Z njimi bo zapel tudi Oto Pestner, glasbenik z zavidljivim opusom, ki je s svojo glasbo navdušil vodjo The Duke Ellington Orchestra, Paula Ellingtona.

Zato so ga ponovno povabili na nastop, česar se je zelo razveselil: ''Vesel sem, da se mi je po letu 1984 spet ponudila priložnost sodelovati z Duke Ellington orkestrom. Na prvo srečanje me vežejo fantastični spomini, saj smo izvajali Dukov sakralni koncert. Sam dogodek mi bo za vedno ostal v trajnem spominu, posebej še, ko sem prejel mnogo dobrih nasvetov od sina Mercerja Ellingtona. Veselim se ponovnega srečanja z njimi.''

Zasedba tretje generacije orkestra, ki jo vodi Dukov vnuk Paul Mercer Ellington, bo v Sloveniji nastopila prvič, sam orkester pa je bil pod vodstvom Duka in pozneje njegovega sina Mercerja v Sloveniji že trikrat.

Glasbena zapuščina legendarnega Duka Ellingtona je zagotovo odlična popestritev za vse zahtevnejše poslušalce in ljubitelje džeza in svinga kot tudi za tiste, ki bi prvič radi prisluhnili glasbi človeka, ki je svetu zapustil več kot dva tisoč glasbenih del. Med drugim tudi ene najbolj poznanih džez pesmi Take the A-Train, It Don’t Mean a Thing (If It Ain’t Gor That Swing), In a Sentimental Mood ter mnogih drugih.

Uvedel petje brez besed
V času od leta 1919 pa vse do smrti leta 1974 je Ellington v džezovsko glasbo uvedel zanimive novitete poleg zvokov smejanja in batov za popravljanje cevi, kar je pozneje poimenoval 'jungle' stil, ter manipulacijo človeškega glasu kot inštrumenta – oziroma petje brez besed.

Kritiki so ugotovili, da njegov pravi inštrument ni bil klavir, ampak njegov orkester. Skladal je ne toliko misleč na posamezni inštrument, ampak na glasbenike, saj je glasbo želel prilagoditi njihovim osebnostim. Ni želel, da igrajo na način, ki jim bi ne bil blizu ali prijeten.

Prejel dve Pulitzerjevi nagradi
Prejel je številne nagrade, med drugim tudi Pulitzerjevo nagrado leta 1964, grammyja za življenjsko delo leta 1966, tri leta pozneje pa je dobil predsedniško medaljo svobode, najvišje civilno odlikovanje v ZDA. Leta 1973 ga je Francija odlikovala z Legijo časti, posthumno pa je leta 1999 prejel še eno Pulitzerjevo nagrado.

Orkester gre iz roda v rod
Po Dukovi smrti je vodenje orkestra prevzel njegov edini sin Marcer Ellington, ki je bil menedžer orkestra in trobentač. Mercer je orkester vodil od leta 1974 pa do leta 1996 in tako nadaljeval Dukovo tradicijo neprestanih turnej, celovečernih nastopov in džeza visoke intenzitete. Po njegovi smrti je to vlogo prevzel Dukov vnuk Paul Ellington, ki orkester vodi še danes.

Ellington bo za vedno ostal v spominu, po besedah Phyla Garlanda za časopis Ebony, po ''drznih inovacijah, ki so zaznamovale njegovo glasbo – nenavadnih modulacijah, nastalih na razkošnih melodijah, ki nas popeljejo na nepričakovana mesta, neobičajno skladanje pesmi in veliko uporabo disonance pred svojim časom.''

Alistair Cooke, glasbeni kritik ameriškega častnika Esquire, pa je Duka leta 1983 razglasil za največji džezovski talent v preteklih 50 letih: ''Še nihče v 90-letni zgodovini džeza ni ustvaril tako osebnega orkestralnega zvoka in nihče ni tako kontinuirano širil džezovskega izraza.''