Janiju Hacetu in druščini se bodo na odru pridružili Tomi M. (Siddharta), Tokac (Dan D), Tina in Nina (Tabu), Grega Skočir (Big Foot Mama), Borut Marolt (Niet), Lara Love (Leelojamais), Manouche, Zlatko, Trkaj, Jernej Dirnbek in Tone Kregar (Mi2), Kosta, Neisha, Klemen Klemen, Vlado Kreslin, Peter Lovšin, katarina Mala, Murat & Jose, Mina Špiler (Melodrom), Andrej Šifrer, Adi Smolar, Neca Falk, Alenka Godec, Severa Gjurin, Oto Pestner, Jani Kovačič, Aleksander Mežek, Dejan Došlo (Leteči Potepuhi), Nikolovski, Kosta, Janez Bončina Benč, Sestre, Tinkara Kovač, Billy (Bombe), Anja Rupel. Ekskluzivno bodo prvič predstavili ne tako kratko zgodovino slovenske popularne glasbe, ki je bila steber njihovih karier in programske sheme Vala 202.

V manj kot eni uri bo Dan 202 na še neviden in neslišan način na oder Hale Tivoli prenesel vokaliste in vokaliste domačih zasedb, torej ne celih zasedb, ampak posameznike. Ti bodo v povprečju imeli na voljo 72 sekund za interpretacijo le drobtinice tega, kar jih - nekatere že leta - ohranja nesmrtne v domači glasbeni produkciji.

Glasbeno zgodbo Dneva 202 bo zaokrožila angleška zasedba Keane, ki nas bo v živo pospremila v svojo "čudaško" glasbeno deželo rocka, posutega z zvoki klavirja.

Intervju novinarja Blaža Tišlerja z osrednjima članoma skupine, pevcem Tomom Chaplinom ter piscem pesmi in pianistom Timom Riceom Oxleyjem, si lahko preberete spodaj.

Turnejo ste začeli v Bejrutu, v Libanonu. Tam je bilo zadnje čase zelo nemirno; eksplodiral je avtomobil bomba, sledili so ulični protesti. Kako je bilo tam ob vašem obisku, so bili potrebni posebni varnostni ukrepi?

Ja, so. O tem smo se pred odhodom veliko pogovarjali. Stanje v tistem delu sveta je postajalo nestabilno. Pogovorili smo se s promotorji, menedžerjem. Zagotovili so nam, da nas ne bi poslali na nevaren kraj. Zato smo odšli in vse je bilo super. Lepo so poskrbeli za nas, oboževalci so bili navdušeni. Toda dva dni po tem, ko smo se vrnili, smo slišali, da je v središču mesta eksplodiral avtomobil bomba. To je res žalostno. Naš vtis iz mesta pa … Otroci, ki pridejo skupaj, se igrajo, se zabavajo na ulici, a žal takšna grozodejstva vse to nasilno prekinejo. To je res žalostno.

Veliko pesmi na vašem novem albumu Strangeland govori o odhodu od doma, potovanju in vračanju domov. Se naslov nanaša bolj na tuje države, v katere potujete, ali na občutek, ko se ob vrnitvi domov počutiš kot tujec?

(smeh) Gre za občutek, da je življenje kot tako čudno. Čuden prostor, skozi katerega krmarimo. Odvisno je seveda tudi od tega, kakšen človek si. Če si tak kot jaz … ne glede na to, kje na svetu si in kaj počneš v življenju, se počutiš malce izgubljeno. Tako da v geografskem smislu ni pomembno, kje si, bistveno je, da skušaš narediti stvari prav in da prideš skozi življenje brez velikih katastrof. (smeh) Smo v zanimivem življenjskem obdobju. Skupino smo ustanovili, ko smo bili zelo mladi, dolgo smo že prijatelji. Ko si najstnik, verjameš, da bo vse zelo preprosto in lahko. Imaš sanje in nimaš predstave, kako zapleteno bo postalo življenje. Zdaj, po petnajstih letih smo v zanimivem položaju: pogledamo lahko na bolj zapletena čustva in na življenjske situacije. Zanimivo je bilo skušati to prenesti na album.

O prebivalcih različnih angleških grofij kroži veliko stereotipov. Kakšni veljajo za ljudi iz grofije East Sussex, od koder prihajate vi?

(smeh) Najbrž smo preblizu, da bi vedeli. Toda vsak, ki živi v mestu, najbrž pravi, da se vsi, ki smo s podeželja, parimo s sorodniki, da smo poročeni s svojo sestro … Ta del Anglije je najgosteje poseljen, je verjetno tudi najbogatejši del. No, veliko je tudi revščine. Ne vem … Res je lep del Anglije.

Za album Strangeland je Tim ubral zanimiv način ustvarjanja – v kratkem času je napisal okoli sto pesmi. Kakšne so prednosti in pomanjkljivosti takšnega ustvarjalnega procesa?

Na koncu se je vse dobro izšlo. Narediti smo hoteli "le" res dober album. Sam sem si želel, da bi se lahko na neki način odmaknil od pesmi. Namesto da bi jih imeli 12, ki jih moramo posneti, smo jih imeli sto, in lahko smo izbrali najboljše. Res sem si želel, da bi v pesmi vložili veliko dela. Trdno smo bili odločeni, da bomo naredili dobre pesmi. To je bilo zame kar težko. V tistem času se mi je zdelo, da ne pišem dovolj dobro. Toda na koncu smo imeli cel kup pesmi, ki so nam bile všeč. Tako da je bil to odličen način dela.

Koliko izmed stotih pesmi so drugi člani skupine zavrnili že po prvem poslušanju? Koliko se jih je potegovalo za mesto na albumu in ali je kakšna pesem ostala tudi za naslednjo ploščo?

Posneli smo 19 pesmi. Nekaj jih je bilo, ki so ostale tik pred vrati. Najbrž jih je 10 ali 15, ki nam niso dobro zvenele. S seznama stotih jih ostaja še precej … ki so res slabe (smeh).
No, kar nekaj jih je, ki niso prišle čez prvo oviro procesa izbire. Odlično je bilo, da smo imeli takšno izbiro. To je ustvarilo vzdušje za ustvarjanje plošče.

Preden boste nocoj nastopili na odru Hale Tivoli, bodo v dvorani odigrali koncert s pregledom zadnjih 40 let slovenske glasbe. Mnogo priljubljenih in uglednih slovenskih pevk in pevcev bo v dobri uri predstavilo svoje uspešnice. Če bi vi delali britansko različico dogodka – katerih 5 britanskih pevcev ali skupin iz zadnjih 40 let bi izbrali?

Neverjetna ideja. Res mi je všeč! No, vsekakor bi moral izbrati Paula McCartneyja. Odlično bi bilo, če bi odpel nekaj uspešnic skupine the Beatles. Jaz bi pel s Queeni. To bi bilo zabavno. Mislim, da je tudi Blur odličen britanski bend, zato bi želel, da bi nastopili. Pa The Smiths. No, najbrž se ne bi združili za en nastop, tako da bi nastopil vsaj nekdo izmed njih.

Imeti bi morali še koga, kot je Tom Jones.

Lepo vas prosim! Tom Jones bi mogoče lahko bil rezerva, če bi drugi odpovedali.