Ljubljana Festival praznuje 70. obletnico, z okroglo obletnico pa se lahko pohvali tudi najstarejši festival zabavne glasbe – Slovenska popevka je imela krst leta 1962 na Bledu. Ob jubileju so se odločili, da bodo v ospredje Poletne noči prvič postavili predvsem avtorje besedil, ki so s svojimi verzi pustili pečat na slovenski popularni glasbi. Pred koncertom je ena izmed nastopajočih, Eva Boto, za MMC poudarila, da Poletna noč skrbi, da čudovite popevke ostajajo žive, sama pa je ponosen del 60. obletnice festivala Slovenske popevke, na kateri je leta 2016 zmagala tudi sama.

V začetnih taktih, ki so le za pokušino odigrali del istoimenske pesmi, je note pospremilo še nekaj dežja, a je glasba oblake hitro pregnala. “Letošnjo Poletno noč posvečamo besedam in besedilom, ki so iz čudovitih melodij ustvarila večne popevke,” je v uvodnem pozdravu povedala Bernarda Žarn, ki se ji je v voditeljskih čevljih pridružil tudi Mario Galunič. Po njunih besedah slovenski popevki nikoli ni bilo vseeno, o čem poje. Besedila so nastajala po naročilu, večinoma je bila prisotna časovna stiska, takim izzivom pa naj bi bila najbolj kos največja slovenska pesniška imena.

Znanik začetka letošnjega poklona in spominjanja na najboljše avtorje in avtorice besedil je bila na drugi popevki nagrajena pesem Orion, ena redkih slovenskih popevk, pri kateri je najprej obstajalo besedilo. To je napisal pesnik Gregor Strniša, vzor številnim, da so se lotili popevkarskih izzivov, ki je za Zemljo pleše že na prvi popevki prejel nagrado za najboljše besedilo. Za melodijo je poskrbel Jure Robežnik. V zvezde je občinstvo popeljala Nina Strnad.

Pod taktirko Patrika Grebla, ki je letos dopolnil okroglih 50 let, so glasbeniki Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija poskrbeli še za dvojni odmerek uglasbenih del pesnika, ki je bil sicer v svoji poeziji pogosto temačen, v popevkah pa je o vesolju in minevanju pisal na nekoliko lahkotnejši način. Oder je Lado Leskovar, kot leta 1963, zavzel z Malokdaj se srečava, o hrepenenju po domovini, s katerim je zaznamovana skladba Leti, leti lastovka pa je tokrat zapel Gregor Ravnik.

Šömen: "Pisanje besedil je lahko muka"

Lastovke so očitno odletele v Ljubljano – naslednji dve pesmi sta bili posvečeni slovenski prestolnici, avtorstvo V Ljubljano in Luči Ljubljane pripada Svetlani Makarovič. Za prvega je besedilo nastalo kar na avtobusni vožnji iz Rožne doline do centra mesta – ker je njena ljubezen Strniša zbolel, je namesto njega rok oddaje lovila kar sama. Obe pesmi sta na festivalu navdušili leta 1965, sinoči pa sta za to poskrbeli Eva Boto in Alenka Godec, ki je za MMC pred koncertom priznala, da se ji zdi prepevati z velikim orkestrom še vedno zelo ‘nobel’ in nekaj, kar ni dano vsakomur.

Naslednje ime večera je bil Branko Šömen, ki je za popevke napisal okoli 200 besedil. Po njegovo naj bi bilo pisanje muka tudi zaradi “iskanja besede, ki prej še ni stala ob drugi”. Dvema njegovima uspešnicama so prisluhnili tudi na prireditvi najkrajše noči v letu – Kongresni trg sta v okviru pesmi Kje je tista trava in Hvala ti, mama, hvala čustveno napolnila glasova Darje Švajger in Anžeja Dežana, ki je sicer za MMC v smehu dejal, da nostalgičnosti sicer ne mara, v primeru popevk, posebne žanrske zvrsti, za katero meni, da se ne potrebuje ukvarjati s časom in se spreminjati zavoljo sprememb, pa ji ne zna ubežati.

Popevke je pisatelj in pesnik pisal v obdobju, ko se je vrnil iz zapora, kjer je prestajal kazen zaradi urednikovanja satiričnemu časopisu Bruc. Leta 1973 mu je njegovo besedilo Prva ljubezen prineslo nagrado na festivalu Slovenske popevke. Takrat jo je zapela Neca Falk, tokrat pa je “da, nič mi ni žal, da si šel, prva ljubezen tako le skoraj se vedno konča,” na odru, ki mu je kot ozdaje služila Slovenska filharmonija, zapela Saša Lešnjek.

Venček romantičnih skladb vodil na šaljive popevke

Oseba, ki si je zaslužila častno omembo je bil tudi Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta. Ta je svojo prvo nagrado na festivalu dobil leta 1967 – za skladbo Vikingi – zadnjo pa šest let pozneje, ko so ga “še zadnjič nahecali, da napiše besedilo”. Časovni pritisk je bil velikokrat del ustvarjanja popevk, čas pa je navdihnil tudi skladbo Ura brez kazalcev. O avanturah in ljubimcih je zbranim prepeval Alex Volasko, ki je pred nastopom za MMC delil, da je slovenska popevka vedno bila zanj češnjica na kolačku slovenske glasbe – tudi sam je vedno sanjaril o tem, da bo z revijskim orkestrom prepeval zimzelene pesmi.

Številne nezgode, ki so skozi leta spremljale Slovensko popevko – v Celju se je leta 1978 med prireditvijo zrušil stolp z reflektorji, Jelki Cvetežar je na prvi izvedbi dogodka zmanjkalo glasu, Špela Sitar je leta 1969 pela namesto Ditke Haberl, a na plejbek – so napovedale še dodaten venček nagrajenih treh zaljubljenih skladb Košute, ki so se prelile ena v drugo: Zato sem noro te ljubila, Vzameš me v roke in Zlati prah imaš v očeh. Na odru so se, ne da bi spremljevalna glasba bila prekinjena, zvrstile Eva Boto, Teja Leskovšek in Nina Strnad.

Z bolj romantičnih skladb pa je v nadaljevanju sledil preskok na šaljive popevke – mojster teh naj bi bil tudi Fran Milčinski - Ježek. Leta 1973 je za najboljše besedilo festivala bila razglašena skladba Zakaj – pogovor avtorja s svojim sinom, v katerem se spopada z njegovim neskončnim nizom vprašanj, ki jih vodi vprašalnica: "Zakaj?". Kot pred 49 leti so z odra verz: “Ta tvoj zakaj, pesem je nikdar izpeta”, ljubitelji slovenske popevke, zunaj in znotraj ograde na trgu, lahko slišali z ust Lada Leskovarja.

Sledili sta še Ježkovi bolj hudomušni Cifra mož in Moje orglice – prva popevka reševanje življenjskih dilem prepušča metanju kovanca, druga pa zagovarja mišljenje, da bo neprestano igranje orglic prepričalo bodočega tasta, da bo privolil v poroko svoje hčere z njenim snubcem. Skozi poskočne ritme sta zbrane popeljala Anže Šuštar in Alex Volasko.

Po trgu je zadišalo tudi po breskvah, dobre misli bile poslane Otu Pestnerju, Elza Budau je nekoč pisala tudi po tri pesmi na noč

Po ljubljanskem trgu sta se nato razlegli pesmi, ki sicer Popevke nista usvojili, a sta se vtisnili v spomin širše javnosti – Ciril Zlobec in njegova Zvezde padajo v noč ter Lastovke Milana Jesiha, ki sicer izvira iz predstave Naivne lastovke. “To je moja pesem, poistovetim se z njo, vse življenje sem bila naivna lastovka,” je Žarn povzela besede Elde Viler, ki jo je zapela pred 50 leti. Posebni umetniški deli sta prišli iz grl Zale Smolnikar – ZÁLI in Darje Švajger.

Besede: “Minevava, ker naju nič ne čaka, in vse je tu kot miza s šopkom maka,” ki so nastale izpod rok Milana Dekleve, je kot leta 2008 tudi tokrat zapel Anžej Dežan. Takoj pa mu je sledilo besedilo, v katerem si je Ervin Fritz po besedah voditelja Galuniča “dal duška tako s čustvi kot s humorjem”. Igrive Breskvice, ki so luč sveta ugledale leta 1975, so bile sicer napisane za Majdo Sepe, a jih pevka ni želela zapeti, zato je za njihovo slišanost na koncu poskrbela Sonja Gabršček. “Dobra besedila zmeraj pustijo dovolj prostora za naše sanje in sanjarije,” je še dodala Žarn in tako pod žaromete poleg Dežana povabila še sijočo Smolnikar, da odpoje: “Breskvice zorijo, breskvice okrogle, breskvice vseokrog.”

V nadaljevanju večera je bila pozornost namenjena tudi prvi dami Slovenske popevke Elzi Budau, ljubiteljici nežnosti in prispodob narave. Njena umetniška duša, ki je nekoč spisala tudi po tri pesmi na noč, med katere spadajo tudi Nasmeh poletnih dni, Ti si moja ljubezen in Brez besed, je bila tudi vir verzov: “Sanjal sem, da moja boš nekoč, ti pa nisi vedela za to, ko bila si pegasto dekle.” Čeprav bi moral dve skladbi včeraj prvotno odpeti Oto Pestner, ki so mu vsi poslali veliko dobrih misli, je pripoved avtorice ki je zaznamovala zlato dobo slovenske popevke, glasbeno povedal Andraž Hribar, izvedbo skladbe Samo nasmeh je bolj grenak pa je zagotovila Strnad.

Z Velkaverhom in Mandolino se je Poletna noč počasi začela poslavljati

Na Poletni noči so prav tako odprli zakladnico besedil Dušana Velkaverha, ki vključuje tudi Silvestrski poljub, Med iskrenimi ljudmi in Dan ljubezni. Dve popevki je nosilec neuradnega rekorda v hitrostnem pisanju besedil – Nad mestom se dani je na papir prelil ob štirih zjutraj v zgolj pol ure – napisal v sodelovanju s skladateljem in kitaristom Alešem Strajnarjem. Alenka Godec se je tako podala na ljubezensko pot Človek v človeku, čast nastopa z Dnevom neskončnih sanj, ki je bila napisana za Vlada Kreslina, pa je pripadla Ravniku.

Venček Velkaverhovih stvaritev, ki je menil, da besedila popevk “odsevajo, včasih od blizu, včasih od daleč, življenje, ki ga živiš”, je zaključila skladba Vrtiljak mojih sanj, ki jo je zapela Lešnjek.

“Hvala vsem, ki so s svojo energijo prižgali svetlo zvezdo na nebu slovenske glasbe,” je voditeljica pred predzadnjo skladbo toplega večera nagovorila vse ustvarjalce in ustvarjalke popevke. Galunič je ob tem dodal, da to nebesno telo nikoli ne bo ugasnilo, saj je popevka postala del slovenske kulture in identitete. Z besedami: “Za vse, ki smo zaljubljeni v slovensko popevko, je tukaj zmagovalka prvega festivala,” je sopovezovalka napovedala pesem Mandolina, za katero sta na Bledu moči združila Stane Mancini in Beti Jurkovič, na sinočnji prireditvi pa je prevzela glas Hribarja.

Poletna noč, ki jo je zaključil tudi ognjemet, zazvenela v moškem glasu

“Končuje se najdaljši dan leta in začenja najkrajša poletna noč, ki gre hitro proti jutru,” je Galunič naznanil zaključek glasbenega doživetja, dolgega dobri dve uri, vsi nastopajoči pa so prejeli bučen aplavz. Ostala je le še naslovna pesem Poletna noč – Godec je za MMC dejala, da je ta po njenem zaznamovala uspešno obdobje slovenske glasbe, na katero pa “smo lahko ponosni in ga preprosto moramo ohranjati.”

Letošnjo odgovornost, da odpoje tradicionalno Poletno noč, ki jo je Budau spisala pri 22 letih, doživela pa šele 18 let pozzneje, tako pa je polna nostalgije, je prevzel Anžej Dežan. “15 let sem si želel, da bi jo lahko poosebil,” je za MMC dejal zmagovalec Slovenske popevke leta 2008, ki si je štel v veliko čast, da je tokrat znamenita popevka zazvenela v moški izvedbi.

Konec večera je popestril še pisan ognjemet, nato pa se je Kongresni trg, kot vsako leto, počasi izpraznil, ljudje pa so domov odšli pod vtisom več kot 23 zimzelenih besedil, ki so po besedah Žarn “največje slovenske uspešnice zasidrala v srcih in mislih poslušalk in poslušalcev”.