Tabloidni mediji jo označujejo za žensko različico Davida Bowieja (ki ga tudi sama navaja za velikega vzornika). Ne vedno zaradi njene glasbe. Rumeni mediji so jo zgrabili zaradi zdaj že pretekle zveze z manekenko in igralko Caro Delevingne. Toda Clarkova še naprej ostaja prva kandidatka v vrsti novodobnih naslednikov Bowieja. Podobno kot on je postala mojstrica preobrazb, 'fashionista', ki stavi vse na karto šokiranja in ki je novodobni kameleon.

Nov album, ki ga je naslovila Masseducation, se lahko primerja z neizmerno lahkotnostjo obvladovanja obrti, ki ga je pokazala na prvencu Marry Me. Hkrati se po eksperimentalnih ritmih lahko primerja z njenim albumom iz leta 2014, ki ga je poimenovala po sebi. Temu dodajte še takojšnje vabe za pritegnitev pozornosti poslušalca in elektronske ritme, ki rušijo močneje kot kitarski 'riffi'.

K temu sta pripomogla mojster "beatov", producent Sounwave, ki se podpisuje tudi pod skladbe Kendricka Lamarja, in letos nepogrešljivi "sokrivec v zločinih" Jack Antonoff, ki se podpisuje pod zadnji album Lorde in skladbe Taylor Swift. Da je zvezdniška postava še močnejša, je poskrbela kar Delevingnova, ki se pojavlja na albumu v vlogi spremljevalne pevke. Vsi našteti elementi pa Masseducation umeščajo v kategorijo popalbuma.

"Jack je spremenil moje življenje na bolje. Daje vam občutek, da je vse mogoče," je pojasnila Clarkova v pogovoru za Billboard.

Clarkova kot St. Vincent z novim izdelkom trka na vrata mainstreama - toda s premišljenimi osebnimi zgodbami. Kritiki so album označili za njen najboljši in kohezivni glasbeni izraz. Z besedili se dotika trenutkov, ko nadzor začne uhajati iz rok. Tik preden začne prevladovati strah (kot je primer skladbe Fear The Future). Trenutki, ko postanejo mamila, ki uravnavajo razpoloženja, čustvena opora (kot je primer skladbe Pills), in ko trenutki, ki so razveseljevali, postanejo boleči spomini (kot je primer skladbe New York).

V popstrukture vnese elemente nepomembnosti, ničevosti in prepričanje, da se ni mogoče izogniti tistemu, česar se bojite (ali sovražite). "I can’t turn off what turns me on," je ena izmed takšnih izjav (kar bi lahko prevedli: ne morem izključiti tega, kar me vznemiri), ki se pojavi v skladbi Masseduction.

Hkrati pa ne pušča veliko prostora za dvom o fatalizmu. "Precej sem vam podobna - fantje. Sama sem, kot ste ve - dekleta," deklarira v robopopizpovedi Sugarboy. Prav tako se še naprej ukvarja z izražanjem lastne spolne identitete v skladu z družbenimi normativi. Pri tem je treba omeniti še skladbo Saviour, kjer se spogleduje s čustveno nabitim fankom, ki ga zaznamuje predvsem baslinija, pod katero se je podpisal Pino Palladino (ljubitelji The Who se ga sploh spominjajo kot tistega baskitarista, ki je nasledil Johna Entwistla). Napetost, ki se stopnjuje z baslinijo, Clarkova razrahlja s hudomušnimi verzi, kjer je pomembna zgolj rima, kot je: "Dress me in leather. Oh, that' a little better."

Srečna, če je napačno razumljena
Vmes pa Clarkova postreže še z minimalističnimi baladami, ki služijo kot nasprotje besnega new wava, ki je pomešan z industrijskim tehnom in futuristično fabriciranim popom.

Pod črto je Masseduction, ki ga je premišljeno napovedala s singloma New York in Los Ageless, izdelek, ki zveni kar malce zunajzemeljsko. "Cilj vsake skladbe je, da pomeni to, kar pomeni vsakemu posamezniku," je dejala Clarkova v pogovoru za Billboard. "Nekateri ljudje so zelo obsedeni s tem, da so napačno razumljeni. To me ne zanima," je še dodala glasbenica. "Sama sem srečna, če sem napačno razumljena."