Britanska legenda Rod Stewart se trenutno mudi na svoji najverjetneje zadnji koncertni turneji, ki jo je preprosto poimenoval One Last Time (še zadnjič op. a.). Koncertiranje pa ga je tokrat prvič zaneslo tudi v slovensko prestolnico. Že pred svojim prihodom v Ljubljano je Britanec, ki slovi po tem, da na edinstven način meša rock, folk, bluz in kantri, naznanil, da lahko občinstvo pričakuje njegove največje uspešnice, pa tudi veliko presenečenj – in obljubo je držal.

V Stožice se je zgrnila množica, ki je bila tako starostno kot tudi narodno pestra. Da so prišli poslušalci njegove generacije, nekateri starši pa so svojo ljubezen do pevca očitno prenesli tudi na svoj podmladek, je dokaz, da je ustvaril trdno glasbeno zapuščino. Nekateri so še nekaj minut pred koncertom prodajali ali iskali vstopnice, ki naj bi v nekaterih primerih dosegle tudi okoli 200 evrov.

Za ogrevanje zbranih, ki so nestrpno pričakovali slovenski debi grammyjevca, je poskrbelo predvajanje pesmi (ne dejansko izvajanje) Just Can’t Get Enough zasedbe Depeche Mode in škotska domoljubna pesem Scotland the Brave. Nato se je velik zastor z abstraktno poslikavo dramatično dvignil in tam je bil človek, ki so ga vsi komaj čakali – Rod Stewart, ki ga je cel večer spremljal band v živo, ki je vključeval tudi harfo, saksofon in gosli, pomemben del nastopa so predstavljale spremljevalne pevke.

Nalezljiva energija in akrobacije s stojalom za mikrofon

K temu, da so se ljudje začeli počasi “topiti” in se prepuščati odrski prezenci glasbenika, ki koncertne odre polni že več kot pol stoletja, je poskrbela “injekcija ljubezni”, ki jo je prinesla priredba pesmi Addicted to Love, pod katero se sicer prvotno lahko podpiše Robert Palmer. Na sredini belega odra so ga, kot v originalnem videospotu, spremljala dekleta, ki so se z glasbili v rokah nonšalantno zibala v ritmih pesmi.

Po pesmi za pokušino se je poskočna in nalezljiva energija glasbenika, ki je, tako kot spremljevalne vokalistke, nosil leopardji vzorec in bleščeče čevlje, nadaljevala s pesmima, ki sta dejansko nastali izpod njegovih rok. Kot prvo je zapel You Wear It Well iz leta 1972, med katero je to, da je starost le številka in da je človek star, kolikor se počuti, demonstriral tudi s skoki in hitrimi plesnimi koraki. Po vzklikih navdušenja so se Stožice začele zibati v bokih in z ritmičnim ploskanjem pospremile 40 let staro skladbo Infatuation, med katero je kot pomemben rekvizit nastopajočemu služilo belo stojalo za mikrofon, s katerim se je nemalokrat poigral in izvajal akrobacije. Zbrani so v ozadju lahko videli tudi fotografijo mlajše različice Stewarta.

"Džuskanje" na Love Train in spektakel Forever Young

Vzhičeni ploski so še podžgali zimzeleno glasbeno legendo, ki je tako s tistimi, s katerimi si je delil oder, kot tudi z občinstvom ves čas na nek način komuniciral. “Hvala lepa, uživajte!” je preprosto dejal in že ujel “vlak ljubezni”. Čeprav je velika večina ljudi še kar vztrajala pri sedenju, so nekateri ob pesmi Love Train, uspešnici ameriške R & B zasedbe O’Jays, “zadžuskali”, saj se niso mogli upreti dostavi Stewarta, ki bi ga – čeprav šteje častitljivih 79 let – najbolje opisali kot “petardo”.

Znamenit raskav glas je nato utelesil tudi čustvene verze: “Be courageous and be brave, and in my heart you'll always stay” pesmi Forever Young, v kateri omeni tudi pomembno vodilo: “Stori drugim to, kar bi storil sebi”. (Bodi pogumna in neustrašna in za vedno boš ostala v mojem srcu, op. a.). Za skladbo, ki je v Združenih državah Amerike po njegovih besedah postala kot himna in je najverjetneje ganila predvsem tiste v občinstvu, ki so starši, je leta 1995 dejal, da je ena izmed njegovih najljubših pesmi – iz srca jo je napisal za svoje otroke. Zanimivo dejstvo je, da si je Stewart tantieme za to pesem delil z Bobom Dylanom, saj je bila bila struktura besedila dovolj podobna njegovi istoimenski pesmi.

Čeprav je Stewart, ki je okoli vratu nosil veliko bleščečo štiriperesno deteljico, nato začasno zapustil oder zaradi menjave kostuma, se je šov nadaljeval, vajeti so prevzeli instrumentalisti. Ti so v Ljubljano prinesli irsko vzdušje, poleg glasbe je za to poskrbela tudi koreografija, ki sta jo dve izmed nastopajočih popestrili celo s plesanjem stepa. Vse skupaj je poželo navdušen aplavz, iz grl gledalcev so se izvili kriki odobravanja.

Ob vrnitvi zvezde večera, ki je vztrajala pri tem, da vsak nastopajoči dobi svoj trenutek s točko, poimensko predstavitvijo in aplavzom, so še dokončali Forever Young, nato pa so v zadnji kotiček Stožic napolnili “s strastjo”. Pesmi Passion je sledil obrat za 180 stopinj.

Množični vzdihljaji in sijaj lučk

Celotno dvorano je popeljal v trenutke zlomljenega srca. Ko so glasbeni navdušenci slišali prve takte in ugotovili, da je zadonela pesem The First Cut Is the Deepest Cata Stevensa, navdušenja niso mogli skriti, celotna dvorana se je prelevila v spremljevalne pevce.

Prva nota naslednje, bolj nežne skladbe, je prav tako vzbudila množične vzdihljaje. Ob besedah: “I don’t wanna talk about it, how you broke my heart,” je marsikomu zatrepetalo srce, morda celo spodbudilo solzne kanale k delovanju. Nekateri so I Don’t Want to Talk About It, ki jo je prvotno posnela rokovska zasedba Crazy Horse, a je prav s pomočjo zvezde večera pridobila slavo, pospremili s prižigom lučk na mobilnih telefonih.

Zaradi vnetosti si je moral brisati pot s čela, namesto Maggie May uporništvo

Glasbene navdušence, če so do takrat sedeli, pa je zagotovo na noge spravila – tudi zaradi poziva Stewarta, naj le vstanejo in zaplešejo – pesem Having a Party. To je prvotno v 60. letih prejšnjega stoletja izdal Sam Cooke, Stewart pa jo je prvič priredil leta 1993. Ker so vsi, tako nastopajoči kot tudi člani občinstvo, ki so si končno le upali zapustiti stole, “zamigali” v ritmu pesmi, se popolnoma prepustili vzdušju zabave in se tako razvneli, si je moral 79-letnik na koncu kar popivnati pot s čela.

Marsikdo se je veselil legendarne pesmi Maggie May iz leta 1971, ki je za Stewarta sicer osebnoizpovedna, saj govori o ambivalentnih čustvih, ki jih doživlja fant v razmerju s starejšo žensko – šlo naj bi za žensko, ki je bila njegov “prvič”. Začela se je obetavno, a jo je izvajalec nekje na pol poti iz neznanega razloga prekinil – neki moški mu tega ni odpustil, saj je bilo njegovo negodovanje mogoče slišati vse do konca koncerta.

Namesto tega je iskrico uporništva v poslušalcih in spremljevalnih pevkah, ki so se odele v zelo bleščeče obleke, ki so spominjale na tiste iz 60. let prejšnjega stoletja, vzbudil s pesmijo Young Turks, kar v slengu pomeni mladino, ki dela v nasprotju s tem, kar družba pojmuje za normalno. V njej je tako “vsa mlada srca” pozval, naj “bodo nocoj svobodna”, saj je “čas na njihovi strani”. Navdušenci so v skladu s tem še naprej vztrajali pri stanju in se “razmetavali”.

Ti so se potem počasnejše zazibali, tudi v objemu drug drugega, med skladbo Downtown Train, ki je Stewartu prinesla tudi nominacijo za grammyja. Gre za še eno njegovo izjemno uspešno priredbo, izvirnik namreč pripada Tomu Waitsu.

Oder so potem spet v svoje roke vzeli samo glasbeniki in spremljevalne pevke, ki pa so najverjetneje povzele občutke vseh s pesmijo I’m So Excited zasedbe The Pointer Sisters.

Ljubezen preplavila telo

Kmalu je za mikrofon spet poprijel Stewart, zdaj oblečen v črn suknjič z zlatim vzorcem in belimi zavihki. “To je čudovita pesem iz 50. oziroma 60. let prejšnjega stoletja, ki sem jo pel z dobrim prijateljem Jeffom Beckom,” je dejal pevec in omenil, da je ta že na žalost preminil. Doživeto petje počasnejše, z instrumentalnim delom bogato pesmijo People Get Ready, ki jo je prvotno izvajala zasedba The Impression, je znova pospremil sij telefonskih luči.

Po glasnih žvižgih odobravanja in vzklikih pa se je mirnejše vzdušje nadaljevalo s skladbo You’re in My Heart (The Final Acclaim), glas Roda Stewarta je napolnil dvorano z verzi: “You’re in my heart, you’re in my soul, you’ll be my breath should I grow old” (Ti si moje srce, moja duša, ti boš moj dih, ko se postaram).

Ploščo je spet malce zamenjal s pesmijo Dirty Old Town, za priljubljenost katere sta med drugim poskrbeli zasedbi The Pogues in The Dubliners, ki pa ji je že sledila romantika v pesmi Have I Told You Lately Vana Morrisona, ki jo Morrison sicer najprej napisal kot molitev. Po Stožicah so tako iz grla več tisoč zbranih, ki so seveda znali besedilo in jim je tako ljubezen preplavila srce, odmevali znani verzi: “Have I told you lately that I love you? Have I told you there's no one else above you? You fill my heart with gladness, take away all my sadness, ease my troubles, that's what you do.” (Kdaj sem ti nazadnje povedal, da te ljubim? Sem ti povedal, da nad tabo ni nikogar? Moje srce napolnjuješ z veseljem, vzameš mojo žalost, olajšaš moje težave, op. a.).

Lady Marmelade in zadnje dejanje rednega dela

Za še eno dozo ženske moči so nato spet poskrbele pevke, ki so si oder podredile s priredbo skladbe Lady Marmelade diskozasedbe The Eleventh Hour. Ena izmed njih je prevzela vlogo Tine Turner v duetu Takes Two, s katerim je Stewart naznanil ponovno vrnitev k petju, tokrat še v zadnjem kostumu. Izvorno sta skladbo, v kateri je omenjeno, da “eden lahko ima sanje, dva pa jih lahko uresničita,” sicer pela Marvin Gaye in Kim Weston.

Venčku priredb se je za zadnje dejanje rednega dela koncerta pridružila še Some Guys Have All the Luck, ki jo je deset let pred njegovo različico leta 1973 zapela newyorška zasedba The Persuaders. Nosilci energije prizorišča – tisti, ki so sedeže pred nekaj pesmimi le dokončno zapustili in se premaknili v neposredno bližino odra – so sicer pri petju nekaterih delov besedila malce zatajili, a so se odkupili z izkazanim navdušenjem.

Glede na to, da je to bil prvi (in najverjetneje zadnji) obisk britanskega slavčka v Sloveniji, ga občinstvo ni nameravalo kar tako izpustiti iz svojih rok. Kakor hitro se je zastor spustil, so žvižgi navdušenja in odobravanja, ki so jih ojačali tudi vriski in aplavz, poskrbeli, da se je ta tudi dvignil nazaj.

Priplul do src zbranih

Zvezdnik se je s svojim spremstvom, ki je v množico igrivo vrglo nekaj žog, vrnil na ljubljanski oder, kjer je za bis množici postregel s hudomušno skladbo Da Ya Think I’m Sexy? Med to je v sprednjih vrstah zaplapolala tudi velika slovenska zastava.

Za drugo sladico večera in lep zaključek okoli uro in 45 minut dolgega glasbenega doživetja pa je nosilec viteškega naziva postregel s še eno mednarodno znano priredbo, s katero je plul po srcih obiskovalcev koncerta – Sailing zasedbe The Sutherland Brothers Band. To je glasbenik posnel za svoj prvi album, ki ga je snemal v ZDA in ne v Združenem kraljestvu, kjer pa vse do danes ostaja njegov najuspešnejši singel. Čustvom sinočnje izvedbe, med katero so si nastopajoči nadeli tudi kapitanske čepice, so pripomogle tudi Stožice, ki so si dale duška in v en glas zapele verz za verzom, kar so okrepile z lučkami.

Medtem ko je besedilo: “I am sailing, I am sailing home again 'cross the sea, I am sailing stromy waters to be near you, to be free, (Plujem, spet plujem domov čez morje. Plujem po nevihtnih vodah, da bi bil blizu tebe, da bi bil svoboden, op. a.)” še vedno odzvanjalo v glavah poslušalcev, so ti z bučnim aplavzom in vriskanjem potrdili, da je Stewart ognjeni krst v Sloveniji opravil z odliko.

Priče zgodovinskemu dogodku so nato s prizorišča “odjadrale” polne vtisov. Svojim bližnjim in potomcem bodo zagotovo še dolgo razlagale o noči, ko je Rod Stewart prvič nastopil v Ljubljani in razvnel Stožice.