Ameriška skupina Rise Against, ki jo sestavljajo pevec Tim McIlrath, basist Joe Principe, bobnar Brandon Barnes in kitarist Zach Blair, je na glasbeni sceni že od leta 1994, tako pa jim po 25 letih delovanja ni ostalo veliko krajev, za katere bi člani lahko dejali, da tam igrajo prvič. Eno izmed neraziskanih območij pa je bila prav Slovenija. Zahvaljujoč festivalu Punk Rock Holiday so med drevesi na Sotočju Soče in Tolminke doživeli tudi slovenski debi.

Sorodna novica Na dnevu 0 Punk Rock Holidaya slovenski debi Rise Against: "Hvala, ker z nami ravnate kot z družino"

"Mislim, da je za skupino najbolj zabavno, ko lahko igramo nekje, kjer še nismo," je za MMC dejal pevec zasedbe McIlrath, ki je pred koncertom že dober teden dni raziskoval Slovenijo in jo dobršen del tudi prekolesaril. Še naprej ga sicer fascinira, da se ljudje, čeprav že četrt stoletja ustvarjajo, še vedno poistovetijo z njihovo glasbo in jim je za to mar. Tega, kot je poudaril, ne jemljejo za samoumevno. "Želim ceniti dolgoživost, ki je predvsem v svetu rocka redka," je za MMC priznal basist Principe in poudaril, da imajo veliko srečo. "Ustvarjanje glasbe je zakoreninjeno v nas, je podaljšek tega, kdo smo," je še poudaril in dodal, da je prek glasbe odkril tudi veganstvo.

V svojih pesmih so pogosto družbeno kritični, česar jih nikoli ni bilo strah. "Mislim, da se zaradi tega, ker smo bili vedno skupina, ki je marsikomu stopila na žulj, ne bojimo. Sprejmemo vsako sr****, ki nam ga namenite," je delil McIlrath, ki meni, da je punk sceno in ljudi nasploh treba ponovno spomniti na določene vrednote, kot so na primer človekove pravice. Po njegovo je treba premagati dezinformacije in namesto tega ljudem posredovati resnico.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kako se imate v Sloveniji?
Joe: Tim resnično uživa v Sloveniji.
Tim: Odpravil sem se na šestdnevno kolesarjenje. To je približno 225 milj (okoli 362 kilometrov, op. a.). Šel sem vse od Ljubljane do Velike planine, Logarske doline, Kranja, Bohinja in nato do Bleda. Veliko Slovenije sem videl. Lepa in čudovita dežela je, vsi so bili prijazni, hrana je bila neverjetna, kolesarjenje je bilo odlično. Izjemno je bilo.
Joe: Prišel sem pozneje, tako da je nisem imel priložnosti videti veliko, a mesta in država so res čudoviti. Všeč nam je tu.

Skupina ste že od leta 1999, letos torej praznujete 25. obletnico.
Tim: O, moj bog, dejansko je to res. To je dolga doba.
Joe: To je ... kar nekaj časa.

Glede na to, da ste skupaj že 25 let. Kako je že desetletja biti na glasbeni sceni? Kako gledate na svoje začetke?
Tim: Smešno je dejstvo, da smo tukaj na festivalu z Descendents, ki so skupina od leta 1977, ob njej smo odraščali, bobnar Bill Stevenson je tudi produciral šest izmed devet naših albumov, in Mad Caddies, ki so začeli leta 1995, s katerimi mislim, da drugič gostujemo po Evropi. To je bilo za nas nekako spoznanje, kako dolgo smo že vsi na svetu, in mi smo nekako najmlajši od vseh treh (smeh).

Neverjetno je, da smo tako dolgo skupina in imamo toliko izdane glasbe, odkar smo začeli, obenem pa je ljudem še vedno mar za to, kar počnemo. Gre za izjemno stvar, ki je ne jemljemo za samoumevno. Vemo namreč, da imajo ljudje na voljo veliko izbiro glasbe, in oproščeno bi jim bilo, če bi pozabili na nas. Da se ljudje dejansko poistovetijo s tem, kar delamo, in še vedno prihajajo na naše nastope, je nekaj, česar po moje nihče izmed nas ni pričakoval.

Pred časom ste dejali, da vas uspeh skupine in dejstvo, da je ljudem še vedno mar za vašo glasbo, nikoli ne bosta nehala presenečati. Kaj je bila tista najpomembnejša stvar, ki vam je omogočila, da po vseh teh letih še vedno nadaljujete ustvarjanje glasbe?
Joe: Mislim, da je ustvarjanje glasbe v nas zakoreninjeno in je kot podaljšek tega, kdo smo kot ljudje. Nekaj napišeš v upanju, da bo ljudem všeč in zdi se, da nam to uspeva z vsakim albumom. Glede na to, da nikoli ne veš, kako dolgo bo nekaj trajalo, se mi zdi, da imamo res srečo. Sicer poskušam čim manj razmišljati o tem, ampak zgolj ceniti dolgoživost, ki je predvsem v svetu rocka redka.

Tim: Dejstvo, da ljudje še vedno želijo slišati našo novo glasbo, je odlično. To nas motivira, da še naprej ustvarjamo.

Vseeno tokrat prvič igrate v Sloveniji. Kako je po vseh teh letih še vedno odkrivati nove kraje?
Tim: Seveda se vedno radi vračamo v vsa mesta, v katerih smo nastopali, a mislim, da je za skupino najbolj zabavno, ko lahko igramo nekje, kjer še nismo. Potujemo že 25 let, tako da nam ni ostalo veliko koncertov, ki so “prvič”. Mislim, da smo nazadnje nekje na novo igrali morda na Islandiji. Nihče izmed nas še ni bil v Sloveniji in tako smo lahko vsi raziskovali. V takih primerih je kot takrat, ko smo se pred leti prvič odpravili na turnejo. Neverjetno je.

Kako pravzaprav pripravite seznam pesmi, ki jih boste odigrali? Ga pogosto spreminjate?
Joe: Festivalsko občinstvo je drugačno od tistega v punk klubu. Vedno poskušamo pripraviti dobro mešanico pesmi, predstaviti vsako ploščo, poleg tega pa moraš seveda igrati tudi priljubljene skladbe. Trudimo se, da bi bilo zanimivo, da bi ohranili nek tok.
Tim: Nikoli nismo igrali popolnoma enakega seznama pesmi. Nastop mora imeti ritem, v katerega se vživiš – ko je skupina v ritmu, ga začuti tudi občinstvo. Stvari premikamo, dokler ne najdemo tega ritma, in ko nam ga uspe najti, vemo, kako skladbe zares pripraviti za to občinstvo in poskrbeti, da bo seznam res deloval.

Vam je ljubše igrati v manjših, bolj intimnih dvoranah ali na večjih prizoriščih?
Joe: Moj odgovor je vedno oboje. Vsaj zame sta to različna svetova, z drugačnimi vibracijami in oboje obožujem. Všeč mi je intimnost majhnega prizorišča – odraščali smo na punk koncertih, kjer si običajno na isti ravni kot skupina – obenem pa je energija, ki jo dobiš od velike festivalske množice, neprimerljiva.

Vaše pesmi pogosto vsebujejo družbene komentarje, dejali ste, da želite pripovedovati zgodbe, ki še niso bile povedane. Ime skupine je Rise Against. Kaj je nekaj, čemur bi se morali trenutno zoperstaviti?
Tim: Oh, veliko stvari je. Predvsem bi dandanes morali poskusiti premagati misinformacije in dezinformacije ter namesto tega ljudem poskušali posredovati resnico, da zlasti mladi ne bi podlegli “kretenom” iz politike, ki jih prepričujejo, da bi svet moral imeti manj svoboščin in da si oni zaslužijo več. Takšne stvari postanejo res nevarne. Živimo v participativnih demokracijah, ki so krhke, zato mislim, da je treba posredovati resnične informacije in se nekako izogniti stvarem, kot so na primer svet teorij zarot.

Je treba pri kritiki biti previden ali je celoten smisel te prav to, da se nekomu stopi na žulj?
Tim: Mislim, da se zaradi tega, ker smo bili vedno skupina, ki je marsikomu stopila na žulj, ne bojimo. Sprejmemo vsako sr****, ki nam ga namenite. Zdaj sicer živimo v drugačnem svetu, v katerem so ljudje zelo polarizirani. Celo v svetu punka, za katerega si lahko vedno računal, da bo delil določene vrednote, zdaj pa se niti na to ne moreš zanesti. Zato je naše delo še toliko bolj pomembno – da ideje in koncepte, za katere smo nekoč mislili, da se z njimi vsi strinjamo, ponovno razložimo punk sceni in dostavimo ljudem. Tu mislim stvari, kot so človekove pravice, pravice skupnosti LGBTQ+, socialna pravičnost, okoljevarstvo ...

Menite, da lahko glasba združi in spodbudi ljudi, da začnejo razmišljati o določenih stvareh?
Joe: Zagotovo. Pot do glasbe, ki jo igramo, sem našel prek glasbe, ob kateri sem odraščal. Ko sem odraščal, sem hodil na punk in “hardcore” koncerte, kjer so različne organizacije postavili stojnice in delili letake. Tako sem odkril organizacijo PETA, vegetarijanstvo in pozneje veganstvo. Glasba je kot nosilec sporočila, brez nje mislim, da ne bi bila izpostavljen marsičemu.

Nekoč ste dejali, da ste v mladosti imeli mladostniško neustrašnost? Menite, da jo še vedno imate?
Joe in Tim: Ne (smeh).
Tim: Navdihujoče je biti tukaj s skupino Descendents, ki zdaj koncertira več kot v zadnjih 20 letih, takoj po tej turneji grejo na še eno, še naprej igrajo. Ko vidim te fante, ki so okoli 15 let starejši od mene, se zavem, da če zmorejo oni, potem zmoremo tudi mi. Vseeno je vse drugače, ko si starejši. Mislim, da se nihče ne bi smel pretvarjati, da je mlajši in “hip”. Bodi različica sebe, kakršen si danes. To je tisto, kar bi moral biti punk. Bodi pristen glede tega, kdo si in kje si zdaj. Moraš biti vsota svojih življenjskih izkušenj.
Joe: In poznati svoje meje.
Tim: Vse vseeno postaja vedno bolj naporno.

So za vas turneje naporne?
Tim: Lahko so. Imamo veliko srečo, da lahko to počnemo na takšni ravni, kot to delamo. Danes se ne tlačimo več v kombi in se vozimo 12 ur, kot smo se včasih, ko smo bili mladi. Poskušamo biti pametni in razumni pri potovanjih in ne želimo rezervirati preveč koncertov. Ljudem namreč želimo dati dober koncert in tega ne moremo dostaviti, če si od prejšnjega ne opomoremo.

Nekatere vaše pesmi nosijo bolj osebno sporočilo. Kako je občinstvu dovoliti vstop v svoje misli, ki so lahko tudi ranljive?
Tim: To je nekaj, kar kot avtor pesmi takoj “preboliš”. Ko ustanoviš skupino, pišeš pesmi in si ne misliš, da jih bo kdo slišal, tako pa daš vse to iz sebe. Ko pa jih ljudje le slišijo, in če so jim všeč, to pomeni, da so to, kar govoriš, sprejeli in se s tem nekako poistovetijo. Ker se počutiš manj samega, si bolje, enako velja za poslušalce. To ti da malo več poguma, da naslednjič ne razmišljaš o ničemer drugem, ampak v pesem vložiš vse.

Pred časom ste rekli, da nikoli niste razmišljali o svoji zapuščini. Ste do zdaj kaj več razmislili o tem, kaj želite, da bi pustili za sabo?
Tim: Upam, da smo bili le člen v verigi naših korenin – skupin, ob katerih smo odraščali, s katerimi smo igrali – in smo lahko člen za naslednjo generacijo. To so ideali, ki jih skušamo zajeti, prenesti na naslednjo generacijo. Upam, da bo čez 20 let v tej sobi nekdo drug, ki bo delal neko različico tega, kar smo delali mi.
Joe: Upam, da bomo v ljudeh sprožili prave spremembe.
Tim: Upam, da smo del rešitve in ne del problema.