A Seat at the Table je takoj po izidu žel odlične kritike, pri "hipsterski bibliji" Pitchfork so ga z oceno 8,7 uvrstili v svojo rubriko najboljše nove glasbe in zapisali: "Nova plošča Solange je izjemna, tematsko celovita in glasbeno pustolovska izjava o tegobah in lepotah biti temnopolta ženska." Guardian je Solange, katere glas opisujejo kot "fascinanten", namenil pet od petih zvezdic, zapisali so, da gre za" zelo oseben testament črne izkušnje in kulture". Česa podobnega nismo brali že od slovitega The Miseducation of Lauryn Hill izpred, globoko vdihnite, skoraj 20 let, ki je avtorici prinesel kar pet grammyjev, žal pa ne ravno bleščeče prihodnosti, kakršno so ji napovedovali.

A nazaj k Solange, ki so jo še pred leti mnogi poznali le v vlogi mlajše sestre superzvezdnice Beyonce (na naslovnicah tabloidov pa se je leta 2014 znašla zaradi incidenta v dvigalu na Met Gala, v katerem je okrcala sestrinega moža, hiphoperskega mogotca Jay-Z-ja): junija je dopolnila 30 let, zdaj pa je tu še ena prelomnica - njen tretji album, ki mu že v dobrem tednu po izidu pripisujejo zgodovinsko pomembnost, po mnenju poznavalcev gre za izjemno glasbeno delo, ki hkrati uteleša vse tisto bogastvo, ki so ga temnopolti prinesli ameriški družbi in kulturi. V času, ko se zdi, da je Amerika bolj rasno razdeljena kot že dolgo ne (na to tematiko se je že v času protestov v Fergusonu oglasila s komadom Rise, ki ga je zdaj uvrstila na album), še kako pomemben dosežek. Solange sama je proces nastajanja plošče sicer opisala kot izjemno "duševno, čustveno in finančno zahteven", povedala je: "To je zame veliko več kot album. To je življenjska prelomnica."

Solange sicer nikakor ni novinka v glasbeni industriji, tako kot starejša sestra je pod taktirko očeta in hkrati menedžerja Mathewa Knowlesa prepevala že na robu najstništva (tudi pri Destiny's Child, dekliški zasedbi, ki je Beyonce izstrelila med zvezde), prvi album Solo Star je izdala pri rosnih 16, v skladu z duhom tistega časa prežet s "timbalandovskimi" beati. Med petletnim premorom se je poročila, pri 18 rodila sina Juleza, se iz rodnega Teksasa preselila v Idaho in igrala v nekaj filmih, napisala nekaj skladb za Beyonce, leta 2008 pa se je vrnila z albumom Sol-Angel and the Hadley St. Dreams, prežet z zvokom funka in soula 60. let. Leta 2012 je izdala EP True, na katerem je sodelovala z Devontejem Hynesom (Blood Orange) - precej uspešen je bil komad Losing You -, a so se njune poti nato zelo javno, prek obračunavanj na spletu, razšle.

Konceptualni izdelek A Seat at the Table, ki je izšel pri njeni hišni založbi Saint Records, pa je nekaj popolnoma novega, kot pišejo pri Pitchforku, gre za kroniko življenja temnopolte ženske oziroma življenj temnopoltih na splošno v kompleksnem času, v katerem živimo. Hkrati pa Solange razmišlja o dolgem boju za enakopravnost in o krvavih zgodbah, ki jih je ameriška zgodovina polna. Spregovori o svojih prednikih, tudi prek posnetih odlomkov pogovorov s svojo materjo Tino in očetom Mathewom. Velik del albuma, pri katerem je producentsko sodelovala z vodjo svoje glasbene zasedbe, Raphaelom Saadiqom, je tako posnela v New Iberii v Louisiani, od koder izvirajo kreolske korenine njene matere, sama pa se je v isti zvezni državi ustalila v New Orleansu skupaj s sinom in možem, 23 let starejšim Alanom Fergusonom.

Slednji, uveljavljen režiser glasbenih spotov, je posnel tudi dva vizualno osupljiva videa za pesmi Don't Touch My Hair in Cranes In the Sky, ki sta se oba na spletu znašla 3. oktobra. Oglejte si ju spodaj.