V iskanju novih izzivov Siddharta oktobra odhaja znova v tujino - natančneje na krajšo turnejo po Nemčiji in Poljski. "Gre za prostore tipa od Orta do Cvetličarne, če jih primerjamo z našimi prizorišči. Gremo v vsa večja nemška mesta: Hamburg, Berlin in podobno," je za MMC pojasnil basist Jani Hace. Sicer pa bo jesen delavna tudi, ker jih čaka še projekt R.E.M.: Čista energija glasbe in skupni "napad" tujine z Dan D in Elvis Jackson.

Z članoma skupine Siddharta smo o prihajajočih izzivih poklepetali pred njihovim nastopom na Schengenfestu. Več si lahko preberete spodaj.

Po nastopih po slovenskih festivalih vas čaka turneja po Nemčiji in Poljski. Kako je prišlo do tega?
Tomi: Hitro se počutiš malo utesnjeno. Skozi leta se začnejo zgodbe ponavljati. Koncertnih prostorov ni neomejeno. Še dobro za festivale, da se lahko vsaj tam malo izražaš. In iščeš potem, kot to počnemo od nekdaj, prostor, da se promoviramo, da prestavimo muziko tudi v tujini. Smo si rekli, da bomo pustili stadione ob strani za nekaj časa. In vse naše sile usmerili v to, da predstavimo svojo glasbo širšim množicam. Najprej v Nemčiji, ker smo tam že nekajkrat nastopali. Imeli smo že dve ali tri turneje in bomo tam malo lažje prišli skozi. Na Poljskem so tudi ljudje, ki nas poznajo od prej. Tja pa gremo, ker imamo še vedno veselje do muzike in bi radi malo popestrili svoje življenje. Ne moremo se kar vdati. Gremo, da pokažemo tudi zunaj, kaj znamo.

Za kakšne nastope bo šlo?
Jani: Večinoma klubi, v katerih smo že nastopali pred leti. Gre za prostore tipa od Orta do Cvetličarne, če jih primerjamo z našimi prizorišči. Gremo v vsa večja nemška mesta: Hamburg, Berlin in podobno. Veselimo se te turneje, ker to vedno pomeni 10 do 12 dni igranja vsak dan. Jeseni pa nas potem še čaka turneja z Dan D in Elvis Jackson, ki bo prišla kakšen mesec za tem. Torej nas čaka pestra jesen.

Iz katerih albumov bo pretežno sestavljen vaš repertoar? Bo to zadnji album - VI - ali iz materiala, s katerim ste že v preteklosti "napadali" tujino?
Tomi: Kot promocijski material bo zaobjet naš "best off". Malo več poudarka bomo dali na zadnje stvari. Kar pa ne pomeni, da je to najnovejša stvar, ki smo jo naredili za trg, kjer nas poznajo manj kot v Sloveniji. Tam bo za vsakega, ki bo prišel na koncert - pa naj bo to skladba, ki smo jo posneli pred devetimi leti ali lani - nova zadeva. Imamo pa že zaradi nas malo več poudarka na zadnjih stvareh, ker se teh ne naveličaš.

Kdo je pri nas večji "car": tisti, ki se spravi napolniti stadion ali tisti, ki v enem večeru prevozi Slovenijo, da nastopi na treh nastopih?
Jani: Uspeh se lahko meri na zelo različne načine. Za moje pojme je največji uspeh, da je skupina že toliko let skupaj, da še vedno dela, da še vedno ima voljo in energijo, ali da dela presežke na eni stari ali pa na novo štarta kariero nekje drugje. Po novi poti. To je glavno, kar nas drži skupaj: medsebojna povezanost in tudi želja po ustvarjanju in prodiranju nekam. To je uspeh.

Kdo izbira nove izzive?
Tomi: Skupaj, vedno skupaj. Običajno pride do ideje posameznika, ker se družimo tudi, ko nimamo profesionalnih obveznosti. Pogovori dajejo ideje in potem se skupaj odločamo in študiramo stvari. Vidimo, kaj je smotrno, da se naredi in kaj je brezvezna ideja. Toda ideje morajo biti vedno visokoleteče, drugače ni pravih izzivov. Ti morajo vedno obstajati. Kot
skupina smo vedno poudarjali celoto. Vsak je individualen in poseben. Če bi se hoteli posamezno udejstvovati, bi imel vsak svoj soloprojekt.

Pa vseeno niste več mladeniči, ki so prišli naravnost iz garaže. V tem času ste postali družinski možje. Kako se to sovpada z vso rockovsko ikonografijo?
Tomi: Na srečo je naša glasba tako brezčasna, da so leta popolnoma nepomembna. Kot zdaj spremljam, po svetu polnijo stadione bendi, ki so obstajali, še preden sem se jaz rodil. Stadionski bendi so tisti, ki imajo pod sabo že 30 let nastopanja v živo. Veliko je zdaj muh enodnevnic, ki želijo trenutno spremeniti svoj imidž, glasba pa je ... Precej je onesnaženja v sami glasbi. Za nas je glasba namenjena, da se razburijo in vzburijo čustva. Ne gledam preveč pozitivno na glasbo, ki se zdaj vrti, ker se preveč naslanja na neke stvari, ki skušajo biti všečne populaciji, in ne, da bi posneli, to, kar čutijo in bi potem postalo to všeč ljudem. Saj pri filmih je isto. Še vedno gledajo filme, ki jih delata Clint Eastwood ali Robert DeNiro. Z leti pri umetnosti dobiš patino. Na koncu, ko umreš, je tvoje delo najbolj cenjeno. Še bolj, kot je bilo v času tvojega življenja. Žal je tako pri umetnosti. Nismo športniki, kar je super. Zdaj, ko smo vedno starejši.

Ko smo že pri športu. Koliko spremljate olimpijske igre?
Jani: Veselimo se kot vsi, ko vidimo, da nekdo iz teh prostorov in s to populacijo in s tem potencialom, ki ga imamo, uspe v nečem, za kar se je trudil toliko let. Tudi če ne poznaš športa dovolj dobro, daš vedno velik poklon tem ljudem. Mi smo zelo športno usmerjeni bend. Tudi sami se veliko ukvarjamo s športom. Smo pa zelo veseli, vsakič, ko zaigrajo himno ali potegnejo zastavo, smo veseli.

Tomi, kako pa je s prenašanjem glasbenih genov iz roda v rod. Vaši otroci že poznajo kakšno skladbo Siddharte?
Tomi: Ja, starejši sin, ki bo zdaj star dve leti in pol. Čeprav ni primoran, da jo mora poslušati. Vpričo mene redkokdaj poslušamo našo muziko. Jo pa moji starši oziroma njegovi stari starši. Včasih pride na kakšne tonske vaje ali prostor za vaje. Tudi na koncert, ampak včasih ga premaga spanec. Podzavestno to spremlja. In je navdušen. Za zdaj ne sprejema druge glasbe kot kitarske ali pa zelo melodične, ritmične muzike. Mu je pa všeč, da je glasno. Kar mi smo, zato ima v genih morda, da je ponosen na svojega očeta. Sem jaz tudi vesel, da mu je to všeč.

Če se bo odločil, da bo tako kot oče, ga boste podprli?
Tomi: Seveda. Zdaj v teh časih starši pustimo otrokom, da počnejo, kar bi radi. Oziroma jih pustiš, da razvijejo svoj talent. Ker potem čez življenje ugotoviš, da je najpomembneje, da delaš tiste stvari - tudi za denar - kar te veseli. Bolje je imeti manj denarja in počneš 15 ur na dan eno stvar, ki jo boš rad počel še naslednji dan, ko se zbudiš. Kot pa nasprotno: da boš delal eno stvar in ti bo vse odveč. Zato je sploh pri malih otrocih pomembno, da počnejo stvari, ki so jim res všeč.