Big Foot Mama – preteklost. Polona Kasal – preteklost. Gušti nadaljuje svojo samostojno glasbeno zgodbo z zgoščenko Naša stvar, na kateri je svoj vokal prispevala mlada hrvaška pevka Ema Gagro. Po krajšem ustvarjalnem premoru je Gušti že septembra 2010 presenetil z novim singlom Sjene, to sodelovanje pa se je nadaljevalo in po šestih letih se znova predstavlja z novim studijskim izdelkom.

Naša stvar. Na naslovnici albuma pa osamljeni lik Guštija. Kdo je tisti, ki je odgovoren za ta album? In kakšna je vaša vloga?
Gušti: Moja vloga je ta, da sem tu glavni izvajalec. Jaz pišem komade in besedila. Sem glavni izvajalec in nosilec tega projekta. Zato je tudi naslov samo Gušti. Naša stvar pa zato, ker je to – kot sem že marsikomu povedal – poklon novemu valu. In še danes črpam iz tega bazena komadov. Zdi se mi, da se ljudje iz tistega obdobja – iz novega vala in tudi tisti, ki so ga poslušali – nekako zgubljajo in izginjajo v svojem ritmu življenja. Želel bi si, da bi vsakega, ki bo poslušal košček albuma, vrnilo v tisti čas, in to je "naša stvar".

Zadnje čase, moramo priznati, se vedno večja pozornost daje pevcem. Za vas pa se zdi, da je vokal nekaj takšnega, kot so bobni, bas, kitara … Vsaj takšen vtis dobimo.
Gušti: Ne. Jaz sodelujem z različnimi vokalisti, ker sam ne verjamem v svoj vokal. Nisem dober vokalist, zato vedno potrebujem nekoga, da poje moja besedila, mojo glasbo. In tokrat je v tej vlogi Ema, ki je interpretirala in odpela vsa moja besedila na tej plošči Naša stvar. Zaradi tega je tudi vse v hrvaščini, ker je Ema iz Malega Lošinja.

Zakaj? Jaz uporabljam vokal … Zame vokal ni kot inštrument, ampak je več kot inštrument. Vokal nosi glavno melodijo, nosi besedilo … Glavno zgodbo nosi vokal in vsi inštrumenti so v podporo vokala. Tako da, če je vokal zrezek, so kitare, bobni, bas – sol in poper. Vse se potem podreja vokalu in se tudi cel aranžma in produkcija dela na njem.

Ne moremo mimo tega, da ste zamenjali vokalistko. Kdaj je bil tisti trenutek, ko ste si rekli, da s Polono ne bo šlo več naprej?
Gušti: Ravno smo šli v studio snemat novo ploščo in prišlo je do izredno velikih kreativnih razhajanj. Ona ni več želela početi tega, kar sem si jaz želel, in nasprotno. Prišlo je do tako močnih razhajanj, da nadaljevanje ni bilo več mogoče. Potem sem po nekaj pogovorih in sestankih ugotovil, da tako nočem več naprej. In sva se čisto lepo – sporazumno – razšla. Ni bilo lahko. Daleč od tega. Za moje pojme sva naredila veliko lepih komadov. In potem je bilo treba najti drugega vokalista.

Ali s tem sporočate, da je vsak vokalist zamenljiv ali da lahko dobi vsak priložnost za dokazovanje?
Gušti: Prej bi rekel, da ima vsak priložnost za dokazovanje. Je pa tudi res, da je vsak zamenljiv. Tudi jaz sem zamenljiv. Ni težava, da sem jaz tisti fašist, ki spreminja stvari v bendu. Jaz poskušam izpolniti tisto vizijo, ki jo imam v glavi. Zato si izberem sodelavce, ki mi omogočajo uresničevati to vizijo.

Ema, v katerem trenutku pa je vas prepričala Guštijeva vizija? Kdaj ste prvič slišali njegove zamislice, ideje?
Ema: Prva skladba, ki sem jo slišala – potem ko sem privolila na sodelovanje – je bila Hoču, neču – skladba, ki je zdaj tretji singel. Pred tem nisem nič pričakovala. Na naši hrvaški sceni namreč najdemo vse. Tako da manj kot človek pričakuje, boljše je. Pesem mi je bila všeč – to je najbolj iskreno. In šlo je za pravo umetniško izražanje. To ni bila samo ena ljubezenska pesem. Ljubezensko izražanje, ki ga spremlja melodija, ki mi zelo ustreza. Zato sem se odločila za sodelovanje.

V samih besedilih se posvečate zopet ljubezni in vsakdanji tematiki. Zakaj?
Gušti: Jaz mislim, da sem najmočnejši v neki ljubezenski romantiki, do neke mere erotiki. Tukaj sem bil najmočnejši. Nikoli nisem pisal prav neke politične teme, nikoli nisem bil "Greenpeace – dajmo, rešiti planet". Ko pišem besedila, se izrazi predvsem ta moja feminilna stran. Jaz imam ženske za zelo seksi bitja. Seksapilne. In ta del mene se zelo močno izraža. O tem tudi najraje pišem. Zato tudi vedno omenjam romantiko, erotiko …

Je to tudi razlog, da sodelujete z ženskimi izvajalkami?
Gušti: Ni to razlog. Ko sem se razšel s Polono, sem dejansko najprej želel, da v celoti spremenim zgodbo in imam znova kakšnega moškega vokalista. Ampak tu je bila Ema. Po nekaj vajah sem se odločil, da je Ema "the best". Dajmo spet imeti žensko. Ampak očitno – starejši kot sem – bolj mi ustreza neka feminilna glasba.

Pred albumi ste najprej izdali nekaj singlov in teh ponekod ni bilo videti na slovenskih lestvicah.
Gušti: Ja!

Ampak so se pojavile v rubrikah "tuji izvajalci".
Gušti: Takšna politika je v tem trenutku v Sloveniji, da če ne uporabljaš slovenskega jezika, nisi slovenski izvajalec. Kar se zdi meni bizarno. Ampak takšno politiko imajo. Glede na to, da smo naredili dobre komade, da smo dali veliko zanje: ljubezni, talenta in konec koncev financ, se mi je zdelo škoda, da jih ne bi dali na lestvice, samo, da se vrti. Osebno se mi zdi, da to sodi pod slovensko glasbo in da vsak bend, ki živi in ustvarja v Sloveniji, je slovenski izvajalec, ne glede na to, na kakšen način se izraža. Meni se zdi to bizarno.

Konec koncev je glasba univerzalni jezik.
Gušti: Absolutno.

Ali se je pojavila na hrvaških glasbenih lestvicah? In pa kje?
Ema: Pojavila se je. Na reškem področju je zdaj veliko po radiih. Opazili smo, da nas imajo zelo radi. Sjene so bile veliko časa na prvem mestu. Hoču, neču je zdaj na drugem mestu. Na Radiu Lošinj – jaz sem z Lošinja – komaj čakajo, da dobijo naš album na radio. Oni vrtijo vse po vrsti. Upam, da nam bo šlo samo še bolje in bolje. Za zdaj je super.
Gušti: Moram povedati, da so pesmi na prav vseh lestvicah. Nekje se držijo bolje, drugod slabše. In kot je Ema rekla, smo v tem istrskem delu z Reko in otoki zelo prisotni. Nekje malo manj. Ampak komadi so bili absolutno po vseh hrvaških lestvicah – vsi trije – do zdaj. Tako da smo lahko zadovoljni, da se ta glasba vrti tako na Hrvaškem kot v Srbiji in Bosni. Ne samo v Sloveniji.

Pa vam je pomembno, na katerem mestu so?
Gušti: Absolutno je bolje, če je višje. Ne pomeni, da je urednikom in ljudem všeč. Tudi dlje časa se obdržiš na lestvici, če je višje. Kar je pomembno na teh trgih, je, da opozorimo nase. Ker nas ne poznajo. Absolutno ne vedo nič o slovenski glasbi ali zelo zelo malo. In če sem iskren, jih tudi ne zanima. V bistvu so dobili prav precejšnjo mero Guštija na hrvaških radijskih postajah. Jaz dvomim, da je to slovenski projekt. Po mojem ne vedo, ampak ko bodo enkrat izvedeli, bo prepozno (smeh).

Z albumom ste tudi osvežili našo glasbeno popsceno, ki je že nekaj časa … v stagnaciji, če se lahko tako izrazim. Kako pa vi gledate na trenutne razmere oziroma na to obdobje šestih let, med izidoma vaših dveh albumov?
Gušti: Moram reči, da v Sloveniji, niti na Hrvaškem, niti Srbiji, niti po svetu scena – kar se vrti po medijih – ni naredila za moje pojme nobenega napredka. V svetovnih glasbenih merilih – tako pri nas kot morda na Hrvaškem – se spremlja trend, kaj bi ljudje radi poslušali. In to jim dajo. Glasba ne gre neko svojo avantgardno pot. Ne raziskuje novih sfer. Ampak dejansko deluje po načelu: "Damo ljudem, kar želijo slišati." Tukaj je stagnacija absolutno povsod, in ne samo v Sloveniji. Zdi se mi, da glasba ni šla navzgor, ampak kvečjemu navzdol. Niti ne stagnira, ampak je šla navzdol.

Meni se zdijo, da so komadi, ko so na primer … ne vem … "O, Anja, o tebi se mi sanja" – za mene popkomad – boljši kot današnji popkomadi. V Sloveniji ni boljših komadov. Ni niti hrabrih niti boljših. Samo: "Dajmo pustiti ljudem, da oni odločajo, kaj jim bo všeč." Sam se s tem ne strinjam. Na žalost pa to počnejo izvajalci in avtorji – obračajo se po trgu. Jaz pa se takoj obračam k sebi. In šele potem dam ven iz sebe. V vsaki glasbi mora biti nekaj progresive – tudi v popu – da dejansko nadaljuješ neko pot. Tudi glasba mora tudi izobraževati, in ne samo zabavati.

Ta album je tudi sodelovanje dveh izjemnih kitaristov. Mogoče lahko poveste malo več o Petru (Deklevi op. a.) in njegovi vlogi na albumu?
Gušti: Peter Dekleva je za moje pojme definitvno eden izmed izrednih, če ne celo najboljših kitaristov. In tudi izredno dober avtor. Zato tudi on vedno avtorsko sodeluje na mojih albumih. Že pri albumu Gušti in Polona je napisal dve skladbi. Tokrat je napisal enega – Ples života. Peter je v bistvu edini član benda, ki me spremlja od samega začetka moje samostojne poti. On najbolje ve, kako jaz delujem, kako reagiram … Me dejansko iskreno popravlja, kadar me je treba popravljati; mi vedno pove, kaj je dobro in kaj slabo. Lahko bi rekli, da če ne bi bilo mene, bi Pero dobil kapitanski trak.
Ema: Jaz vedno pravim, da je Pero eden izmed redkih kitaristov, instrumentalistov, ki dobi večji aplavz od vokala na nastopih …
Gušti: Ja, ampak to je super …
Ema: … he's stealing my spot! (Krade mi pozornost.) (smeh)

Ljubosumna?
Ema: Ne. Nikakor. Nasprotno, veseli me.

Kako pa ste se drugače ujeli z drugimi člani benda?
Ema: Super. Vedno bolje. Za vse je potreben čas. Na začetku je bilo super, zdaj pa ko več časa preživimo na vajah in koncertih, je nekako ... Vsi za enega, eden za vse.

Kako pa je s petjem Poloninih skladb? Vam povzročajo kaj težav? Jih radi pojete? Včasih kakšna izvajalka, ki pride na novo, reče: "Ne, starih pa ne bom pela."
Ema: To je bila ena izmed idej, s katero so me seznanili že takoj na začetku. Vedela sem, da bom morala izvajati neke skladbe, ki jih je izvajala Polona iz projekta Gušti in Polona. Ni bilo težav. So pa skladbe, ki jih – ne bom rekla oddelam – odpojem bolje. In nekatere, ki sem se jih lažje naučila, ker so mi bile najbolj všeč. Slovenščina pa upam, da mi gre vedno bolje.

Katere so vam najbolj všeč?
Ema: Od slovenskih?

Ja.
Ema: Makova polja. Vedno zame mi je super za žur. Dobra za vrhunec koncerta, vsaj tako jaz mislim. Te dve pesmi.

Je bil album grajen za žur ali je bil mišljen, da se ga posluša kot neka celota? Ko ga poslušamo, opazimo, da so na začetku malce hitrejše skladbe, potem se razvije v malce mirnejše vode …
Gušti: Ja, vsak album mora imeti svojo dinamiko. Imel sem kar nekaj pomislekov, kako bi razporedil skladbe, da ko vstaviš CD v predvajalnik, ga ne daš več ven. Oziroma, ko te zagrabi prva pesem, te vodi čisto do konca. Mislim, da mi je to lepo uspelo. Začeli smo s kar udarnimi, nato smo malce spustili razpoloženje, pokazali malo intime in smo na to spet dvignili in pripeljali z nežnimi skladbami do konca. To je zelo pomembno. Ko jaz poslušam album: včasih si izbereš tri, štiri skladbe, ki so ti zelo všeč, drugih pa ne vrtiš. To je bila moja posebna naloga: da tisti, ki bo vstavil CD, skoraj zagotovo poslušal celega.

Boste takšno dinamiko gradili tudi na koncertih?
Gušti: Ja. Samo da na koncertih vpletemo še vse stare uspešne skladbe. Na koncertu zdaj 25. novembra v Kinu Šiška se bodo slišali tako novi kot stari hiti.

Bodo prišli tudi člani skupine Big Foot Mame in Polona na koncert?
Gušti: Jaz upam, da bo Polona prišla. Povabljena bo. Grega Skočir in Bigfooti bodo tudi povabljeni. Grega bo namreč tudi gost na koncertu. Gost bo tudi Recycle Man – nekdanji Ali En. Jaz imam s starimi člani, sodelavci zelo čiste odnose in nimamo absolutno nobenih zamer. Takrat ko smo se razhajali, smo si nalili čistega vina in si pogledali v oči in dejansko ni nobenih velikih zamer glede tega. Včeraj je bil Grega na vaji in smo se imeli prav super.

Kako pa so vaši nekdanji sodelavci komentirali vaš nov album?
Gušti: Oni niso nič komentirali. Nikoli niso veliko komentirali. Kkadar se srečamo na nastopih, pravijo, da super igramo, da imamo super komade. Da bi si pa posebej vzeli čas, za komentiranje, to pa ne … Polona je bila tudi v Ortobaru na koncertu in ga je pohvalila. Jaz tudi občasno grem na bigfootovske koncerte, če le utegnem. Se podpiramo. Pomembno je, da je vsak uspešen, v tem kar dela. Kadar je tako, ni težav.

Za ta album ste prepesnili skladbe iz slovenščine v hrvaščino, se nam obeta tudi, da boste kakšne stare uspešnice, ki ste jih posneli s Polono, še prepesnili v hrvaščino? Ali nasprotno?
Gušti: Ne. Stare skladbe, ki jih je pela Polona, se mi zdi nesmiselno prirejati. Imamo dovolj novih idej, ki jih lahko naredimo v hrvaščini. Mislim, da spreminjati Makova polja, Mine leto, Vedno zame v hrvaščino … Oni so takšni, kot so, najboljši. O tem ne razmišljamo. V hrvaščini bomo delali naprej. Bomo videli, kakšen bo odziv. Vrata se nam počasi odpirajo, ampak do kam se nam bodo odprla, tega ne vem. Gremo z glavo skozi zid, ampak včasih pa uspe.

Kakšen je bil vaš odziv, ko so na ZKP-ju dejali: "Ja, podpisali bomo z Guštijem!"?
Gušti: Super, saj je prišla predvsem od njih ta ideja. Mislim, da je bil Andrej Karoli prvi, ki je sprožil iskrico, da so začeli razmišljati v tej smeri. Mislim, da je ZKP v tem trenutku zelo vroča založba za vse slovenske izvajalce …

… Res je. Vidimo nabor izvajalcev: Plestenjak, vi …
Gušti: Ja. Mislim, da so si zadali za cilj, da v hišo pripeljejo čim več kakovostnih izvajalcev in avtorjev. Glede na to, da imajo kanček prednosti, saj imajo medij za sabo.

Se vam zdi ta doba med enim in drugim albumom dolga ali kratka doba?
Gušti: To je dolga doba. Zelo dolga doba. Predolga, če želiš ohranjati konstanto izdajanja albumov, je to čisto predolga doba. Glede na to, kaj vse se je dogajalo v tem času z našim projektom, je šest let neka normala. Jaz nisem lenaril. Jaz sem se močno potil, močno živciral vseh teh šest let. Dogajale so se marsikatere stvari, o katerih niti nočem govoriti. Šest let je bilo izredno intenzivnih. Saj vemo, lahko sama Eva pove, da se nismo malo zaje*** v studiu. Daleč od tega.

Bomo na naslednji album spet čakali šest let?
Gušti: Ne. Upam, da ne.