Hawkinsovo misel malce manj evforično potrdi Tim Cooper, ki je pisal za tako rekoč vse uglednejše britanske publikacije. "Najlepši del tega poklica je, ko pišeš o nekem neznanem bendu, ta ljudem postane všeč, bend uspe, tebi pa se zdi, da si prav ti nekako pripomogel k temu," razlaga. Ob tem pove, da novinarjev danes ne zanimajo več velike zvezde, o katerih je bilo povedano že vse, ampak novinci. "Bolj ko so izvajalci uspešni, manj nas potrebujejo."
Cooper ob tem polaga na srce: "Nikdar ne spoznaj svojih junakov. Oboževal sem Louja Reeda, a ko sem ga intervjuval, je bila to najbolj mučna izkušnja v mojem življenju. Lou Reed ni prijeten tip, kar vam bodo potrdili vsi. Je grozen človek, ki sovraži novinarje, svoje poslušalce pa prezira."

O lepotah in tegobah glasbenega novinarstva, zvezdniških muhah in današnjih glasbenih trendih smo se s Cooperjem in Hawkinsom pogovarjali na pravkar končanem Slovenskem tednu glasbe.

Si, vaši glavni področji sta nogomet in glasba. Kaj vam je težje prenašati – res dolgočasno nogometno tekmo ali res dolgočasen koncert?
H: Uf, dobro vprašanje. Res dolgočasno nogometno tekmo lahko preživiš s pogovarjanjem in zafrkavanjem s svojimi kolegi v novinarski loži. Ravno zadnjič sem bil na tekmi, pa sem se začel pogovarjati s sosedom, za katerega se je izkazalo, da je vrsto let delal v glasbeni industriji. Nazadnje sva cel prvi polčas preklepetala, medtem ko je neki ubogi tip ob meni skušal pisati poročilo s tekme. Ampak najbrž to lahko počneš pri nogometu. In če je slaba tekma, lahko celo kričiš, kako zanič da so. Če pa je koncert bolj tih, ne moreš res govoriti. No, lahko, ampak si kreten.
Tim, vi ste se začeli z glasbenim novinarstvom ukvarjati hkrati z rojstvom britpopa …
C: Da, vrsto let sem bil novičarski novinar, in ko se je pojavil britpop, Spice Girls in vse te zadeve, je to nekako povzdignilo popglasbo v novice. Pred tem je bila popglasba, razen če je šlo za Micka Jaggerja ali za Eltona Johna, v minisekciji na zadnji strani časnika. In moj urednik, rockovsko božanstvo, zadnji, ki je intervjuval Jimija Hendrixa, mi je nekega dne dejal, zakaj ne bi pisal o pop glasbi za naslovnico. In s tem je glasba prišla v "novice", namesto v "popnovice".

H: Zanimiv je primer NME-ja, ki je včasih pisal o alternativi in se posmehoval mainstream glasbi, zdaj pa išče "naslednjo veliko zvezdo" in piše samo dobro o takih izvajalcih. Mislim, da je britpop malce ubil to, ker so vsi začeli pisati o njem. Če si včasih hotel kaj prebrati o Jesus and Mary Chain, si moral kupiti NME, po britpopu pa so vsi pisali o tem in na neki način je to ubilo klasične glasbene revije.

Omenjali ste Spice Girls. Je tega obdobja "girl powerja", nekakšnega poskusa kvazi ženske emancipacije v glasbi konec?
C: Na nekakšen čuden način je verjetno ustvarilo okolje, kjer bi to lahko postalo res, čeprav mislim, da Spice Girls niso predstavljale prav ničesar feminističnega. Če kaj, ravno nasprotno.
H: "Girl power" je precej lepa fraza, dober slogan, če jo vzameš ločeno od Spice Girls. Mislim, da je vseeno dal ženskam malce občutka moči in samozavesti.
C: Zanimivo je, da ima danes izjemno velik delež nove glasbe na čelu žensko ali celo več žensk. Lahko je tudi bobnarka, kot je to pri New Order, Glasvegasu itd.
H: Stvari potekajo v valovih. In pred nekaj leti je bila prava poplava "ženskih" bendov, Little Boots, Florence and the Machine, … in deloma so nekatere od teh bendov, ki niti niso bili preveč dobri, poveličali, ker so bili preprosto del takratnega trenda.
C: In ker so bile ženske. Karkoli že rečete o novinarjih, imajo mačistični nazor. In statistično gledano, če date na naslovnico blondinko, boste prodali 10 odstotkov več. Ne glede na to, kdo ta izvajalka je.
H: Res je. Velikokrat mi kdo reče, da si moram poslušati to čudovito novo izvajalko, ob tem pa pripomni: In, mimogrede, je tudi totalna mačka.
C: Ko se pogovarjam z založbami in jim predstavljam kako obetavno ime, me vedno vprašajo, kako zveni, takoj za tem pa, kakšna je. Vedno. Za moške to nihče nikdar ne vpraša.
Če se navežem na to, kaj pa menita o ta hip morda najbolj kontroverzni izvajalki, ameriški senzaciji Lani Del Rey?
C: Ravno sem jo hotel omeniti. Kaj mislim? Mislim, da gre pri njej za res dober marketing, mislim, da je posnela neverjetno fantastičen prvi single (Video Games, op. a.) in ne pretirano zanimiv album. In videti je odlično.
H: Mislim, da je bila že narejena popzvezdnica, ko so jo izstrelili med zvezde. Podobno kot Gotye, ki je, tako kot Lana, prodrl z eno dobro pop pesmijo in dobrim videom. Pri čemer je Lana jasno želela biti popzvezda, on pa je bil čudak iz Avstralije, ki ni nikdar pričakoval, da bo popzvezda.
Ampak, Lani očitno ni najbolj lagodno nastopati. Mar ne bi po tezi o "že narejeni zvezdnici" studijski šefi potem raje posegli po nekom, ki s tem nima težav?
H: Ja, to je čudna stvar, morda jo je vse skupaj ujelo malce nepripravljeno. Morda je to tudi težava spleta – en odličen video te že lahko naredi za popzvezdo, medtem ko so bili to v dobrih starih časih odlični nastopi v živo.
C: Moram ob tem omeniti Owl City, tisti čudaški 19-letni Američan z eno uspešnico, ki čepi v svoji spalnici v Ohiu in sploh ne zleze iz nje. Kdo ve, če ima tremo, ker še nikdar sploh svoje sobe ni zapustil.
H: Zanimivo je, ker lahko danes en single pride od nikoder in postane megalomanska spletna uspešnica, avtor pa velika zvezda, čeprav ti ljudje niso bili zares pripravljeni za takšno slavo, koncerte pred publiko in pritiske medijev. In tu se pojavi težava, saj se lahko samo sprašuješ, na kateri točki se bodo zlomili.
Kako pa v ta kontekst umetno sproduciranega glasbenega sveta potem sodi megalomanski uspeh nekoga, kot je Adele?
C: Dobila je izjemnega producenta (Paul Epworth, op. a.), ki ji je sproduciral ploščo. Ker vsaka plošča, ki jo posname, postane hit. In še res dobra je. Ima izjemen glas, krasno komunicira z javnostjo, je krasna osebnost, kar pride do izraza pri intervjujih. In ne igra po pravilih – saj veste, veliko kozlarij govori, preklinja o svojem fantu …
H: Ona predstavlja tisto drugo plat – ona je bila "gojena" za uspeh. Hodila je v isto šolo kot Amy Winehouse. Iskreno, mislim, da ni tako velike razlike med njo in Lano – tudi ona ima dva ali tri dobre komade na albumu, ampak ima izjemno prisotnost, kot sveža sapica …
C: … in tako zelo resnična je. Skoraj kot popolno nasprotje Lane, čeprav je med njima precej vzporednic.
Govorila sta o tem, kako lahko kot glasbeni novinar promoviraš glasbo, ki jo poslušaš, ki ti je všeč. Si lahko kot glasbeni novinar privoščiš, da pišeš bolj ali manj le o eni zvrsti glasbi in en zajemaš celotnega glasbenega spektra?
C: No, jaz zajemam celotni spekter. Začel sem kot promotor "moje" glasbe, da. Ampak zdaj pišem tudi o večjih zvezdah in o ljudeh, katerih glasbe ne maram zares, ker to pač zahteva moj urednik. Dobro je za tvoje delo, za tvoj profil, da pišeš o vsem. Če ti bo nekdo ponudil, če hočeš pisati o nekom, ki je zares sranje … James Blunt. Elton John … Ne bom rekel ne, ampak bom intervjuval Eltona Johna. Pa čeprav ga najbrž ne bi poslušal, če ga ne bi intervjuval. Nikdar si ne bi tudi zavrtel album Bon Jovija, ampak ko grem na nogometno tekmo, se po nekaj pivih nenadoma zavedam, da skupaj s kolegi zagreto prepevamo Livin' on a Prayer. Gre tudi za nalezljivost. Ko grem na koncert kake slavne skupine, me bolj zanima odziv občinstva. In če je ta strastna in obožuje bend, ni pomembno, če je ta zanič ali kaj si mislim o skupini, ker gre za neko čarobno simbiozo skupine in občinstva. Religiozno izkustvo, pravzaprav. Kot nogomet. Najbolj čustvene trenutke svojega življenja sem preživel na nogometu s kopico ljudi, s katerimi, če sedim na pivu, se ne bom z njimi strinjal v ničemer – o politiki, glasbi, filmu, življenju, o ničemer. A 90 minut vsak teden so to meni najbližji ljudje, s katerimi se objemamo, poljubljamo, delimo veselje in obup.

Od vseh intervjujev, ki sta jih naredila, katerega bi označila za vajino najboljšo izkušnjo?
H: Aaaah, vedel sem, da boš to vprašala. Včasih se ti zdi najboljši intervju tisti, na katerem se res povežeš z osebo, ampak po intervjuju se zaveš, o sranje, v bistvu ne bi smel storiti tega, to ni moje delo. Nedvomno "najzanimivejši" je bil intervju s Klaxonsi, ko sem jih intervjuval v njihovi limuzini. Bili so … zadeti od življenja (smeh). S seboj so imeli svojega prekupčevalca z mamili, noreli so, ga na neki točki izvrgli iz avta in zaloputnili vrata, moja fotografinja pa je dobila živčni zlom, ker je bila strašno klavstrofobična.

C: Mislim, da je bil dejansko najboljši članek, ki je prišel ven iz intervjuja, o Macy Gray, pa čeprav je bil to nedvomno moj najhujši intervju vseh časov. Zaradi nje sem letel v Los Angeles, da bi jo intervjuval na letalu. A ona si je naročila kozarec ledu in na vsako moje vprašanje se je obrnila stran in odgovor nerazumljivo zamomljala v žvenketajoč kozarec. Nič se ni slišalo. Nič. Po 20 minutah "pogovora" nisem imel nič. A naslednji dan me je poklicala, če želim priti k njej domov in zadevo izpeljeva. Šel sem tja, ona pa me je zvlekla na obalo, da greva na vodni skuter. Ki ga je ukradla. Na koncu se mi je malce smilila, moj članek o Macy pa je ljudi razsvetlil, kako zelo čudaška je.

Nekoč sem šel v Pariz, da bi intervjuval Lionela Ritchieja, ki me v nobenem pogledu ni zanimal, razen da bi se lahko ob tem sam malce pozabaval. Potrkam na hotelska vrata, on odpre, rekoč: "Pozdravljeni, kako ste?" Jaz pa mu odgovorim: "Nočem biti nevljuden, ampak o tem trenutku sem razmišljal celo pot na vlaku. In nisem imel tega v mislih. Ali lahko poskusiva še enkrat?" Nekako je privolil, zaprl vrata, jih odprl in rekel: "Zdravo, sem jaz tisti, ki ga iščeš?" (ang. "Hello, is it me you're looking for?", naslov Ritchiejeve uspešnice, op. a.). Smejal sem se še pet minut. To je bil edini razlog, da sem sploh sprejel intervju. Pa nazadnje tega niti uporabil nisem, ker se mi je zdelo, da pišem za precej heteroseksualno revijo.
Preden sta prišla sem, sta slišala kaj slovenske glasbe?
C: Ne. Laibach. Pa še od njih ne poznam nobenega komada.