"Včasih se počutim kot motor, ki dela malo na bencin, malo na dizelsko gorivo, malo na elektriko. Tako da preprosto preklapljam," je o ustvarjanju pesmi v slovenščini, ki ni njegov materni jezik, v oddaji TV Slovenija NaGlas! dejal Tomislav Jovanović - Tokac.

Sin Srba in Slovenke zaradi vojne ni mogel ostati v rojstnem Karlovcu, zatočišče je našel v Novem mestu, od koder izvira njegova mati. Družina se je izselila v Kanado, Tokac pa je dom ustvaril v dolenjski prestolnici, kjer je spletel številna prijateljstva. Iz njih je nastala tudi skupina Dan D. Pred kratkim je izdala album z naslovom DNA. O tem, kako boleče je preiskovanje lastne identitete ter preklapljanje iz hrvaščine v slovenščino in nazaj, je Tokac spregovoril v oddaji NaGlas!. Pogovor povzemamo.

Malokdo ve, da ste v Slovenijo prišli iz Hrvaške vojnega leta 1991. Kako se spominjate tistega časa? Takrat še ni bilo žice na meji med državama, a vseeno ni bilo ravno lahko.
Res je razpadala tedanja država Jugoslavija. Po svoje se danes to ponavlja, kot pravite, z žico in ograjami, a bilo je lažje, ker smo bili vsi nekako medsebojno povezani. Moj začetek v Sloveniji, se spomnim, čeprav je bil težek, ker sem bil mlad človek, je bil nekako lažji zaradi na novo ustvarjenih prijateljev iz Slovenije, ki so mi omogočili, da sem se tu znašel, nekako začel in si ustvaril novo življenje.

V nasprotju s Sašem Lošićem in Brankom Đurićem, ki sta že bila znana in sta leta 1991 prav tako prišla sem, ste bili vi popolnoma neznani. S tega vidika ste vse do zdaj dosegli čisto sami, brez družine, ki se je izselila v Kanado. Kakšni so bili začetki v glasbenem smislu?
Kadar razmišljam o tem, zmeraj pridem do istega: glasba je bila vedno moj glavni dejavnik, sporazumevalno sredstvo, tedaj mi je marsikaj olajšala, tako da ... Čeprav sem bil, kot rečeno, mlad, je bil to edini način, da sem se lahko vključil v družbo. Vse adute sem vložil v to, tako da sem prek glasbe našel tudi prve prijatelje. Prvi prijatelji so bili glasbeni, šele potem vsi drugi, sociološko gledano, tako da je bil to glavni vidik. Glavna usmeritev.

Kako ste prešli na slovenščino? Pišete pesmi in pojete v slovenščini, ki ni vaša materinščina.
Sprva tega niti ni bilo, ker smo igrali glasbo drugih: Rolling Stones, Beatles, Led Zeppelin in podobno. Potem ko se je prva skupina, Mercedes Band, spremenila v Dan D, ker so nekateri člani odšli, smo nehali igrati, kar so napisali drugi. Sam sem si vedno želel igrati avtorsko glasbo. To ni šlo, saj nisem znal slovensko, a sčasoma sem vpijal vse iz okolice, kulturo, v kateri sem se znašel. Če si umetnik, te mora zanimati okolje, v katerem si. To sem izrabil v svoj namen. Še vedno se učim.

Pisanje pesmi je intimno početje in mnogi priznavajo, da znaš o Sloveniji in Slovencih pisati tako dobro kot še sami ne. V čem je skrivnost?
Opazovati moraš, biti v ptičji perspektivi, kot pravim, in to ni povezano ne z narodom ne z jezikom. Pogledati moraš z drugega konca, pa opaziš malenkosti, ki nas vsak dan obkrožajo, pa jih nihče ne izrazi. Pobereš drobtinice, ki so že tu.
Zadnji album vaše skupine Dan D ima naslov DNA, torej DNK, in pomeni nekakšno iskanje sebe, svoje identitete. Koliko je to boleče?
Vsekakor je boleče, ker smo vsi v nekakšnem ... Radi bi bili v okolju, kjer je vse lepo, prav in krasno, kjer nam je prijetno, v območju udobja, kot se reče. A za umetnika in za človeka, ki kar koli ustvarja, je pomembno, da raziskuje in da išče drugačne poti, da se izrazi, da komunicira z ljudmi. Tako, da nam nikoli ni bilo važno, da bi bili zelo ... Če povem preprosto: preveč aplavza me moti. Moram najti tisto, kar je globlje v meni, in to je očitno ta pustolovski duh.

Pesmi pišeš tudi v hrvaščini. Bomo dobili tvoj soloalbum?
Upam. To traja že vrsto let, a priznam, da sem do zdaj pod streho spravil dve pesmi, in upam, da bo letos nekaj nastalo, če bodo obveznosti dopuščale.
Kako je pisati v hrvaščini, nato v slovenščini? Imaš levo polovico možganov za en jezik, drugo pa za drugega?
Ne vem. Malo sem shizofren, to drži. (smeh) Shizofrenija je navzoča. Kot sem nekoč že rekel: včasih se počutim kot motor, ki dela malo na bencin, malo na dizelsko gorivo, malo na elektriko. Tako da preklapljam, preprosto preklapljam. A kot rečeno, dokler obstaja pogled iz ptičje perspektive, niso važni ne jezik ne običaji, ampak kaj umetnik vidi. Po svoje moraš biti tudi igralec, igrati vloge, ki jih poješ. Ali je ta slovenska ali hrvaška, je relativno.
Pomemben je talent.
Najbrž.

Imate kakšen nasvet ali recept za uspeh v drugem okolju?
Recept je preprost: moraš si zelo želeti. Ko pogledam nazaj, sem bil res pravi norec. Vse moči sem vložil v to in si res močno želel. Ni recepta za uspeh. Važno je, da se trudiš po najboljših močeh in da verjameš v to, kar počneš. Preprosto.