Severa Gjurin korak za korakom gradi svoj glasbeni izraz. Priznava, da poslušalce morda bega s kontinuiteto produkcije, toda stilsko ostaja na začrtani poti.

Po albumu Časovne skice, ki ga je posnela z Borutom Činčem, se je z bratom Galom in simfoničnim orkestrom Cantabile kot gostja podala po Sloveniji, hkrati pa je nadalje nastopala skupaj z Dejanom Lapanjo.

"Nekonformizem za ustvarjalca vidim predvsem v smeri, da si avtentičen, imaš dovolj svobode za to. Stilno nisem povsod, da bi jih tako zbegala. Mogoče s kontinuiteto produkcije. Plošča več v svojem naboru gotovo, morda tudi video, v etru pa se je do danes nabralo kar nekaj pesmi," je dejala glasbenica v pogovoru za MMC in dodala, da se je odločila za izdajanje singlov, a tudi album je v nastajanju.

Do konca letošnjega leta jo čakata dva koncerta v SNG Drama, od katerih je nocojšnji že razprodan, ponovitev pa jo čaka 21. decembra. Pred koncertoma smo z njo izmenjali nekaj besed.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Koliko skic, narisanih na roko, ste narisali od izida albuma Časovne skice?
Število je pod štirideset (smeh).
Koliko svoje znanje širite med udeležence svojih delavnic? Koliko poslušajo vašo glasbo ob ustvarjanju?
Zadnjih nekaj let imam manj delavnic - dve na leto. Po navadi se osredotočim na to, da informacija za likovno nalogo prihaja iz vonja in okusa - in ne toliko iz zvoka. Zanimivo je, ko prinesem sveže rastline in potem ustvarjajo abstraktne slike; napotek je, kar si predstavljaš, pretvori v čičke čačke. Sploh pa skica nudi veliko, saj lahko ob njej malo lenariš in na bloku poleg sebe narišeš, kaj moraš še narediti, kako bi lahko prerazporedil prostor v sobi ... Tudi na takšen način se poigram s skicami in teh najverjetneje ne bo nihče videl.
Koncept slikanja na podlagi okusov je nastal v času študija. Kako to, da ste ga razvijali naprej? Kaj dobi udeleženec od delavnic?
Ideja, da dober del umetnosti temelji na čutilih, in istočasno načini, kako z ustvarjalnim pristopom nalogo približati učencu, so me začeli zanimati proti koncu študija likovne pedagogike. Zanimalo me je, kako gojiti izvenserijske možganske povezave. Ustvarjalnost, fluidnost, nekonformizem se mi zdijo pojmi dobrega poučevanja in so zelo pomembni za ustvarjalca. Tudi pri glasbi sem se večkrat ukvarjala z vprašanjem, kaj je zvok. Kako ga čutimo kot vibracijo? Nekako blizu mi je elementarni raziskovalni pristop. Podoben je tako v likovni umetnosti kot v petju.

Koliko nekonformizem v glasbi bega poslušalca? Niste umetnica, ki se ukvarja s serijsko proizvodnjo, ampak postopoma gradite svoj izraz.
Nekonformizem za ustvarjalca vidim predvsem v smeri, da si avtentičen, imaš dovolj svobode za to. Stilno nisem povsod, da bi jih tako zbegala. Mogoče s kontinuiteto produkcije. Plošča več v svojem naboru gotovo, morda tudi video, v etru pa se je do danes nabralo kar nekaj pesmi. Osredotočila sem se na izdajanje singlov, do plošče, ki je v nastajanju. Ne glede na vse, kar ima, umetnik potrebuje sredstva in denar, tu se včasih malo zatakne. Sploh manjši neodvisni ustvarjalci moramo bit ustvarjalni, da kaj ustvarimo.

Kako gledate na izkušnjo, ki sta jo imela z bratom, ko je vajina glasba končala v televizijskih oglasih?
Imava že kakšno izkušnjo z oglaševalskim svetom, vsak posebej in skupaj. S tem nimam težav, in če so okoliščine dostojne, finančno in sicer, je lahko dobra izkušnja. Veš, s kom greš v odnos, kaj boš prodajal, in tudi veš, na kakšen način. Z glasbo v oglasih se omogoči skladbi, da pride do ljudi, velikokrat se odvrti, komu pa se zaradi vrtenja gotovo priskuti. V oglasu za zavarovalno družbo, s katero sva sodelovala, v skladbi ni bilo besedila. Kakor da se nič ni zgodilo, sicer ima besedilo, v reklami ne, tam je bolj neka melodija, tema prišla do gledalca oz. poslušalca, kar mi je posebej všeč.

V času MTV-ja je veljalo, da je video ubil radijsko zvezdo, ali lahko rečemo, da je oglas ubil videospote?
Videospoti so se preselili precej bolj na splet, se mi zdi. MTV mi je zanimiv, vedno je seveda bil zelo srednjeročen, a je padel tako nizko, predvaja se le resničnostne šove. Že našo generacijo so v devetdesetih letih "prali", zdaj pa se dogaja na MTV-ju pranje možganov brez glasbe - odraz časa. Videospot ima še vedno svoje življenje kot zaključena celota albuma, ki se tudi umika s samostojnimi enotami: singli. Se mi zdi. Je pa res, da živimo v svetu jinglov [kratkih izsečkov iz melodije, op. p. ], kjer je vse en "oooo" in "aaaa" jingl-himna-refren. Nekaj si si zapomnil, nekaj je bilo izračunano, nekakšno povprečje, nekaj je bilo proizvedeno, a žal na podlagi povprečja. Računanje povprečja in ustvarjanje na tej podlagi je zabloda, saj si verjetno želimo razvoj in nadpovprečnost. Video pa še živi, le da ima drugačen bivanjski habitat kot pred desetletji. Veliko se ugaja, vse je denar. 15 let nazaj se je vrtelo 7-minutne mojstrovinske videe, danes to za televizijo in kaj šele radio ... ni možno, tri minute. Še en zeitgeist: v spletno okolje, kjer je nekoliko več svobode, ali pa bodi jinglast in kratek.

V zadnjem času pa ste dobili priložnost, da ste z bratom in simfoničnim orkestrom Cantabile gostovali po Sloveniji. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
To so res simpatični mladi ljudje v orkestru. Gal - če ne bi bil tako dejaven ustvarjalec (spiše vse note in vse niti potegne skupaj), ne bi bilo vsega tega lepega, s tem pa ljudi okrog sebe tudi navdihuje. Je dokaz, da je mogoče imeti uspešno turnejo z orkestrom. Krasna izkušnja, trgi, kulturni domovi, vsi mi kot nekakšna karavana, v spominu imam polno prijetnih trenutkov, predvsem tudi po koncertih v avlah in na odru. Orkestralen zvok mi je bil vedno nekako domač, saj je tako, kot bi imel okoli sebi morsko življenje. Večkrat sem se na vajah ob poslušanju vseh teh pozavn in harf spomnila na Björkin album Medula. Sem vesela, da sem lahko del projekta.

Zadnji singel nosi naslov Ali je še kaj prostora tam na jugu. Kje je vaš jug? Kakšna je simbolika za njim?
Jug, ki se mi je vrtel po mislih - govorim kot prizori -, je temeljil bolj na južnih deželah, ki sem jih videla od blizu. Všeč mi je svoboda in to, da je nekoliko manj omejitev. Zato mi je na primer jug mikaven, osvobajajoč je – a bolj v mislih in manj v praksi, imam skoraj avstrijsko dušo (smeh). Na jugu je vroče, barve so intenzivne. Jug je tudi prostor, ki ga sever pogosto izkorišča.
Skladbo vidim kot zgodbo posameznika, ki mu v tem času in prostoru švigajo mirne in nemirne misli o svobodi. Govori o zadovoljstvu, prostoru, sreči, o minljivosti in nesvobodi. V njem vidim grenkejše stvari in noro svetle. Všeč mi je ta dvojnost, ki se skriva v njem. Za skladbo snemamo tudi videospot z enkratno, majhno, a zlato ekipo.

Ali je singel Ali je še kaj prostora tam na jugu znanilec česa večjega ali je samo singel?
Nisem hiter ustvarjalec, na nobenem področju. Pri vseh stvareh sem bila sorazmerno počasna, tako da je to moj način, ki ga do neke mere sprejemam. Po drugi strani pa se zavedam, da se moraš malo bolj prisiliti, če delaš počasneje. In si postavljati časovne roke. Do neke mere na produkcijo vpliva tudi zmogljivost ustvarjalca, ki si privošči neodvisnost, torej financiranje. Plošča je predvidena za naslednjo pomlad. Angažiram se tudi s tem, da pišem, kaj je super, z veliko stvarmi pa nisem zadovoljna. V veliko pomoč pa so mi brat Gal - Kakor, da se nič ni zgodilo sva naredila skupaj, jaz sem soavtorica glasbe - ter Gregor Stermecki in Rok Vilčnik, ki sta naredila Jug.

Koliko je veščina pripovedovanja pomembna za akustiko – predvsem v Sloveniji, kjer je akustika v zadnjem času postala tako izrabljen pojem?
Akustika je v istem sklopu kot beseda "izštekani" ali v angleščini "unplugged". Ta izštek, ki se je zgodil v devetdesetih letih, je tudi potekal na elektriki. Akustike v golem pomenu – kjer so v ospredju le vokal in glasbila, ki zvenijo – je malo. Če bi na Portugalskem obiskali koncert fada, bi bilo brez ozvočenja. Na rokerskem koncertu pa za podporo že potrebuješ elektriko. Akustika brez elektrike se zgodi zelo redko.

Glasba, s katero se sama ukvarjam že ves čas, je v rokovskih, popovskih in džezovskih sferah. Nekdo mi je rekel, da bi poleg teh oznak dodal še akustiko. In se malo strinjam s tem. Rok sporoča malo močnejše vibracije in sporočilo, vsaj naj bi ga, če dodaš akustiko, dobimo morda mojo maniro. Sicer pa so to precej suhe besede, v glavnem predalčki: da se lahko lažje sporazumevamo. In da imajo glasbeni založniki smernice, zgodbe, kako lahko zastavijo in tržijo ustvarjalčevo pot. Pripovedovanje je v intimnih atmosferah dokaj v ospredju.
Je kakšna možnost, da bo v prihodnosti sledilo soglasje za nastop v oddaji Izštekani na Valu 202?
Težko rečem. Upam, da bomo našli skupni jezik.