Se spomnite Hokaida, Mojškre, Pravljice, Gospod A., Neona? Poznate pesmi Internacionala, Pocestnice, prešuštnice, Marširamo, Revolucija? Vam v zadnjem času nekje v podzavesti odmevajo spodnji takti himne delavstva?

Kantavtor, ki ni postal slikar, je postal profesor in filozof. Revolucionar, ki je nekoč verjel, da lahko pesnik s pesmijo vpliva na ljudi, danes ugotavlja, da je verjetno celotna zgodovina šala. Jani Kovačič se glasbeno udejstvuje od leta 1976, ko je imel prvi javni nastop na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Od takrat je pravi mestni ljudski pevec in sodi med nadaljevalce starodavne kantavtorske tradicije. Svoj prvi album Ulica talcev je posnel spomladi 1980. Na albumu je sodelovala ekipa znanih (Lado Jakša - saksofon) in manj znanih glasbenikov (Jonas Žnidaršič - bas kitara, Matevž Smerkolj - kontrabas, Vanja Simić - violina) ter prijateljev (Matjaž Šinkovec -klavir).

Izdaja plošč na štiri leta
Zaradi spleta okoliščin je moral počakati štiri leta, da je izdal naslednji prvenec Ljudje. Tako kot njegov prvi album je bil tudi ta razprodan, vendar je ostal brez podnatisa (založba je namreč ravno takrat prodala stroj za tiskanje plošč). Do novega izdelka - žanrsko raznolike kasete, ki jo je izdal z ansamblom Je'Ben't - so spet pretekla štiri leta. Ta se je prodajala pod pevčevimi pričakovanji.

Še bolj ga je leta 1992 razočaral slabši komercialni uspeh plošče Asfaltni otroci. "Neprijazna mešanica difuznih jazzovskih ritmov in apokaliptične vizije asfaltnih otrok, ki še svoje sence nimajo, ki se podijo iz čistega obupa, ki živijo od reklam in katerih edina svoboda je njihova brezimnost," so pesem nekoč opredelili v Mladini.

Za njegovo največje razočaranje se šteje eksperimentalni projekt Neonski Angeli, ki ga nihče ni hotel založiti. Jani se je umaknil očesu javnosti, toda kitare ni obesil na klin. V zadnjih desetih letih je tako posnel med drugim album priredb skladb Toma Waitsa, Frana Milčinskega Ježka, Post-Božične Psalme in druge projekte.

Pesnik ali glasbenik?
Večno vprašanje, ko beseda nanese na sina znanega slovenskega pesnika Lojzeta Kovačiča, je njegov umetniški status. "Eden redkih glasbenikov, katerih besedila imajo povsem samostojno vrednost in se lahko mirno kosajo z izdelki 'čistih poetov'", je nekoč o njem zapisal Blaž Ogorevc.

Nikoli brez glasbe
Svojo glasbeno pot je začel že kot mladenič, ko je prepeval v pevskem zboru. Jani si je srčno želel učenja kitare, a je bil razred za ta inštrument preveč poln, zato so ga pahnili v oddelek za čelo. Brnenje godalnih strun ga ni zadovoljilo in je opustil čelo. V gimnazijskih dneh je doma na kitaro preigraval klasiko od Boba Dylana do Beatlov.

Nesojeni slikar
Postavljen pred vprašanje, kaj bo postal, ko bo zapustil srednješolske klopi, se je odločil za slikarstvo. Po treh dneh sprejemnih izpitov je spoznal, kaj bo moral početi vse življenje, zato je hitro pozabil na zamisel. Po osemletnem organiziranju prireditev v Cankarjevem domu se je spet zamislil nad svojim poklicem. Na koncu je prišel do ugotovitve, da je filozofija tista stvar, ki bi jo najraje počel od stvari, ki jih najmanj rad delaš.

Spodaj lahko prisluhnete nekaterim njegovim (že skoraj pozabljenim) skladbam.

Jani Kovačič - Svetloba je polizala prve strehe

Jani Kovačič - Sanje so preproga na strdu laži

Jani Kovačič - Hokaido

Jani Kovačič - Mojškra

Jani Kovačič - Pravljica

Jani Kovačič - Gospod A.

Jani Kovačič - Zgin, Zgin

Jani Kovačič - Internacionala

Jani Kovačič - Neon

Jani Kovačič - Pocestnice, prešuštnice

Jani Kovačič - Prilika

Jani Kovačič - Rdeči čevlji

Jani Kovačič - Revolucija

Jani Kovačič - Marširamo