"Ko preračunam snemalni proces, je ta trajal dobra štiri leta in pol. Rezultat je 30 novih skladb. Nekatere smo že objavili na albumu Oto Pestner 60 let, ampak smo jih malce spremenili za nova albuma. V tem izboru bo vsakdo našel nekaj zase," je prepričan Pestner.

Album je ujet med dve prelomnici v njegovem življenju. Pesmi na njem pa so urejene tako, da - tako kot je zapisano v uvodu v album - pripovedujejo zgodbo: zgodbo o Otu Pestnerju, njegovi glasbi, času, v katerem živi in ustvarja, in navsezadnje tudi o duhovnih dimenzijah, ki so hkrati empirične: njegova družina, njegovo žitje, navsezadnje njegov glas.

Med 30 skladbami pa je mogoče zaznati tudi njegovo naklonjenost glasbi Beatlov. S ponosom tudi pove, da se je pred kratkim srečal s Paulom McCartneyjem: "Ves čas so bile prisotne šale, ker takšen je Paul. Nikoli noče dati vtisa, da je nad tabo. Na koncu dobiš občutek, da se z njim poznaš že deset let."

S Pestnerjem smo se pogovarjali nekaj dni pred novim letom. Celoten pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Kakšen je novi svet v letu 2017, če se navežem na vašo skladbo Novi svijet u 2035?
Vedno sem malo futurist, ljubitelj znanstvene fantastike. Ta fantastika se lahko kaj hitro spremeni v resničnost, ko človek najmanj pričakuje. Zdaj smo pri številki 2017, ne manjka več veliko do tja. Če bo svet šel naprej s takšnim tempom – kar zadeva razvoj -, bo zelo napreden. Edino, kar me malo moti, je stanje duha, ki je včasih pod ničlo. Pri nas in verjetno tudi kje drugje. Mislim, da bi morali ljudje pri sebi iskati resnično noto – da spoznajo, kje so, in da se posvetijo ustvarjanju dobrega, ker tako bodo veliko naredili tudi za sočloveka. Moramo se še veliko naučiti. Zdaj smo vsi na istem, in če imamo pred sabo še slabih 12 let do leta 2035, je cilj usmerjen v uspeh.

Letošnje leto je bilo tudi v duhu praznovanja Pankrtov. Ampak ko so se Pankrti pojavili leta 1977, ste bili vi že stalnica slovenskega glasbenega prizorišča. Leta 1971 ste pri petnajstih letih namreč že zmagali na Slovenski popevki. Kako zgovoren je ta podatek? Kakšni spomini vas vežejo na začetke?
Stanje duha, ki je takrat prevladovalo, še zdaleč ni temeljilo na tekmovalnosti. In to mi je bilo zelo všeč. Ni bilo zavisti. Vsi smo komaj čakali, da bi lahko nastopili na festivalih, ki so bili na razpolago. Slovenska popevka je bila pred vsemi. Veselili smo se druženja in izmenjave idej, mnenj. Leta 1971 sem bil svetla izjema, ker nisem nastopil s skladbo standardnega skladatelja, kot je bilo to v navadi za uveljavljene pevce. Bil sem novinec, besedilo za skladbo je napisal Dušan Porenta, ki je bil tudi festivalski novinec, in tudi značaj skladbe je bil drugačen od tistih, ki so takrat zmagovale. Bila je zelo ljudska. Moramo se zavedati, da je ta festival gojil zelo kakovostno glasbo, sploh za tiste čase. Vsi takratni mojstri so imeli za sabo džezovsko šolo. Najbolj vrhunski od vseh je bil seveda Jože Privšek, ki je napisal tudi glasbo za skladbo Trideset let.

Ampak na koncu nisem pričakoval takšnega uspeha na svojem prvem nastopu na Slovenski popevki. Kot sem pozneje slišal iz različnih zgodb, so me iskali pred podelitvijo, saj sva šla z očetom ven iz dvorane na avtomobilčke, ki so bili pred Halo Tivoli, saj sva menila, da je že vsega konec. Potem pa je nastala panika: "Kje je Oto? Prejel bo neko nagrado." Neko nagrado. Še povedati mi niso znali, kakšno. Potem sva prišla z očetom nazaj in izvedela, da sem prejel prvo nagrado občinstva. Hkrati pa je prvo nagrado strokovne žirije prejela Elda Viler za skladbo Včeraj, danes, jutri. S tistimi leti tudi ne dojameš, kaj se je zgodilo, kaj pomeni, če prejmeš nagrado, in kaj se bo še zgodilo.

Kaj vas je gnalo v ta svet pri tako mladih letih? Navsezadnje ste že pred slavjem na Slovenski popevki zmagali na otroškem San Remu leta 1969. Tudi danes gledamo mlade pevce, ki se preizkušajo na različnih tekmovanjih, in odpirajo se debate, ali so premladi za nastopanje. Kako je bilo takrat?
Namen je bil, da se uveljavijo že tisti mulci, ki so ravno mutirali. To se je zgodilo v mojem primeru. Pel sem skladbo Toma Jonesa, ki mi je bil takrat zelo pri srcu. K mojemu nastopu je vodila revija Antena na čelu z Evgenom Juričem. Tudi oče je bil moj stalni spremljevalec v tistih letih in je bil povabljen, da je šel z mano, Vsi skupaj smo potovali v Italijo. Preživeli smo nekaj lepih dni tam. Zanimivo je, da je bil član strokovne žirije takrat režiser Vittorio De Sica. Njega se najbolj spomnim. In v svoji kategoriji sem prejel pokal za prvo mesto, toda Italijanom ni bilo všeč, da je slavil tujec. Po drugi strani pa so bili pravični in so naredili tako, kot se jim je zdelo prav.

Koliko je zavist zaznamovala vašo kariero?
Na začetku skoraj nič. Živeli smo v črno-belih časih, ki so bili lepi časi. Komaj smo čakali, da smo se srečali. V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je bilo že malo drugače. Tudi na festivalih smo že začeli govoriti o kuhinjah, zdaj pa se včasih borimo kar na nož pri branjenju svojih interesov. In še več – včasih ljudje v branjenju svojih interesov tudi komu škodijo, kar ni prav.

V delovni knjižnici piše 50 let delovne dobe?
Da, na glasbenih odrih. Tudi enkrat prideš do tega. Ta 50. obletnica se navezuje na dve praznovanji – moje osebno, za katerega pripravljamo veliko različnih dogodkov, in na združevalno leto z New Swing Quartetom. Rdeča nit mojih osebnih praznovanj bodo skladbe z novega dvojnega albuma. Dolgo sem si želel, da bi imel nov program, s svežo glasbo, ki se je začela rojevati v zadnjih letih. Tako rekoč takrat, ko sem spoznal svojo današnjo ženo Majo. Takrat so začele nastajati čisto prve skladbe, ki so na tem albumu.

Prva je bila skladba Sveta voda, ki je bila najprej namenjena drugemu pevcu, pa je dve ali tri leta ležala v predalu. Nisem želel, da bi se valjala tam, zato sem se odločil, da jo posnamem sam. Ko sva se z Majo že spoznala, je nastala Mali c'gani. Prvotno je bila napisana za njen godalni orkester, ki ga je vodila na glasbeni šoli v Kranju. Takrat je bila to instrumentalna skladba. Čez nekaj časa sva se vzela, poročila in nastala je tretja skladba iz tega sklopa, ki nosi naslov Tebi, Maja. Prvotno je bila zaigrana ob kitari, ko smo jo prišli iskat na dom kot nevesto. Takrat sva jo izvedla s Primožem Grašičem, ki je bil moja poročna priča. Ampak za nobeno od teh treh skladb ni bilo v načrtu, da končajo na albumu. Nato pa je prišlo obdobje, ko so začele nastajati bolj družbeno angažirane skladbe, in takrat sem se odločil, da se bom opremil s svojimi besedili, kar je bilo do takrat bolj izjema. Na tem dvojnem albumu se tako predstavljam kot aranžer in kot avtor.

Zakaj naslov Moji metulji?
Vedno sem misli, da ga bom naslovil z letnico nastanka, recimo Oto Pestner 2017. Ampak pred tiskom albuma smo ugotovili, da smo nekje proti koncu leta 2017, in če bomo pustili letnico, bo za tiste, ki bodo opazili ploščo, že 2018 - in jo bodo označili za že staro ploščo. Ko je skladbe poslušalo več ušes, se jih je nenavadno dotaknila skladba Moji metulji, ki je pravilno poslušana, če pred njo poslušamo skladbo Leadro-aledro. V nekem segmentu skladbe se pojavita tudi moji dve dekleti in tudi zaradi tega dvojec omenjenih skladb, ki poslušalca zganejo.

Zdi se, kot da ste z ustvarjanjem tega albuma doživeli preporod. Koliko teh preporodov je bilo v celotni vaši karieri?
Nekaj jih je bilo. V enem sklopu jih je bilo kar nekaj več skupaj. Sam jih štejem glede na izdaje albumov. Pri novem albumu pa sem hotel ostati do sebe in drugih ljudi iskren. Na njem so tudi skladbe, ki zbodejo in so samokritične. Vmes so se pojavili tudi komentarji, da kakšna skladba ne sodi na album. Skoraj sem bil že ubogljiv, toda na koncu sem rekel, da ostanem takšen, kot sem. Užival sem tudi v prepevanju duetov, ki se pojavijo na albumu. Predvsem mi je bilo všeč, da so prišli v studio Help! A Beatles Tribute Band in da smo z njimi posneli pravo "beatelsko" skladbo v slovenščini.

V eni izmed skladb pojete: "Mlad sem bil, ko rekli so, da dovoljene so sanje." Kaj vas je takrat motiviralo, ko ste bili mladi?
Vemo, kdo je avtor besed, ki sem jih parafraziral v skladbi. Takrat se je vedelo, da imamo nekaj novega pred sabo, in vsi smo si želeli, da bo iz tega nastalo še nekaj boljšega. In kazalo je, da bo. Kar nekaj časa. Nato se je vse začelo obračati drugače. Zato sem rekel: "Vrni se, Slovenija, bodi spet to, kar si bila."

Kakšen je vaš odnos do nostalgije, tudi do obletnic? Zakaj ste zdaj izdali nov album, če bi lahko počivali na starih lovorikah?
Ker bi mi postalo dolgčas. In ker sem bil že dolgo brez kakšnega takšnega samostojnega albuma. Nameraval sem ga izdati že precej prej, ampak so se vrata zapirala tudi zaradi financ. Številni prijatelji so mi priskočili na pomoč in prispevali denar za izdajo albuma in njim se še posebej zahvaljujem. Želim si, da gre glasba naprej. Ob lovorikah postaneš zaspan. In ko zaspiš, je konec.

Koliko pustite, da čas diktira vaše življenje?
Diktira … Prav v teh dneh sem razmišljal, da si moraš vzeti čas, ker si ti gospodar svojega časa. Ampak vedno, ko je konec določenega leta, časa nimaš, ker se vse nabere. Vsak bi rad nekaj od tebe. Čas se krči.

Čeprav se z novim albumom znova predstavljate kot solist, so vašo kariero zaznamovale skupine, kot sta Pepel in kri, New Swing Quartet … Se bolje počutite, če ste sami na odru ali v družbi?
Vedno mi je lepo, če sem obkrožen z drugimi pevci. Sodelovanje s skupino Pepel in kri mi je takrat predstavljajo nekaj osvežilnega v moji samostojni karieri. Tisto nekaj malega, kar sem z njimi posnel, je zaznamovala zelo dobra produkcija in vse skladbe so postale uspešnice. New Swing Quartet pa je bil velik projekt, ki se je orisal že v 70. letih prejšnjega stoletja, čeprav sem se pridružil skupini konec 70. let.

Kako to, da je bil gospel v vseh teh letih tako nemoteč oziroma sprejemljiv?
Imeli smo srečo. To je glasba, ki osvobaja človeka, zato se je tudi srenjam pri nas zdelo, da ta glasba ni nič hudega. Ko sem začel prepevati v New Swing Quartetu, smo odšli na prednovoletno turnejo po cerkvah, kar je bilo precej drzno. Ljudi pa se je trlo, čeprav takrat še nismo imeli uveljavljenega imena.

Ko ste z njimi prišli pred ameriško občinstvo, kako se je razlikoval odziv?
To je bilo ob 35. letnici obstoja. In to je bil dvorezni meč. Tam ni bilo neke sredine, ali te bodo sprejeli ali ne. Predvsem zato, ker smo bili na pravih mestih, med pravim občinstvom, tam, kjer se je gospel rodi, smo hodili po robu. Ampak ko smo peli v eni izmed baptističnih cerkva, kjer smo večinoma nastopali, smo doživeli topel sprejem zaradi načina podajanja sporočila. Najprej je počasi prva roka sprožila aplavz, nato druga in na koncu se je vse skupaj razvilo v velik aplavz. Tako si vedel, da si jih prepričal.

Kdo je bil pobudnik za ponovno združitev?
Kar vsi. Mislim, da so bili fantje kar lačni tega skupnega nastopanja.

Če še ostaneva pri vašem udejstvovanju v skupinah. Lani junija ste z Alpskim kvintetom nastopili v Berlinu in prav takrat je imel svoj koncert tam tudi Paul McCartney. Ste se srečali z njim?
Zdelo se mi je kot darilo. Ko sem njegovemu menedžerju Berryju Marshallu sporočil, da smo v Berlinu, je to delil naprej z McCartneyjem. Ta je prek njega v odgovor poslal vabilo na svoj koncert, toda ni razbral, da nastopamo hkrati z Alpskim kvintetom, tako da nas je na koncu povabil na srečanje "meet and great". Na koncu sem z njim preživel 15 minut. Sproščen pogovor. Lep. Ves čas so bile prisotne šale, ker takšen je Paul. Nikoli noče dati vtisa, da je nad tabo. Na koncu dobiš občutek, da se z njim poznaš že deset let.

Kako je, ko srečaš svojega vzornika?
Ne morem reči, da je ravno vzornik. Vzor mi je predstavljala celotna skupina The Beatles. Nikoli nisem preferiral katerega izmed članov.

Kaj lahko še Oto Pestner ponudi na odru?
Upam, da še deset let dobre glasbe.

Če temu prištejemo še 30 let čakanja na postaji, pridemo do sto.
(Smeh) Mhm …

Koliko šal še slišite na račun čakanja na postaji?
Na vsaki dve leti še kakšna pade (smeh).