogar, ne glede na to, kje bom pristal. Zmeraj bo 'fural' tako, kot sem začel 'furati'. In, to je to. Delam na sebi, z mojo glasbo se ljudje lahko z mano zbližajo. To se mi dogaja, vedno več ljudi me razume, vedno več ljudi me podpira in v zahvalo temu sem že objavil, tudi javno, da bom prvega novembra šel pred parlament prižgat svečo - kot znak za slovo od mene in ljudi, ki naj bi skrbeli za našo boljšo prihodnost, torej za boljšo prihodnost nas, njih samih in prihodnost - kar me najbolj skrbi - naših otrok.

To, kar so naredili ljudem, ki so delali pred njimi, ki so jim plenice menjali in tako naprej in so jih po ritkah šeškali, so … ti ljudje so delali po 40 let in so si zaslužili eno ubogo pokojnino 600 evrov oziroma, no, 700 nekateri. Nekateri, ki so bili malo bolj pridni, tudi 800, če so imeli malo boljše pogoje. In zdaj jih hočejo stisniti, jim to vzeti. In to se mi zdi tako zelo nesramno; saj to ti ljudje zdaj že v letih in se ne morejo upreti; ker verjamem, (da) če bi se lahko uprli, bi se že zdavnaj. Kar vidite, da se dogaja z mladimi, (to je) da so preveč odvisni od alkohola, od zabav, od džojntov, kokaina in od vseh živih neumnosti, samo za boljšo prihodnost se ne bo nihče sam postavil. In zaradi vsega tega sem se odločil, da se sam poslovim v stilu. Kajti čez dvajset let, ko bom pogledal nazaj, mi ne bo nihče mogel reči, ti si imel možnost, a nisi nič naredil.

Prvega novembra grem tja, pustil bom tam svojo ploščo, na njej sem jim vse lepo pojasnil, v metaforah. Pomagat Grčiji, doma pa navajeni, da se strada! (Tu) ni nobene logike. Od njih sem se poslovil in od tega trenutka, ko izdam plato, se s politiko niti ne ukvarjam niti ne bom hodil več na nobeno glasovanje. Videli smo, kaj se dogaja - naš glas je vreden toliko kot kamenček v puščavi. Se pravi nič! Enostavno, no, to je ta 'fora'. Nič slabega, sama pozitiva, ampak jaz enostavno odstopam od tega. Če obstaja kakršna koli možnost, da zaslužim na črno, verjemite mi, bom začel delati na črno, ampak mene pač ne bodo več imeli za budalo. Plačujem davke, plačujem DDV, plačujem vse - zakaj, za koga? Da bom čez 40 let imel 340 evrov pokojnine? Pa saj niste resni! Pa zdravstveno zavarovanje … in potem gledam mamico, ki mora čakati en mesec, da pride na vrsto za nujno slikanje magnetne resonance oziroma kako se že temu reče - se opravičujem zdravnikom, če sem narobe izgovoril … Ampak nisem jaz za vse in tudi nočem biti za vse, sem pa za nekaj dober, in to je: odkritost, nesebičnost in trdo delo. In jaz sem živi dokaz, da kdor trdo dela, doseže svoj cilj.

Ne potrebujem pomoči države, nikoli je nisem imel, za kulturo jim dol visi, dokaz temu je tudi Plečnikov stadion in ... Z njimi sem zaključil, naj me pustijo pri miru, jaz bom njih pustil pri miru, ne se mi približevat (jim priporočam)! Naredil bom, kar je naredil Ivan Hribar - zažgal se bom in se bom vrgel v Ljubljanico! To je to (smeh).

Matjaž Ambrožič, spremljate me lahko tudi na Twitterju.