"Ni težko jemati Wombatsov podcenjujoče. Za začetek imajo že ime tako. Pa dejstvo, da imajo pesem o kozah. Njihova občasna navada nastopati kot transvestiti," so nekoč pri Guardianu začeli svoj intervju z britansko skupino.

Ne, Wombatsi res ne bodo z vso težino padli na vas, kot je to pričakovati od Editorsov, bodo pa poskrbeli za razmetavanje publike v prvih vrstah. Če Editorse in njim podobne (denimo nedavno v Križankah koncertirajoče Interpol) vse prepogosto omenjajo v istem dahu z Joy Divisionom in jih postavljajo za nekakšne njihove naslednike, Wombats igrajo na to očitno edino (?) indie analogijo in se iz nje posmehujejo.

"Let's dance to Joy Division, and celebrate the irony, everything is going wrong, but we're so happy," poje 27-letni frontman Matthew Murphy v njihovi uspešnici Let's Dance to Joy Division. Murphy se ni še niti rodil, ko so Joy Division že razpadli, s plesnimi komadi kot Techno Fan, Jump into the Fog, Tokyo (Vampires and Wolves) in Moving to New York pa je svetlobna leta stran od Unknown Pleasuresov in suicidalne resnobnosti Iana Curtisa.

Navsezadnje med svoje vplive iz rane mladosti prištevajo vse od Kraftwerka in NoFX-a, do System of a Downa, Metallice in Blinka 182. Ne ravno glasba "za žile rezat". Res pa je, da so od takrat odrasli in da bodo danes povedali, da so bili najbolj impresionirani, ko so lahko nastopili pred Radioheadi.

"Najboljše mašilo"
The Wombats so se sestavili leta 2003 v Liverpoolu, domačinoma Matthewu Murphyju in Danu Haggisu se je pridružil še Norvežan Tord Øverland-Knudsen, štiri leta kasneje pa so fantje izdali svoj prvenec A Guide to Love, Loss & Desperation, ki je postregel z že omenjenim hitom Let's dance to Joy Division. Na NME-jevih nagradah so zanj prejeli nagrado za "najboljše mašilo na plesišču".

Iz studia so se podali na festivale od Evrope do Japonske, pri čemer je bil za njih vrhunec nastop na Glastonburyju. Naglo so se uveljavili kot ljubljenci festivalske publike, nov album pa so posneli šele letos. This Modern Glitch je morda malce razočaral njihove bolj "rokenrolske" fene, saj so na njem zašli v malce bolj synth-pop, kar se zdi, da je nekakšen naravni proces za mnoge indie bende.

"Veliko ljudi vzame bende zelo osebno in veliko naših fenov nam je prek spleta puščalo komentarje tipa 'Kaj je vso to synth sranje? Samo trendu sledite.' To sploh ni res. Plašnice si nadevajo. Naj si poslušajo album. Ja, uporabili smo synth tehniko in občasoma se namesto h kitari zatečemo k ojačanim klaviaturam, kar zveni isto. Poskušali smo se poigravati s stvarmi," je v aprilskem intervjuju za Gigwise povedal Haggis.

Nejeverneži ob strani, zadnji album očitno ne moti vseh, saj so z njega izšle že tri uspešnice, Jump into the Fog, Tokyo in Our Perfect Disease.
Slovenska publika bo svojo sodbo lahko podala 10. septembra v Križankah.

Kaja Sajovic