Sting, s pravim imenom Gordon Matthew Thomas Sumner, je že stari znanec slovenskih odrov – prvič je v Stožice prišel leta 2011 (v Slovenijo sicer leta 2000), nazadnje se je oglasil leta 2019, ko je predstavljal svoj novi album My Songs. Tudi v okviru svetovne turneje Sting 3.0., na kateri se v vlogi basista predstavlja kot del “močnega tria”, katerega del sta še kitarist Dominic Miller, s katerim Britanec že dlje časa sodeluje, in bobnar Chris Maas, ki je bil nekaj časa na turneji bobnar skupine Mumford & Sons, je že četrtič prišel osrečit slovenske oboževalce. Njihova ušesa je tako razvajal z bogatim naborom solo uspešnic in tistih, ki jih je ustvaril s skupino The Police.

Za ogrevanje množice je poskrbela francosko-italijanska pevka Giordana Angi, ki je leta 2012 na festivalu Sanremo debitirala v kategoriji “novih prišlekov” (Newcomers). Čeprav so bili vsi v pričakovanju, da oder zavzame zvezda večera – nekateri so se v prvih vrstah vztrajno gnetli, da bi si zagotovili najboljši pogled na oder, drugi so hiteli kupovat pijačo in celo pokovko –, pa se je do tistega trenutka večina z veseljem prepustila melodijam in žametnemu glasu “one (wo)man benda”. Ta je med drugim poleg svojih pesmi zapela tudi uspešnico Shanie Twain Feel Like a Woman. Občinstvo, ki ga je očarala tudi z obvladovanjem električne kitare, se je zibalo ob njenem nastopu, ki ga je že vmes, predvsem pa na koncu, nagradilo z aplavzom in žvižgi odobravanja.

Bolj se je bližal veliki trenutek, bolj se je energija v Stožicah začela kopičiti in vrhunec je doživela, ko je glasba iz zvočnikov, ki so jo predvajali v ozadju, nenadoma izginila. Najprej je vse utihnilo, nato pa se je prizorišče zatemnilo, med množico pa je “eksplodiralo”, ko so po dvorani zadonele note prve Stingove pesmi.

Vzhičeno skakali v ritmu glasbe in v en glas “klicali na pomoč”

72-letni grammyjevec je za začetek zbrane popeljal v čase, ko je bila skupina The Police, ki jo je z Andyjem Summersom, Stewartom Copelandom in Henryjem Padovanijem ustanovil leta 1977, še v polnem zagonu. Večer je tako začel s pesmijo Voices Inside My Head, ki naj bi jo pred kratkim na koncertu v Dresdnu zapel prvič po letu 2006. V Nemčiji, ki je bila prva postojanka turneje Sting 3.0., je poskrbel za več tovrstnih "prvič" – iz “naftalina” je po dolgih letih potegnil številne skladbe.

V Ljubljani je sledila še z Jungovo teorijo o sinhroniciteti navdihnjena pesem Synchronicity II s petega in zadnjega albuma skupine, ki govori o dveh vzporednih dogodkih, ki logično nista povezana, sta pa povezana simbolično.

Brez ustavljanja je trojica krenila naprej, že po prvih nekaj notah se je obiskovalcem posvetilo, da je čas za klasiko. Predali so se zgodbi o iskanju ljubezni in osamljenosti brodolomca pesmi Message in a Bottle. Čeprav se je koncert šele dobro začel, so se Stožice popolnoma razživele – iz grl zbranih, ki so vzhičeno skakali v ritmu glasbe in v en glas “klicali na pomoč”, so doživeto odmevali verzi: “Upam, da bo nekdo dobil moje sporočilo v steklenici.”

Fields of Gold pospremili visokofrekvenčni vzkliki

Po neverjetno bučnem aplavzu, ki je pričal o navdušenju na prizorišču, je bila po venčku skladb zasedbe The Police na vrsti prva skladba večera, ki je del pevčeve samostojne kariere – If I Ever Lose My Faith in You. Med to pesmijo je izvajalec pozval občinstvo, naj se mu pridruži s ploskanjem v ritmu, na kar so se vsi radostno odzvali.

Kmalu zatem je zadonela še ena znana melodija njegove samostojne kariere, Fields of Gold. Mogoče je bilo videti malo morje telefonov, ki so trenutek hoteli za večno ujeti, nekateri pa so svojega dvignili zgolj zato, da bi se njihova lučka bolje videla.

Medtem ko so pot na zlata polja poslušalci pospremili z visokofrekvenčnimi vzkliki in žvižgi, je trio glasbenikov že nadaljeval svoj glasbeni pohod. Sledila je namreč doživeta, polna napetosti, ki se stopnjuje, Never Coming Home.

Klobuk skrivnosti poskrbel za nepredvidljivost pesmi

“Dober večer, Ljubljana!” je v solidni slovenščini pozdravil slovenske oboževalce, ki so ob teh besedah še bolj zaživeli, in dodal, da ne ve, kaj se bo zgodilo v naslednjem delu koncerta. Glasbenik je namreč na plan potegnil klobuk, v katerem so bili lističi z naslovi pesmi. Čast, da izbere prvo skladbo, je dobil Miller, ki je izžrebal Tea in Sahara. To je navdihnila knjiga Paula Bowlesa The Sheltering Sky. Predvsem prva vrsta v Stožicah je vneto prepevala besedilo, pri tem so nekateri doživeto krilili z rokami.

Z besedami “Nimam pojma, kaj je na vrsti zdaj,” je Sting pospremil bobnarjevo izbiranje naslednjega listka – druga naključna pesem večera je bila Why Should I Cry For You, ki je del albuma, ki ga je Sting spisal po smrti svojega očeta, s katerim je imel težek odnos.

Sreča mojstra pripovedovanja zgodb pa je želela, da je iz klobuka izbral pesem Mad About You, ki spada na isti album kot prejšnja izbranka. Po dvorani so se razlegali verzi: “Brez tebe sem izgubljen /.../ Nor sem nate.” Vir navdiha za ljubezensko pesem iz leta 1991 je kralj David iz Samuelove knjige.

Vzdušje prehajalo iz ene skrajnosti v drugo

Britanski glasbenik je po ploskih odobravanja nato za trenutek spet presedlal na eno izmed skladb zasedbe The Police. Med Driven to Tears – v kateri prevladuje tematika o razdeljenosti med bogatimi in revnimi ter ki je za zasedbo napovedala novo, bolj političnoaktivistično obdobje – so ljudje vidno uživali, predvsem ko so si nastopajoči na instrumentalnih in vokalnih delih dali duška.

Malce bolj divje vzdušje je izvajalec umiril s konfliktom med vero in smrtjo prepojeno pesmijo When the Angels Fall, med katero se je usedel na stol. Nekateri so se med seboj prijeli za rame in se prepustili počasnejšim ritmom.

Zatem je vzdušje spet šlo v drugo skrajnost – po napovedi, da jih čaka legendarna pesem Englishman in New York, so bili poslušalci že pred prvimi notami v devetih nebesih. Verze, kot so “Sem zakoniti tujec, sem Anglež v New Yorku,” je Sting zapisal o ekscentrični ikoni Quentinu Crispu, ki se je v tistem času iz Londona preselil na Manhattan. Stožice so že pri zapisanih verzih dale vse od sebe, a jim je to uspelo prekositi pri ponavljanju dela “Bodi to, kar si, ne glede na to, kar pravijo,” ki ga je Sting večkrat zapel kot nekakšno mantro. Sledili so oglušujoči odzivi, ki so počastili Britanca, ki je zbrane mojstrsko vključil v svoj nastop.

So Lonely popestrili z Everything’s Gonna Be Alright

Strastno prepevanje – pa tudi plesanje – se je nadaljevalo, ko so areno napolnili takti Can’t Stand Losing You z debitantskega albuma The Police, to pa je tudi prvi singl skupine, ki si je podredil glasbene lestvice. Nekatere je leta 1978 ob izidu pesmi, katere del besedila govori o tem, da si fant namerava vzeti življenje, ker ga dekle ne ljubi več, pretresla naslovnica, na kateri Copeland z zanko okoli vratu stoji na kocki ledu, ki se topi.

Sting se je nato na veselje vseh že lotil prepevanja bolj otožne pesmi Shape of My Heart, katere melodija je pevca spodbudila, da pripoveduje o kockarju, ki igre na srečo ne igra za zmago, ampak želi ugotoviti logiko, ki spremlja srečo.

Boki razposajenih glasbenih navdušencev so se nato “gravitacije lahko osvobodili” in se zazibali ob pesmi Walking on the Moon, med katero je avtor preizkušal glasovne sposobnosti zbranih. Pesem naj bi nastala po Stingovem koncertu v Münchnu, ko je bil v hotelski sobi malce opit, muza za njo pa naj bi bilo njegovo prvo resno dekle.

Potem ko so spet pristale na trdnih tleh, pa so Stožice spet skočile na noge in se s pesmijo So Lonely združile v občutku osamljenosti, ki spremlja zlomljeno srce – v reggae in punk različici osamljenosti, ki ima višji tempo in ne daje občutka smiljenju samemu sebi. Za intermezzo se je trojček nenadoma lotil reggae himne Boba Marleyja Everything’s Gonna Be Alright, a se nato vrnili v prvotni ritem So Lonely.

Puščavska roža povzročila kurjo polt

Dvorano je nato do zadnjega kotička napolnila še ena izmed tistih pesmi, ki jim lahko prisodimo legendarnost – Desert Rose. Zbrani so na Stingov znak dvignili roke visoko v zrak ter se tako ob kričanju refrena skladbe, ki je nastala v sodelovanju z alžirskim piscem pesmi Chebom Rabahom in ima severnoafriški pridih, prepustili hrepenenju in občutku kurje polti, ki jo skladba zagotovo izzove.

Po “sanjanju o ljubezni” je Sting postregel z novo pošiljko harmonij The Police. Začela jo je pesem King of Pain, v kateri združuje simbole bolečine kot posledice prve ločitve, vanjo pa je vložil svojo bolečino, ki jo je občutil ob sesutju svojega prvega zakona.

V tistem obdobju je nastala tudi naslednja pesem, ki je odzvanjala v ušesih poslušalcev – nepozabna in čustveno nabita uspešnica Every Breathe You Take. Besedilo naj bi bilo vse prej kot romantično – so besede posesivnega ljubimca. Ponavljanju besed “Opazoval te bom” in telefonskim lučkam se je pridružil tudi “staromodni” sij vžigalnikov.

Opomnil na krhkost človeka: “Nič ne nastane iz nasilja"

Še vedno pod vtisom skladbe so Stožice zarjovele, ko se je trio priklonil in začasno odšel z odra. Dvorana ga je nazaj priklicala z neutrudnimi vriski, žvižganjem in topotanjem nog. Ob vrnitvi so izvajalci nagradili občinstvo in postregli s še eno uspešnico, Roxanne.

Po predzadnji, divji skladbi, ki govori o moškem, ki se je zaljubil v prostitutko, katere ime je odmevalo po ljubljanskem prizorišču, pa je glasbeno popotovanje več kot 20 pesmi, na katero je Sting popeljal slovensko občinstvo, britanski multinstrumentalist končal z drugačno noto. “Zapustil vas bom z nečim mirnim,” je napovedala britanska glasbena legenda in v akustiki zapel pesem Fragile.

To je pravzaprav poklon Benu Linderju, ameriškemu inženirju, ki je bil med sodelovanjem pri projektu hidroelektrarne v Nikaragvi žrtev desničarskih uporniških skupin Contras, ki so jih ZDA finančno podpirale. Tako je vse prisotne, ki niso razočarali in so peli besedo za besedo, opomnil na to, kako krhki smo. Domov jih je tako poslal s pomembno popotnico, ki jo je mogoče slišati v pesmi in je glede na trenutne svetovne razmere še posebno pomenljiva: “Nič ne nastane iz nasilja."

“Najlepša hvala, Ljubljana! Se vidimo spet!” je v slovo dejal Sting, ki je občinstvu po zraku poslal nekaj poljubov, zadnji "hvala" je rekel v slovenščini, kitarist je med odhajanjem z odra sodelovanje tistih v prvi vrsti ocenil z dvignjenima palcema. Po uri in 45 minutah skoraj neprestanega igranja so gledalci domov odšli zadovoljni, morda celo malce hripavi. “No, od uspešnic smo pa slišali čisto vse,” je bilo mogoče slišati med odhajanjem s kraja zločina.