Ko so marca lani postregli z instrumentalno skladbo Dobri Danko v oddaji Ne se hecat', so se mnogi začeli spraševati, kaj prinaša nova sprememba. Toda na koncu je omenjena skladba našla svoje mesto le kot uvrtura v njihov preverjen repertoar, ki pa ga je od lanskega leta pela Eva Beus (občasno pa se ji je na odru in za mikrofonom pridružila oz. jo za nekaj minut nadomestila prva pevka skupine Nina Vodpivec).

Jeseni je prišel prvi singel s prihajajočega albuma Greva dol, ki je bil pisan na kožo nostalgikom. Toda še vedno ni ponudil dobrega odgovora, kdo so Tabu 3.0. Ta naloga je zdaj pripadla albumu Nabiralka zvezd, na katerem se je znašlo enajst skladb. "Oklepali smo se stalnic, ki so pri nas že ves čas prisotne," je o novih skladbah povedal kitarist Tomaž Trop.

"Ne moreš strašno filozofirati, če stvari funkcionirajo. Tudi navadili smo se delati z določenimi ljudmi in radi delamo z njimi. Zato smo tudi tokrat ubrali podobno pot. Zagotovo pa je bila razlika že zaradi prihoda Eve – drugače je pristopila k svojemu delu, tudi mi smo drugače zaigrali," ga je dopolnil bobnar Primož Štorman.

Cel pogovor s Tropom, Štormanom in Beusovo si lahko preberete spodaj.

Nabiralka zvezd, končno poklon Velenju, ki to ni. Namreč, v mislih imam kip pred Rdečo dvorano. Kakšna pa je zgodba za vašo nabiralko?
EB: Nabiralko zvezd ali kip je naredil velenjski umetnik Črt Valenčak. Zgodba za nabiralko je, da sega s svojo roko v zenit – najvišjo točko vesolja. Od tam nabira zvezde, ki jih daje človeštvu – neko upanje, srečo, ljubezen … Torej nekaj, po čemer človeštvo hrepeni. Ta zgodba se nam je zdela popolna za to, kar želimo povedati, zato smo si jo izposodili za naslov albuma.

Če je bil pri albumu 42 navdih Douglas Adams, je bil zdaj dovolj že Valenčak. Kaj je dovolj, da najdete navdih za motiv?
PŠ: Zgodi se. Dobimo idejo oz. koncept, ki se nam zdi vsem primeren in ga uresničimo. Nas mora nekaj navdušiti v pravem trenutku. Ni nobenih študij o tem. Če ne razmišljaš o ozadju, je že samo ime atraktivno - Nabiralka zvezd. Tudi ženskega spola je, s čimer samo še dodatno poudarjamo našo novo pridobitev – Evo.

Kako poteka novo postavljanje smernic, ki ste jih sami postavili? Je to tudi priložnost za refleksijo preteklega dela?
PŠ: Nismo razmišljali toliko o tem, bolj smo se osredotočili na album.
EB: Če poslušaš album, je opazna razlika. Je odraz izvirne zgodbe, ki smo jo spisali med skupnim delom. Glede ostalih stvari pa niti nismo toliko razmišljali o preteklosti.

Snemali ste znova v Mostarju, znova je bil vaš producent Žare Pak. Koliko ste se oklepali preteklih vzorcev?
TT: Oklepali smo se stalnic, ki so pri nas že ves čas prisotne. To pomeni, da smo snemali z istim producentom, tudi način dela je bil podoben. Prakse, ki so se že v preteklosti izkazale za dobre, so ostale.
PŠ: Ne moreš strašno filozofirati, če stvari funkcionirajo. Tudi navadili smo se sodelovati z določenimi ljudmi in radi delamo z njimi. Zato smo tudi tokrat ubrali podobno pot. Zagotovo je bila razlika že zaradi prihoda Eve – drugače je pristopila k svojemu delu, tudi mi smo drugače zaigrali.

Koliko osnutkov skladb je bilo narejenih še pred prihodom Eve?
TT: Ne spomnim se natančno, toda nekaj jih je bilo. Govorimo o zelo grobih osnutkih – zelo ohlapne stvari. Včasih je samo ideja, ki jo je bilo vredno shraniti enkrat v preteklosti, in potem čaka, da pride pravi trenutek, da zaživi.

Eva, kako ste se vi našli v teh skladbah in koliko so vam fantje pustili, da ste vplivali na sam ustvarjalni proces?
EB: Nihče ne more peti namesto mene (smeh). Pri samem ustvarjanju sem bila ves čas poleg. Da dobi skladba osebnost, pa je potrebno delo vseh članov skupine. Vsak jo mora začutiti po svoje in čustva sproducirati iz svojih "zalog". Album je zagotovo rezultat sodelovanja – vsak se naveže na čustvo drugega in skupaj se ustvari celota.
TT: Vedno je prisotno vzajemno prilagajanje. Moraš najprej poskusiti, katere stvari ustrezajo vokalu in o čem se ne splača razmišljati. Tudi Eva je šla na albumu precej iz svojih okvirjev.
EB: To je res: na tem albumu pojem, kot nisem še nikoli v življenju.

Eva, omenili ste, da še nikoli niste peli tako, kot ste zdaj. Gre za neke vrste prilagajanje kulisju Tabujev ali za vašo odločitev?
EB: Da drugače pojem, sem spoznala šele v studiu, med procesom dela. Ugotovila sem, da takrat, ko delaš glasbo, moraš vzeti malo objektivnost, in oddelati svoje delo tako, da bo dobro za skladbo. Moraš uporabiti svoje znanje in sposobnosti zunaj svoje škatle, da ustvariš nekaj, kar v celoti funkcionira, je dobro, posebno … Zato sem res šla precej iz svojih okvirjev in spoznala veliko novih vokalov znotraj sebe, ki so zelo zanimivi in jih je lepo odkrivati. In mislim, da bo tako tudi naprej.
PŠ: Še vedno smo Tabu in v vseh teh letih smo izoblikovali specifičen zvok. Neka energija obstaja, zato ne moremo postati nekaj drugega. Če smo rekli, da bo zdaj popolnoma drug album, še ne pomeni, da bomo igrali Siddharto (smeh). Izmišljujem si. Še vedno smo Tabu, zagotovo pa smo drugačni, kot smo bili.

Primož, kako je, ko v tretje začenjaš na novo?
PŠ: Tako kot vzameš: lahko je grozno, lahko pa gledaš na to kot na nov začetek – novo energijo. Smo tam, kjer smo. Ne razmišljamo več o preteklosti. Vedno je bolje, toda res je, da je Eva z nami šele prvo leto in potrebujemo še nekaj let, da bomo znali tudi ves njen potencial izkoristiti.

Je naključje ali ni, da je pri skladbi Greva dol podoben ritem kot pri Divje?
PŠ: To je pogosto naš "beat". Pogosto nam ustreza, ni samo pri Divje, najdete ga tudi pri Nebo nad nama. To je tak disco groove.

Na novem albumu je precej prostora prepuščenega kitarskim vložkom – mogoče še najbolj izmed vseh. Tomaž, ste si končno izborili svoj prostor?
TT: To niso naštudirane stvari, ampak so – naj se sliši še tako klišejsko – spontane. Nismo delali nobenega aneksa (smeh).

Koliko skladb je nastalo kot del "jam sessionov" ali so vse studijsko naštudirane?
TT: Glede na to, da imamo nov vokal, smo se najprej malo "tipali". Toda dejstvo je, da se osnutki, ki so studijski, na "live sessionih" zelo preoblikujejo. Gre za obratni vrstni red. Najprej se pojavi ideja, nato je bilo malo raziskovanja, eksperimentiranja, in nato se naredi "live session". Tudi v studiu je bilo vse zelo "live". Postavili smo se in na koncu dneva vse posneli.

Če iščemo razlike s preteklimi albumi, potem moramo izpostaviti skladbi Dete ter Vile in pirati. Kdo je izoblikoval ta sanjski, zasanjani svet, ki ste ga izoblikovali z zvokom pri omenjenih skladbah?
PŠ: To se je izoblikovalo skozi proces dela. Vsake skladbe se lotiš posebej in ko začneš razmišljati, kako bi ga izoblikoval. Vile in pirati je bilo zadnje besedilo, ki ga je napisal Iztok za album, ko je dobil idejo, da ga napiše svoji hčerki kot neki govor. Potem smo tudi malo prilagodili glasbo. Ustvarjanje skladb ni tako strogo ločeno, kot bi bilo na primer izdelovanje miz.
TT: Glasba se po navadi zgodi prej kot besedilo. In potem to kar grobo poseže v samo glasbo. Prvi zadnji je bil na začetku tudi bolj rokerski "session". Besedilo pa je zahtevalo, da je vse skupaj malo bolj lahkotno.
PŠ: Najhuje je, da narediš skladbo, pri kateri se ne oziraš na vokal …
EB: Se ne oziraš na vse elemente.
PŠ: Narediš skladbo, ki je metalska, besedilo pa je nekaj popolnoma drugega. Moraš se prilagajati.

Eva, za katero skladbo na albumu bi lahko rekli, da najbolj povzame vašo osebnost?
EB: Ne morem se kar tako odločiti, ker ko poslušam album, se še vedno smejim, ker je vsaka skladba neki drug del mene. Težko je določiti, kaj sem najbolj "jaz", ker je vse prišlo iz mene.
TT: Eva, mlada, kot je, ni samo to, kar je bila, je pa še marsikaj, kar še sama ne ve, da je. Človek se spreminja.
PŠ: Spomnim se, kako smo ustvarjali skladbo Na konec sveta. To je bilo v času, ko je Eva hodila na vaje in spraševala, kje je njen fant, ki je bil takrat daleč na drugem koncu sveta. To je trajalo pol leta in nastala je skladba, ki ji je pisana na kožo, saj govori o kilometrih razlike med njima. V skladbah so naše zgodbe.

Potem pa imamo na drugi strani skladbo, kot je Čakamo, da poči, ki kar kliče, da se pojavi na festivalskih odrih oz. da je izhodišče za vez med vami in občinstvom. Kakšna je zgodba za njo? In Eva, kako ste prepričali fante, da so se znova vključili v petje?
PŠ: Se spomniš, pri katerem smo nazadnje peli?

Vem, ampak se ne spomnim naslova.
PŠ: Najlepši dan. Tu smo pa spet. To je "live" skladba, ki bo najbolj zaživela na odru. Toda na albumu moraš ponuditi nekaj, kar funkcionira na radijskih postajah, in nekaj, kar je dobro na odru. To je bil vedno dober recept.

Niste odgovorili, kaj vas je pripravilo k petju.
TT: Skladba nas je poklicala.
EB: Čakali smo, da poči, in potem je počilo in so šli za mikrofon.

Primož, ko ste že ravno omenili razliko med skladbami za radijske postaje in oder … Na albumu so se znova pojavile skladbe, ki imajo potencial, da postanejo radijske uspešnice – recimo Nabiralka zvezd. Ampak glede na to, da ste že imeli najbolj predvajano skladbo na radijskih postajah – govor je o Poljubljeni -, je za to kakšen večji pritisk, da ponovite uspeh?
PŠ: Poljubljena se je zgodila. Je pa res, da Poljubljena, ko smo izdali album, ni bila v ospredju. Na površje je prišla šele po kakšnem letu od izida albuma. Naredili smo "live" videospot in ji tako pomagali, da je dosegla ljudi. Toda za nobeno skladbo ne veš, kaj se bo z njo zgodilo.

Ostali ste tiho, ko je bila debata o kvotah.
PŠ: Nismo bili tiho, samo nihče nas ni nič vprašal.

Sprašujem vas zdaj: kakšno je vaše stališče?
TT: Mislim, da stvari niso tako črno bele.
PŠ: Razumem vse strani: ljudi, ki so močno za in ljudi, ki so proti. Razumem, zakaj so proti: zakaj bi morali nekaj uzakoniti, če se mora dogajati prosto na trgu. Če bi moral obkrožiti, da ali ne, ne morem reči, da sem čisto za ali proti. Ne vidim pa težave, če bi radi zdaj vrteli več slovenske glasbe. Če hočem poslušati kaj drugega, bom že našel druge načine. Ampak zdi se mi prav, da se podpirajo lokalni glasbeniki.
TT: Nam je to še bolj zanimivo, ker poslušamo svoje kolege in razmišljamo, kako so to odigrali, in ne poslušaš tega zgolj za zabavo.

Potem ko ste izdali skladbo Thanks For The Fish, se je ustavilo vaše ustvarjanje v angleškem jeziku, toda ali se bo zdaj spet začelo naprej razvijati? Razmišljate spet o tujini?
PŠ: Ja. Angleški projekt smo ustavili, ker smo imeli menjavo – če se grdo izrazim. Smo pa še vedno zagreti, da ga nadaljujemo, saj to je naša neuresničena želja – da naredimo album v angleškem jeziku. Toda hočemo, da so besedila super, da vse funkcionira in da lahko vse pokažemo tudi kje drugje.

Po izidu albuma 42 ste imeli cel seznam nastopov – celo manjšo turnejo v centrih enega izmed slovenskih trgovcev – kako pa je zdaj?
PŠ: Zdaj smo začeli na mehak način, ker smo tik pred poletjem, ko se približujejo festivali. Na promocijske koncerte se bomo osredotočili jeseni. Vmes bomo izdali še en singel. Zdaj imamo čas – plošča se predstavlja vse leto in ne en mesec.

Nina še ostaja del vaših koncertov?
PŠ: Ne, zdaj ne več. Toda ne izključujemo, da bi lahko kaj takšnega, kar smo počeli lansko jesen, še ponovili.

Eva, koliko vam je Nina pomagala z nasveti?
EB: Midve sva postali dobri prijateljici. Zelo sva si blizu na vseh področjih. Toda nimava takšnega odnosa, da bi ona meni svetovala.

Vi njej?
EB: Ne (smeh). Vedno gre za pogovor, debato.

"Kar je spalo, besno se prebuja," je del enega izmed vaših besedil. Bi lahko rekli, da to velja za Tabu?
PŠ: Mislim, da ne. Če bi zdaj rekli, da je tako, bi lahko že pred letom dni razpadli in šli "spet" za nekaj časa. Toda hoteli smo naprej. Že od lanskega leta ne spimo nič. Mislim, da smo vmes naredili veliko, tako da delamo.
TT: So pa kakšni segmenti v nas speči, ki jih potem prebudi Eva. In obratno (smeh).