Mnogi še pod vtisom srednega večera, ko so za vizualno ekscentričnost ob sinhronem zvočnem prostem slogu poskrbeli predvsem člani zasedbe NAPRAVI MI DETE (ob vložkih karizmatičnih prvih dam skupine Kukle - tudi idejne vodje - in Eze) in srbski gostje Repetitor - ob eksplozivni predstavi Helahrina in vedno bolj sproščeni Furry Walls (ti so se sinoči mudili v novomeškem studiu RSL pod taktirko producenta Grega Haverja), so v manj kot 24 urah dobili nov obrok domačih glasbenikov. Tokrat so bili v večini tisti, ki stavijo na dolgoprogaštvo.

Obe večerni koncertni postojanki sta si bili tokrat oddaljeni le nekaj sto korakov. Tako kot lani je glasbenike v Orto baru pričakala sprva bolj skromna množica ljudi. A obiskovalec ob prihodu ni dobil občutka, da bi bil klub prazen. Avla je bila namreč polna raperskih privržencev, saj je v lastni režiji spodaj nastopil Ghet s svojim najnovejšim studijskim izdelkom.

Spogledovanje zasavskih Icarus Down z indierokovsko zvočno podobo, obogateno z rušilnim drvenjem osamele kitarske linije med ritmsko sekcijo, je zazvenelo pred predstavniki festivalov in njihovim najbolj zvestim oboževalcem.

Navadno in preprosto, kot to znajo zasavski dolgoprogaši, ki imajo v svojem žepu že štiri studijske izdelke, so ob uvodu s skladbo Plain and Simple, svoj zvok gradili na konstantni ritmski sekciji basista Domna Učakarja in bobnarja Jake Tavša, kitarskih izletih Alana Jančiča in Jureta Zdovca in pevskih globinah Tomaža Mihelca. V svoj repertoar šestih skladb so med drugim vključili še Twin Cell, Bury Evil, Gabrielle in Facts.

Od tenorskega do kričečega vokala
Dominantnost moškega vokala je potrdil nastop skupine Kill Kenny, na čelu z lirično-kričečim glasom frontmana Jureta Koširja. Novomeščani so vzorce stare šole tršega rokenrola prenesli v nove čase. Koncertno prizorišče se je ob tem malce bolj napolnilo. Udarnejše kot na avdioposnetkih so začrtali svoj repertoar najprej na temeljih dobro znanih skladb, kot sta Killing Time in Outta Control, in se nato spustili v bolj "jam session" sfero, kjer je Košir svoj glas gnal do kričavih višin - a ob manjši besedilni kompleksnosti.

Do izraza je predvsem prišla naveza Dejan Slak na kitari in Košir za vokalom (in občasnimi sprehodi po vratu kitare). V ozadju pa sta predvsem za trdnejšo zvočno podobo skrbela basist Uroš Kušljan in bobnar Marko Grubar.

Do radia prijazni popritmi
Zadnje dejanje na odru Orto bara pa je pripadel novomeško-posavskemu kolektivu Puppetz. Pevec Bojan Pahljina, kitarista Nejc Škafar in Miha Močnik, basist Jani Kovačec in bobnar Jaka Darovec so nastopili s preverjeno formulo radijsko prepoznavnih skladb Gledališče sanj, Dance, dance in Generacija Y.

A te v živo zvenijo bolj koncertnemu občinstvu kot pa do radijskega poslušalstva prijazno. Svoj repertoar so popestrili z angleško Wizly in najnovejšo Lutke v akvariju (in tako motiv lutk nadgrajujejo naprej). Večer s skupnim rokovskim imenovalcem se je iz Orto bara okoli 23. ure preselil v Menzo pri koritu.

Tri krat trije pri koritu
Na Metelkovi so rockovsko štafeto v teh dneh eni bolj zaposlenih slovenskih glasbenikov: Anže Babič, Luka Pavlin in Jure Bežan, ki so se že dan pred tem najprej v spremstvu pevke Aishe Tepine in Maše Bertoncelj na sintetizatorju na istem odru predstavili kot člani skupine Furry Walls predstavili v elektronski indierazličici. Včeraj čez dan so v Novem mestu snemali pesem s pomočjo britanskega producenta Grega Haverja, zvečer pa pod imenom The Vast Blasts kot prva od treh raznolikih rockovskih trojk stopili na oder Menze pri koritu, pod katerim se je že na začetku zbralo več ljudi kot na prejšnjem prizorišču.
Ker so tokrat igrali brez punc, je bila odrska energija njihovega indie rocka veliko bolj fantovsko nabrita. Pred mikrofon je stopil kitarist Bežan, pri petju angleških besedil pa mu je z bobnarskega stolčka med neusmiljenim ritmičnim udrihanjem pomagal še Babič. Njihove sodobne in poskočne pesmi si je mogoče predstavljati tudi v večernem terminu kakšnega od tujih festivalov, katerih predstavniki v sklopu Slovenskega tedna glasbe na teh koncertih izbirajo potencialne slovenske kandidate.
Z lunino svetlobo obsijana Vlasta
Če bodo za svoj festival izbrali Moonlight Sky, drugo trojico na odru, jim bodo morda namenili nekaj zgodnejši termin, saj izpiljena in kompleksna inštrumentalna mešanica rocka, bluesa in etno elementov, ki jo igrajo in improvizirajo izkušeni glasbeniki Miha Petric, Janez Moder in Žiga Kožar, verjetno primernejša za bolj skoncentrirano in poglobljeno popoldansko poslušanje kot za večerno rajanje.
Prvi večer STG-ja so dan prej v Menzi končali srbski Repetitor, tokrat pa smo slišali sorodno alternativno rock zgodbo iz Hrvaške. Tretji trio na odru so bili Vlasta Popić, katerih prvenec Za očnjake je produciral Boris Mladenović, ki je delal tudi z omenjenimi Repetitor. Vlasta Popić so vzorce punka in hardcora na trenutke združili z modernejšimi indie prijemi, med mirnejšimi in hrupnejšemi deli pesmi pa vokalno sodelujeta kitarist Ivča in bobnarka Tena. S šestim koncertom novega dneva na Slovenskem tednu glasbe se je tako končal zanimiv prerez trenutnega rock ustvarjanja pri nas in pri sosedih, ki znova priča o tem, da se za vsak okus in zahtevnost najdejo kakovostni domači ustvarjalci s kitaro, basom in bobnom – le poiskat in pogledat jih je treba priti na odre klubskih prizorišč.
Utrinke tretjega dneva in večera Slovenskega tedna glasbe si lahko pogledate spodaj.