In če so drugi nominiranci v tej kategoriji, širši (ameriški) javnosti bolj znani Nicki Minaj in The Band Perry, ob njih pa še J. Cole in Skrillex, poraz sprejeli stoično, poznavalci pa so bili zgolj "prijetno presenečeni", so bili odzivi po družabnih omrežjih precej burnejši. Twitter je pregorel z vprašanji kot: "Lol, kdo so Bon Iver, lol?", "Bon Iver, kdo si?" in tisti manj pozorni celo "Kdo je Bonny Bear?”
"Bonny Bear" za poznavalce alternativne indie folk scene ni tako neznano ime in njihovi goreči oboževalci (ki jih ni malo) menijo, da je bil skrajen čas, da so rockerji iz Wisconsina dobili priznanje, ki jim pritiče.
Skupino je leta 2007 (toliko o nagradi za najboljšega novinca leta) ustanovil bradati frontman Justin Vernon, do danes pa so izdali že dva albuma: leta 2008 For Emma, Forever Ago (ki ga je Vernon posnel v treh mesecih popolne izolacije v gozdni koči sredi Wisconsina) in lani Bon Iver, Bon Iver, ki je v nedeljo prejel tudi grammyja za najboljši alternativni album.
Nepričakovana uspešnica
Bon Iver (ime izvira iz francoščine in pomeni "dobra zima") so kritike osvojili že s svojim prvencem, ki so ga nekateri uvrstili celo na sezname najboljših albumov desetletja.
Atmosferična, intimna in eterična glasba, katere zaščitni znak je prav edinstven Vernonov vokal, v katerega se nekateri zaljubijo, drugim pa se zdi nadležen, je nepričakovano pristala celo v nekaterih mainstream serijah, kakršni sta One Tree Hill in Grey's Anatomy (Talenti v belem), pa tudi v vampirski uspešnici Somrak: Mlada luna, kar je vseeno malce manj presenetljivo, glede na to, da je glasba tega filma impresivni skupek alternativnih izvajalcev.

Hvalospevi kritikov
Bon Iver so leta 2010 celo sodelovali s Kanyem Westom pri njegovem komadu Lost in the World, Vernon poje vokale tudi na komadu Monster, lani pa so posneli duet s "čudežnim dečkom dubstepa" Jamesom Blakom.

Drugi album skupine je bil še večja uspešnica med kritiki in glasbeno elito. "Indie biblija" Pitchfork ga je tako, denimo, razglasila za album leta, glasbeni kritik Washington Posta Chris Richards pa je album ocenil kot "amorfen in veličasten - meglico akustičnih kitar, lahkih sintesajzerjev in butajočih bobnov, ki lebdijo pod Vernonovim halucinogenim tožečim zavijanjem kot dva nizka oblaka, ki se prekrivata v sanjah".