Razlog, da se je kolona čakajočih pred vhodom ljubljanskega Media Centra vila praktično do bližnje trgovine, lahko pripišemo bodisi temu, da so oboževalci skupine MRFY bolj ležerne narave, bodisi dejstvu, da so glasbene navdušence na prizorišče spustili komaj uro pred koncertom.

Najverjetneje je dolenjski kvartet tudi zaradi tega s prvo skladbo koncertnega maratona nekoliko počakal, tako so lahko tudi zamudniki uživali v celotnem repertoarju zasedbe, kar pa roko na srce ni niti malo zmotilo občinstva, ki je bilo tako kot glasba nastopajočih raznovrstno. Od starejših rokerjev, ki so ostali na varni razdalji in v bližini hladnega piva, vse do vreščečih najstnic in najstnikov v prvih vrstah, ki so komaj čakali, da se pred njimi prikažejo Gregor Strasbergar, Lenart Merlin, Tomaž Zupančič in Rok Klobučar.

Vse to "zaradi štirih Dolenjcev"

Zrak parajoči glas prvega basa je občinstvo pozdravilo navdušeno in v transu, MRFY so namreč večurno zabavo odprli s skladbo Omama. "Vsi ste danes tukaj zaradi nas? Zaradi benda MRFY? Zaradi štirih Dolenjcev? Pa kaj si ti nor. Da vas slišim, kako se deremo," je navdušenemu občinstvu pozdrav vrnil Strasbergar. Pevec je že v uvodu koncerta prvič stopil z odra med občinstvo in jim dal vedeti, da bodo ta večer dihali kot eno, da bodo člani zasedbe uživali tako, ali pa še bolj, kot njihovi oboževalci. Uvodnima skladbama v nekoliko bolj rockovski preobleki, kot smo jih vajeni pri studijskih različicah, je sledil prvi žanrski preobrat, na vrsti je bil trap in komad Zonzei, ki so ga MRFY posneli skupaj z zasedbo Matter. Vokalni izvedbi in hitremu sosledju rim se je pridružilo še občinstvo, ki je prvič na koncertu dobilo priložnost, da se izkaže.

Med mlajšimi slovenskimi skupinami so MRFY zagotovo največji mojstri žanrskih preskokov, tudi sami so večkrat povedali, da si ne želijo ustvarjati znotraj določenega glasbenega okvirja, kar praktično vsak njihov singel naredi sila nepredvidljivega, še posebej, ko nastopajo v živo. Trap so nadomestili industrijski ritmi, Strasbergar pa je občinstvu zaupal: "Danes bomo za vas odigrali vse komade, ki jih znamo." V prvem izmed treh delov koncerta so poslušalci vsaj za nekaj trenutkov lahko odplavali v čas, ko se je glasba z odrov sprejemala z vsemi možnimi čutili, ne zgolj sluhom. Navadno obiskovalce koncertov že na začetku premami želja po dokumentiranju dogajanja na svojih mobilnih napravah, tokrat pa je bilo svetlečih zaslonov vsaj za nekaj časa zelo malo, oboževalci skupine MRFY pa so se lahko popolnoma prepustili dogajanju.

Ognjeni zublji Tabaluge

"A je danes tu kak moj sosed? Kak moj prjatuček," se je z občinstvom pozabaval pevec zasedbe in ga povedel v nekoliko bolj barvit in psihedeličen del koncerta: "Vam je všeč ko se MRFY derejo? Kaj pa, če imamo še kako lepo?"

MRFY so šele dobro začeli, a je bilo ozračje tako vroče, da je bobnar zasedbe odvrgel zgornji del oblačila in s strastno uverturo v naslednje skladbe povedel občinstvo, ki je vsako pesem pelo še nekoliko bolj naglas. Še dobro, da so velika vhodna vrata do prizorišča bila ves čas odprta, kajti zaključne skladbe prvega dela koncerta so navijale tempo in višale temperaturo ozračja. Vrhunec, kombinacija skladb Recall in Tabaluga Avatar sta oboževalce popeljali do prvega delirija večera.

Razgreto občinstvo si je zaslužilo odmor za osvežitev, a tudi ta ni minil brez glasbenega vložka. Na odru so se pojavile snežno bele citre, glasbenica pa je požela huronski aplavz, ki pa se ni mogel primerjati z navdušenjem oboževalcev, ko je za njo pricapljal njen (najverjetneje) sinček. Simpatičen fantek je zaploskal Cvetličarni, ki mu je vrnila milo za drago.

Zadnja stvar, ki bi jo pričakovali na njihovem koncertu

Tako hitro, kot so se citre pojavile na odru, so tudi izginile, v elegantnem slogu pa so se za angleško govoreči del koncerta vrnili člani zasedbe. Občinstvo se je med prvimi grandžovsko obarvanimi skladbami nekoliko ohladilo, a so se razmere v hipu vrnile na stare tirnice. Vzdušje se je bližalo novemu vrhuncu vse od skladbe Fat kid pa do atomskega zaključka drugega dela, ko se je Gregor pri zadnji skladbi izmed "venčka" pankrokovskih – Future idols vrgel med oboževalce, ki so ga kot najboljši surferski val nosili po prizorišču.

Znani rek pravi, da ni prave veselice brez "goveje muzike", ki se je iz citer med vnovičnim kratkim oddihom pred tretjim delom koncerta vila po dvorani. "To je zadnja stvar, ki sem jo pričakoval na koncertu Mrfyjev," je ob tem, ko je občinstvo na ves glas pelo največjo uspešnico Modrijanov, povedal eden izmed poslušalcev. Ponovno je občinstvo navdušil nadobudnež, glasbenica pa ga je morala kar odnesti z odra, medtem ko je užival v soju žarometov in navdušenju zbranih.

"Čas je za MRFY hite"

Skoraj ironično je po narodnozabavnem vložku tretji set odprla skladba Slowentz, občinstvo pa je v en glas vzklikalo besedilo pesmi in verjetno najbolj znan rek na sončni strani Alp: "Kdor ne skače ni Sloven'c, hej, hej, hej." Ekran za zasedbo je zapolnil kip, silhueta enega najbolj znanih slovenskih pevcev sploh, Milana Frasa (Laibach), po Cvetličarni pa je zadonel njegov unikatni glas.

"To, razvrat," je občinstvo pohvalil Strasbergar in dodal: "Zdaj pa je dovolj teh zaje*ancij, a je kdo za MRFY hite? Čas je za MRFY hite!" Občinstvo je znova ponorelo, dobro so vedeli, da je najboljši del večera še pred njimi. Najprej so zbrane navdušili Angeli, ki so povzročili dodatno krčenje dvorane na Kranjčevi ulici, občinstvo je dihalo kot eno. Dogajanje so ponovno razburkali nekoliko težji ritmi, med skladbo Prosti pad pa je Strasbergar iz sebe iztisnil krik, zaradi katerega so ga prekleli vsi v okolici, ki so si želeli vsaj malo spanca. Popoln kontrast sta nudili skladbi Zaljubila in Najlepše bitje, občinstvo pa je na ves glas, a čustveno spremljalo zasedbo. Da so MRFY romantičen ansambel, je dokazal tudi oboževalec, ki je svoji izbranki prek videoklica omogočil, da sliši verz skladbe Najlepše bitje: "Nič več ni važno in nič ni večje, ona je zvezda, ki me odpelje."

Bolj kot so MRFY navijali svoje "štiklce," bolj je občinstvo norelo: Tobogan, Prjatučki, Tvoj pizdun in za konec rednega dela koncerta še San Francisco. Kakšen zaključek izvrstne zabave. "A vam je slučajno predolgo? Saj avatar je tudi bil tri ure dolg, ko' ga je*e," je bolj kot ne retorično vprašal Strasbergar. Odgovor slehernika v dvorani bi bil enak: "Nikakor ne!" Med sklepnimi skladbami je na svoj račun še enkrat prišlo občinstvo, ki je lahko sinhrono pelo namesto pevca, največjo nagrado pa so dobili tisti najvztrajnejši v prvih vrstah, ki so za nekaj trenutkov Strasbergarju lahko "ukradli" mikrofon.

Ne enega, ljubljansko občinstvo je za svoje sodelovanje prejelo kar dva bisa, naposled pa odkrilo tudi to, da so MRFY mogočnejši od starih Grkov. Če se je grški vojščak Fedipij, ki je prvi brez prestanka pretekel razdaljo maratona, da bi senat obvestil o veliki zmagi nad Perzijci, po maratonu zgrudil, to za dolenjski četverec nikakor ne moremo trditi. Po energiji, ki je sevala iz prizorišča bi lahko celo trdili, da bi maratonski koncert zlahka odigrali še enkrat.