Nič čudnega torej, da Isungset, sicer diplomirani bobnar, igra na samih zelo hladnih krajih - ob zamrznjenih slapovih, na vrhu 3000 metrov visokega ledenika, znotraj ledenih jam, v katerih se temperatura spusti tudi do -33 stopinj Celzija. Drugače niti ne more biti, saj bi se v nasprotnem primeru njegova glasbila preprosto - tajala.

Boben, kitara, trobenta ... iz ledu
Norvežan na ledena glasbila igra že več kot deset let in je tudi ustanovitelj festivala "ledene glasbe" v domačem mestu Geilo. V led kot glasbeni inštrument se je zaljubil, ko je prvič nastopal v zamrznjenem slapu. Njegovo prvo glasbilo je tako postal ledeni stalaktit, ki ga je izoblikovala narava v neprijazni norveški zimi. Od takrat se je njegov repertoar razširil in Terje danes igra na vsa mogoča glasbila - ledeni boben, rog, trobento in harfo. "Uspelo mi je izdelati tudi ledeno kitaro, ledeni ksilofon in 'iceridoo' - ledeni didžeridu," je dejal v pogovoru za ameriški CNN.

Najbolj pa je ponosen na 2.500 let stari ledeni rog, ki ga je izdolbel iz ledenika na Norveškem. Obdržal se je na 50 nastopih, kar je za "ledena" merila precej dolga doba. "Rog običajno izdelamo iz ogromne kocke ledu. Najpomembnejši je ustni del, saj se zvoki ločijo prav po tem. A verjetno si predstavljate, da ko piham v rog, se sproti taja. Zato niti dva nastopa med seboj nista enaka."

Le najboljši led je dovolj dober
"Narava odloči o vsem - o zvoku glasbila, njegovi trajnosti, obliki," je dodal in poudaril, da umetnega ledu ne uporablja. Dobiti naravni led pa je včasih tudi nevarno delo, zato Terjeju pomaga prijatelj, ki s snežnimi sanmi in lopato "zagrize" visoko v norveške gore, da bi našel najkakovostnejši led.

"To mi vzame veliko časa, saj zvoka ne oddaja ves led. Nekateri kosi ledu so 'mrtvi', ker je v njih preveč zračnih mehurčkov," je dejal Even Rygg. Ko najde pravi material, ga zvleče na bližnja zaledenela jezera - in se loti dela. "Včasih si mislim, da imam najboljše delo na svetu, včasih pa, da najslabše. Ves čas sem obkrožen s čudovito naravo, opazujem lahko sončne vzhode in zahode, družbo mi delajo losi. A po drugi strani zmrzujem pri -20 stopinjah, pogosto sem povsem premočen. Zato moram kar naprej migati, sicer bi preprosto zmrznil."

A ne glede na trdo delo, trud in kakovost ledu je vsak koncert na koncu predvsem v rokah matere narave. "Narava kroji tvoj nastop, ona določi, kako bodo instrumenti tisti dan zveneli. Kar je tisto najlepše," dodaja Isungset.