Ljubljansko skupino sestavljajo Luka Flegar, Klemen Tehovnik, Matevž Bitenc in Anže Knez, prvič pa so nase opozorili leta 2014, ko so bili izbrani za turnejo Klubskega maratona Radia Študent. Trije izmed njih so študirali muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a Luka pravi, da to na njegovo ustvarjanje ne vpliva. "Med študijem sem se ogromno naučil o glasbi in za to znanje sem hvaležen, vendar nisem zares prepričan, da točno to znanje veliko pripomore k našemu ustvarjanju. Morda pa vseeno na neki nezavedni ravni pridejo na dan zadeve, ki sicer ne bi prišle, če ne bi dal čez tega študija."

Zase pravijo, da si jih bodo ljudje morda zapomnili po tem, da so "tisti bend, ki so jih okradli v Španiji", a da bi si želeli, da bi bili znani po dobri glasbi in nastopih. Ko so bili na turneji v Španiji, jih je namreč zgolj nekaj dni po začetku doletela nezgoda, ko so jim nepridipravi ukradli večino opreme in so se morali predčasno odpraviti domov, kjer so za zbiranje denarja za novo opremo uporabili tako platformo za množično financiranje kot tudi dobrodelni koncert v Gali Hali.

Celoten pogovor s skupino si lahko preberete spodaj.

Kaj Haiku Garden razlikuje od vseh drugih slovenskih zasedb?
Luka: Na to vprašanje zelo težko sami odgovorimo. Mi žal ne zmoremo te distance, da bi gledali na Haiku Garden od zunaj kot povprečen poslušalec ali obiskovalec koncerta, ker smo preveč vpleteni v ta projekt. Tako da ne vemo zares, kako nas ljudje dojemajo. Morda si nas bodo zapomnili, ker naj bi bili prvi bend shoegaza pri nas. Morda si nas bodo zapomnili po tem, da smo ''tisti bend, ki so jih okradli v Španiji'' (smeh). Vendar močno upamo, da ne zaradi teh zadev. Bolj bi si želeli, da se nas spomnijo, recimo, po kakšnem res dobrem albumu ali pa po kakšnem res dobrem nastopu. To bi nam zares nekaj pomenilo.

Matevž: Smo le eden izmed mnogih bendov. Zame je cilj čez deset let poslušati našo vinilko in si misliti: "E, to pa je."

Kako na vaše ustvarjanje vpliva akademska izobrazba oziroma študij muzikologije?
Luka: Če rečemo zase, da smo akademsko izobraženi, se bodo ''tapravi'' akademiki začeli smejati. Res je, da smo se trije od štirih članov spoznali v prvem letniku študija muzikologije, vendar sem ta študij do zdaj končal le jaz, Anže ga pa še končuje. Matevž in Anže imata končano nižjo glasbeno izobrazbo, Klemen in Luka sva pa tako rekoč brez formalne glasbene izobrazbe. Tako da z glasbeno akademskostjo nimamo veliko oziroma nič skupnega, razen tega da smo se spoznali v prvem letniku študija. Kar se pa tiče vpliva tega znanja na naše ustvarjanje, pa lahko jaz zase rečem, da vpliva bolj malo. Med študijem sem se ogromno naučil o glasbi in za to znanje sem hvaležen, vendar nisem pa zares prepričan, da točno to znanje veliko pripomore k našemu ustvarjanju. Morda pa vseeno na neki nezavedni ravni pridejo na dan zadeve, ki sicer ne bi prišle, če ne bi dal čez tega študija.

Lahko rečemo, da ste praktično edini slovenski shoegazerski bend. Je tovrstno oranje žanrske ledine čast ali morda kdaj tudi breme, ker se morda nimate na koga obrniti?
Luka: S tega vidika ni breme, saj se lahko za vzor obrnemo na ustvarjalce iz tujine, ki jih je veliko. Breme je prej v tem smislu, da se kot ''pionirji'' tega žanra pri nas čutimo kdaj tudi odgovorni za njegovo prezentacijo. Te vloge verjetno raje ne bi imeli, hkrati se pa počutimo tudi počaščene, če kdo prek nas spozna in vzljubi shoegaze.
Matevž: Vseeno smo "samo’" bend. Kadar smo iskali nasvet ali pomoč doma, smo jo dobili pri domačih, neshoegazerskih bendih.
Klemen: Mogoče. Čeprav tudi mi nismo zgolj shoegazerski band. Vplive tega žanra lahko slišimo v veliko slovenskih ustvarjalcih od 90. let prejšnjega stoletja naprej, vendar smo mi to oznako vzeli za svojo. Shoegaze je tesno povezan s psihedeličnim in noise rockom, tako da stikov na naši glasbeni sceni ni bilo težko navezati.

Ste bili kdaj deležni komentarjev, da je vaš žanr staromoden oziroma zastarel?
Luka: Niti ne. Saj ne igramo srednjeveške glasbe.
Matevž: Vodi nas tudi raziskovanje kakih novih prijemov, kar pomeni, da je v delih vedno dovolj svežine.

Ste tudi sami že od nekdaj poslušalci tega žanra in je izbira posledica tega ali se je zvok razvil popolnoma spontano?
Klemen: Sam sem shoegaze spremljal že dalj časa, sčasoma so se nad tem žanrom navdušili tudi drugi člani. Zvok benda pa se je razvil oz. se še vedno razvija spontano. Nikoli se nismo zares odločili, da smo samo shoegaze bend. Ta žanr pa je temelj, na katerem gradimo svoj zvok. Vsaj tako opravičujemo svoje bolj pop, hrupne ali elektronske odvode.
Luka: Jaz sem shoegaze odkril nekje proti koncu gimnazije oziroma na začetku faksa. Prvi bend, ki sem ga slišal v tem žanru, je bil seveda My Bloody Valentine in takoj sem začutil neko povezavo s tem zvokom. Od nekdaj mi je bil blizu ta hrupen, rahlo melanholičen zvok, vendar preden sem slišal My Bloody Valentine, nisem vedel, da ta zvok že obstaja. Tako sem se ob tem razodetju na neki način počutil, kot bi srečal starega prijatelja.

Se vam zdi, da je v Sloveniji glasba cenjena oziroma da je dovolj prostora, da se izkažejo glasbeniki vseh žanrov?
Klemen: Zdi se mi, da je. Na alternativni sceni imamo dovolj podpore in platform, ki pomagajo mladim ali novim ustvarjalcem. Znati je treba to le pravilno izkoristiti. V dobi interneta žanri niso več tako pomembni oziroma so meje zabrisane. S pravilnim pristopom lahko zagotovo vsak najde ciljno občinstvo. Zdi se mi, da nam kakovostnih glasbenih izvajalcev ne primanjkuje. Preveč pa jih propade ali obupa, preden izkažejo ves potencial.
Kakšen je bil ustvarjalni proces prvenca Where If Not Now?
Luka: Ustvarjalni proces je bil dolg in kaotičen, a zabaven. Skladbe, ki so na albumu, so postopoma in spontano nastajale v zadnjih dveh letih. Glasbo ustvarjamo tako, da nekdo prinese na vajo osnovno idejo za komad ali pa celo doma posnet demo in ga potem skupaj preoblikujemo. Tako ta osnovni material kot tudi vsa besedila prispevava jaz in Klemen, na novem albumu specifično sem pa večino osnovnih idej za skladbe prispeval jaz.

Samo snemanje albuma je potekalo v več etapah z vmesnimi odmori od januarja do septembra tega leta. Snemali smo vse inštrumente posebej z veliko premisleka, vloženega v tehniko snemanja in produkcijo. Čeprav smo veliko energije vložili v snemanje, kar se tudi pozna na končni zvočni sliki, je pa še vedno v veliki večini narejen na DIY-način – snemali (in miksali) smo v različnih prostorih za vaje in doma na večinoma sposojeno opremo. V pravem studiu je bil narejen le master, ki ga je naredil Matej Gobec v RSL-studiu.

Kako težko je izdati album? S kakšnimi ovirami ste se spopadali, ste morda poiskali kakšno pomoč bolj izkušenih kolegov?
Klemen: Predvsem je ogromno načrtovanja in lovljenja časovnih rokov. Ugotovili smo, da lažje delamo oziroma ustvarjamo, če imamo začrtan datum. Procesa ustvarjanja in izdajanja albuma sta tesno povezana in zato se seveda stvari pozneje zamaknejo, prepletajo ali pa pride do nepričakovanih ovir, od nasnemavanj, miksa, masteringa do tiska, pošiljanja PR-paketov itd. V veliko pomoč nam je bila založba Kapa Records, kjer smo tudi izdali prvenec. Skozi ves proces nas je vodil tudi naš producent Vitja Balžalorsky.

Ste imeli že na začetku začrtan natančen koncept zanj?
Klemen: Koncept se je oblikoval med ustvarjanjem albuma. Pred začetkom snemalnega procesa smo imeli samo med seboj bolj ali manj nepovezane skladbe, ki smo jih v živo izvajali že dalj časa. Za album so tako nastale nove skladbe, ki so dodale smisel drugim oziroma so ploščo povezale v kohezivno celoto. Nastalo je več skladb, kot jih lahko slišimo na albumu, vendar iz različnih razlogov niso postavljene v prvenec.
Luka: Pri nobenem besedilu, ki sem ga napisal, nisem vnaprej razmišljal, če se bo ujel s katerim drugim. V bistvu sem jaz koncept zares uvidel šele proti koncu nastajanja, ko smo imeli vse pesmi in besedila na kupu. Takrat sem šele lahko določil, kaj so podobnosti med komadi, kaj je koncept oz. rdeča nit. Zanimivo je ravno to, da čeprav koncept ni bil vnaprej načrtovan, vseeno obstaja. Čeprav ob ustvarjanju nismo zavestno razmišljali o nekaterih stvareh in se trudili, da bi se dopolnjevale, so vseeno prišle na dan in se povezale kar same.

Kako je prišlo do sodelovanja z Vitjo Balžalorskim?
Luka: Do sodelovanja z Vitjo je prišlo zelo naravno. Spoznali smo se, ko nas je basist skupine Carnaval, Sacco, povabil, da igramo na festivalu Barakafest leta 2016. Tam smo se dobro razumeli tudi z Vitjo, ki igra kitaro pri omenjeni skupini (in Laibach in Litošt itd.). Vitja pa ni le kitarist, ampak tudi producent, mi pa smo potem potrebovali producenta za nov album in sčasoma nam je vsem prišel na misel Vitja, zgolj vprašati smo ga morali, ali je za. Sledilo je veliko druženj, kjer smo razglabljali o željah glede albuma in kako in kdaj se ga bomo lotili. Preden smo se lotili snemanja albuma, smo pa skupaj z njim posneli še en nastop v živo oziroma live session.
Matevž: Na kratko ‒ Vitja je "easy-going" človek, s katerim ni bilo težko skomunicirati naših želja in pričakovanj. Čeprav se razlikujemo v nekaterih pogledih, je tudi on ljubitelj kitar, hrupa in obračanja zadev na glavo. S svojimi premišljenimi pristopom do kaosa je bil ta nujni dodatek našim zbranim pop-ish pesmim.

Kaj so tiste glavne stvari, ki ste jih od njega odnesli oziroma bodo imele največji vpliv na vašo kariero?
Klemen: Navdušilo nas je njegovo znanje in želja po eksperimentiranju. Velik del koncepta albuma je bilo eksperimentiranje z zvokom, na tem področju ima Vitja ogromno izkušenj. Ker je sodeloval tudi pri ustvarjanju nekaterih skladb, smo veliko odnesli tudi na področju pisanje pesmi in aranžiranja. Kakšen vpliv bo to imelo na našo kariero, je težko reči, bomo pa z njim zagotovo še sodelovali pri naslednjih projektih.
Matevž: Občutek, ko se med snemanjem prepustiš producentu, je neprecenljiv. Veš, da se bo na koncu vse sestavilo, tudi če so pristopi do tega cilja različni. Vitja je bil kljub svojemu napornemu urniku v zadnjem letu vedno korak pred nami in z mislimi neprestano pri našem albumu.

Pesmi, dolge kar osem minut, danes v glasbi niso več nekaj vsakdanjega. Je Drifter načrtovano tako dolga skladba ali je do tega prišlo spontano?
Luka: Ne, dolžina ni nikoli načrtovana. Drifter je skladba, ki je zasnovana v treh delih. Sicer nismo nameravali tega, vendar smo veseli, da nam je uspelo ustvariti to osemminutnico. Spomnim se nekega pogovora, ki smo ga imeli že pred leti, da bi bilo super poleg kratkih skladb na albumu imeti še eno daljšo v več delih, tako da je skrita želja po tem očitno obstajala. Nismo pa na nobeni točki tega iz sebe izsilili, ampak pustili, da je prišlo do tega naravno. V živo to skladbo še razvlečemo na kakih 12 min.
Matevž: Na albumu ima super prostor, pred samim koncem zgodbe. Prav tako je v živo trenutek za oddih.

Ste mnenja, da Slovenija lahko ponudi ogromno različnih glasbenih zvokov ali se vam zdijo bendi oziroma glasbeniki med seboj preveč podobni ali pa morda ne izstopajo?
Matevž: Vsako leto na sceno prileti kak nov, zanimiv bend. Zadnje čase je opaziti tudi več mejno eksperimentalnih solo/duo projektov in producentov, ki za sceno morda niso najbolj vroče blago, vseeno pa gre za kakovostne glasbene izdelke, ki precej hitro najdejo mesto v ušesih pravih poslušalcev. Ogromno vlogo pri ''uvajanju na sceno'' odigrata Radio Študent s svojim vsakoletnim projektom Klubski Maraton in Festival/platforma MENT. Prav Ment se v zadnjih petih letih po svojih najboljših močeh trudi tudi zapolniti primanjkljaj slovenskega Music export offica – kar jim z različnimi pristopi kljub nizkim sredstvom tudi odlično uspeva.
Ne zdi se mi, da bi si bili ustvarjalci preveč podobni med seboj. Morda so večji problem v povprečju precej kratka obdobja, ki so jih ustvarjalci pripravljeni nameniti raziskovanju svojega zvoka in širjenju svojih meja. Neprestano je treba delati naprej. Ne gre le za pisanje/snemanje skladb in koncertiranje, pred vsakim naslednjim koncertom te sreča še 100 drugih izzivov, ravno to pa na žalost kar nekaj ustvarjalcev odvrne od nadaljnjega delovanja.

Če se dotaknemo še incidenta v Španiji. Kaj točno se je zgodilo?
Matevž: Ena sama nepazljivost. Kombi smo na dan počitka parkirali poleg svojega Airbnbja v bojda varni okolici in poziciji prislonjenega ob zid. Smo bend, ki skrbi za svojo opremo, na primer le dva dneva pred incidentom sva z Luko več kot dve uri iskala primeren, varovan parking v Sevilli. Zakaj je bilo tisti dan v Granadi drugače, je težko povedati. Gledati nazaj in razmišljati, kaj bi lahko naredili drugače takrat, je brez zveze. Lahko rečemo le, da so se potrdili naši strahovi in strahovi naših glasbenih kolegov, da je to draga šola za naprej. Smo pa nadušeni nad vso podporo, ki smo je bili deležni, kar nam je vlilo upanja.

Kakšen vpliv je imelo to na vas kot skupino, poleg tega, da ste ostali brez nujno potrebne opreme?
Klemen: Šok ob incidentu je bil seveda velik, vendar se mi zdi, da smo situacijo reševali zelo mirno. Hitro smo si razdelili naloge in poskušali iz nastalega kaosa narediti red. Vem, da se sliši zelo klišejsko, vendar nas je to bolj povezalo in osredotočilo na reševanje problemov tudi v prihodnje.
Matevž: Naredili smo vse, kar smo lahko. Na kraju samem v Granadi smo že začeli kampanjo na GoFundMe in načrtovati dobrodelni dogodek, ki se je zgodil s pomočjo Gala Hale in naše založbe KAPA. Odziv na prve klice na pomoč je bil izjemen, kar nam je dalo tistega dodatnega zagona in občutek varnosti, da smo zadevo le dva tedna po predčasnem vračanju s turneje že skoraj pustili za sabo. Je bil pa v že tako natrpanem obdobju kar velik zalogaj za bend in celotno ekipo, ki stoji ob nas.

Je bilo turnejo še težje predčasno končati, ker je bila v tujini in ker je to nekaj, k čemur seveda stremi vsak slovenski glasbenik?
Klemen: Seveda. Morala po incidentu je bila na dnu. Niti predstavljali si nismo, kako bi lahko odigrali preostale koncerte. Porajale so se ideje o izposoji opreme, ampak bi bili nastopi polni kompromisov. Na koncu smo ugotovili, da bi bilo kompromisov preveč, nastopi bi bili negotovi in tako smo koncerte raje odpovedali.

Kako uspešno je zbiranje denarja za nadomestitev opreme? Opazila sem, da ste se med drugim obrnili tudi na platformo za množično financiranje.
Matevž: Zbiranje na platformi je zelo uspešno. Za kampanjo na GoFundMe smo se odločili v nekaj urah po kraji v Granadi, saj smo želeli takoj in na daljavo začeti sanacijo nastale škode. Naleteli smo na izredno hiter in topel odziv naših poslušalcev in na splošno ljubiteljev glasbe. Če sem iskren, sam nisem pričakoval, da se bo v tako kratkem času nabralo toliko donacij (smo na približno 3000 evrov), kar nas je vse zelo pozitivno presenetilo in razveselilo. Nekaj je bilo tudi direktnih donacij, pa izposojanj opreme … Nam pa več kot ta znesek pomenijo vsa sporočila, deljenja in besede spodbude, ki smo jih prejeli v zadnjih dveh tednih. Niti za trenutek se nismo počutili, da smo v teh težkih časih sami – in ta občutek je čudovit. Hvala vsem!

Poleg množičnega financiranja pa ste organizirali tudi dobrodelni koncert v Gala Hali. Kako uspešen je bil ta?
Luka: Po našem mnenju je bil zelo uspešen. V zelo kratkem času takoj po incidentu nam je uspelo organizirati (po našem mnenju) super večer z odličnimi nastopajočimi. Na pomoč so priskočili The Canyon Observer ter Svemirko in DJ-ji Shekuza, Nitz, Nulla in R36. Prizorišče je bilo napolnjeno in zdelo se nam je, da sta ves večer dobro vzdušje in pozitivna energija. Veliko obiskovalcev in prijateljev nam je reklo, da je bil to eden boljših večerov v Gali Hali v zadnjem času. Čeprav je bil razlog tega dogodka naša nesreča v Španiji, smo neverjetno veseli, da je iz tega nastalo nekaj dobrega. Tudi vsi nastopajoči smo se med seboj bolje spoznali in povezali, poleg vsega tega pa nam je seveda uspelo tudi zbrati kar nekaj sredstev za novo opremo.

Ne znamo ravno opisati, kako presenečeni in hvaležni smo nad podporo in pomočjo obiskovalcev tega večera, bendov in ljudi, ki so nas tako ali drugače podprli. Te pomoči ne bomo nikoli pozabili in ob primernem trenutku jo bomo povrnili. Neznansko smo hvaležni tudi založbi KAPA Records in klubu Gala Hala ter Katarini Deskovič, ki ji gre največja zasluga, da se je ta večer sploh zgodil. Katarina oz. Kaja nam je v zadnjih mesecih precej pomagala, za vso podporo ob incidentu smo ji pa še posebej hvaležni.

V kakšen svet vas ponese igranje v živo, kaj vam pomeni, da svoje skladbe lahko predstavljate v živo?
Klemen: V živo lahko pesmi dobijo drugačen pomen. Šele na koncertih včasih vidimo, kaj pri posameznih pesmih deluje, je predolgo, prekratko, je na napačnem mestu ipd. Za skladbe je to odličen test, sploh, preden jih posnamemo. Pri igranju v živo si prav tako pustimo prostor za improvizacijo, nekatere skladbe so zasnovane na tak način.

Luka: Igranje v živo je za nas nekaj čisto drugega od studijskega izdelka. Veliko glasbenikov samo posname v studiu pesem tako, kot jo igrajo v živo, in to je to. Mi smo ubrali povsem drugačen pristop, kjer poskušamo čim bolj izkoristiti različne prednosti teh dveh načinov podajanja glasbe. V živo zato naši pesmi velikokrat zvenijo malo ali pa tudi zelo drugače, ker so prilagojene za igranje v živo. To nam je tudi v veliko zabavo: kako prearanžirati in preurediti določene dele, ki si jih imel možnost narediti v studiu, tako da delujejo tudi v živo. V živo se skladbe tudi sčasoma nenehno spreminjajo, kar je tudi vedno znova zabavno in osvežujoče.

Kakšni so cilji skupine Haiku Garden oziroma zaobljube ob koncu koledarskega leta?
Klemen: Predvsem je tu želja po ustvarjanju. Prav tako razmišljamo, kako bi skupnosti in posameznikom, ki so nam pomagali v teh časih, primerno "poplačali".
Matevž: Idej ne manjka. Z novim letom bo kljub kar nekaj novim turnejam nekaj časa tudi za kakšen krajši skok v studio.
Luka: Če povzamem: cilji ob novem letu so predvsem čim več koncertiranja ter hkratnega ustvarjanja novega materiala. Ta bend želimo ponesti na še višjo raven z vseh vidikov in se mu še bolj posvetiti.

polona.brajkovec@rtvslo.si