Za slabe tri mesece prestavljen koncert je pritegnil sicer manj ljudi, kot se jih je napovedovalo (tam nekje med 8.000 in 10.000 jih je bilo, daleč od polne kapacitete 20.000), a so, lahko rečemo, vsi odšli potešeni. Radiohead nikdar niso bili skupina za množice - še več, iskreno priznavajo, da turnej ne marajo kaj preveč, Thom Yorke pa tako ali tako velja za morda največjega asocialca med rockerji.
"Vem, da sem paranoičen in nevrotičen, iz tega sem naredil kariero," je dejal nekoč rockerski filozof z Otoka. In njegova, njihova glasba je vedno oddajala ta močan občutek prelepe tesnobnosti, ki te prevzame in ponese v neko povsem drugo, skorajda zunajzemeljsko izkušnjo.

Sinočnji koncert v krasni Villi Manin je, morda tudi s pomočjo grozečega vremena, znova dokazal, zakaj so Radiohead verjetno največji rockovski band, ki se te oznake že vseh svojih 27 let kariere otepa z vsemi štirimi.
Njihovi rojaki Muse imajo ognjemet, queenovsko pompoznost in ambicije, postati prva skupina, ki bi nastopila v vesolju. A Radioheadom uspe le z vrhunsko glasbo in čudovitim, izvirno skonceptualiziranim ozadjem 18 dvigajočih in spuščajočih se LCD-zaslonov brez težav preseči vso konkurenco.

Brez uspešnic
So ljudje, ki "javkajočega in jamrajočega" vokala Thoma Yorka organsko ne prenesejo - tisti ne bodo nikdar razumeli zvočne popolnosti, kot smo jo doživeli včeraj. Potem so ljudje, ki bodo od 2 uri in 15 minut trajajočega koncerta pričakovali vsaj, da bodo dočakali Creep, Karmo Police, No Surprises ali katero drugo izmed največjih uspešnic peterice iz Oxforda. Pa jih niso.
Najbližje, kar so se v repertoarju 24 pesmi približali "hitu", je bil uvodni Lotus Flower z najnovejšega albuma The King of Limbs in Street Spirit (Fade Out) z drugega albuma The Bends. A za goreče oboževalce Radioheada (tistih nekje v sredi tako ali tako ni kaj dosti) je bil koncert v Villi Manin več kot vreden tistih precej zasoljenih 60 evrov (plus 5 evrov za pivo, 30 evrov za majico in kar nekaj za pot).
Prerez albumov
Repertoar je tekoče, prekinjen le z Yorkovimi "grazie" in "grazie mille" ter perfekcionističnimi ponovnimi začetki zaradi zamujanja enega ali drugega člana, prehajal od eksperimentalnejšega The King of Limbs, prek prelepe depresivne Pyramid Song (večkrat uvrščene na sezname najbolj samomorilskih komadov) in There There, ki naj bi ob dokončanju leta 2003 spravila v jok celo samega Yorka, do opevane Paranoid Android in z elektrom prežete Idioteque, ki jo Radiohead sicer nikdar niso izdali kot single, jo pa zato uvrstijo v skorajda vsak koncertni repertoar od leta 2000 naprej.
Vmes so postregli še z Daily Mail, pesmijo o mrhovinarstvu britanskega tabloidnega tiska, ki Yorka tako slavno nervira, tokrat pa je niso posvetili osramočenemu medijskemu magnatu Rupertu Murdochu, ampak že nekdanjemu italijanskemu premierju Silviu Berlusconiju, ki si je v letih na oblasti povsem podredil medijem.
Veliki mali bend
In čeprav je bilo opolnoči, ko so izzveneli zadnji zvoki strun bratov Greenwood, slišati kar precej opazk, kot "škoda, da niso zaigrali moje najljubše", dejansko nismo potrebovali Creepa. Bil je preprosto koncert brez napak, perfekcionizem do poslednjega akorda, skorajda matematično zgrajena zvočna slika, v kateri je celo zadnji, ne najbolj priljubljeni album The King of Limbs prišel do pravega izraza.

Radiohead so, ne glede na to, ali so to želeli ali ne, nekje na svoji samotarski poti "hladnih" mož rocka postali veliki bend. Še vedno se sicer zdi, da njihova glasba bolj sodi v kakšno intimnejšo atmosfero kot na blaten travnik, obdan s kemičnmi stranišči, rešilci za prezgodaj omagane in tovornjaki s panini in "porchetto", a ta vlak je, kot kaže, že davno odpeljal.