Legendarni Vlado Kreslin je glasbeno tako ali drugače dejaven vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V tem obdobju je kot član različnih zasedb in samostojni izvajalec dal Slovencem nešteto zdaj že ponarodelih uspešnic. Te dni njegovi oboževalci točno vedo, kje ga najdejo, saj že vrsto let v najbolj veselem mesecu leta nastopa na enem najbolj znanih prizorišč v državi. Pred koncerti je v pogovoru za MMC povedal, da v Cankarjevem domu obstaja nekakšna magija, ki ga vedno znova vleče nazaj na tamkajšnji oder, spomnil pa se je tudi prvih velikih glasbenih uspehov, sodelovanja z mladimi generacijami glasbenikov in usklajevanje družinskega, zasebnega in službenega življenja.

V nedavnem podkastu Vlado na Valu 202 je vaša žena Eva povedala, da ste kljub številnim koncertom in drugim obveznostim pravzaprav nenehno doma. Verjetno pa ni bilo vedno tako. Kako ste v bogati karieri iskali ravnovesje med družinskim in glasbenim življenjem?

No, pravzaprav sem kar precej naokrog, res pa je, da nisem odsoten vedno in zmeraj, kot ljudje običajno mislijo. Doma me ni predvsem zvečer, čez dan pa večinoma kar sem. Ko so bili otroci majhni, je bilo to super, saj sem imel čas zanje. Zvečer so šli pa itak spat (smeh).

Vašo glasbo je močno zaznamovalo lokalno okolje. Kakšen pomen pripisujete vplivu Prekmurja, še posebej pa “Markaste” regije na vaše ustvarjanje?

Pravzaprav ne vem. Morda je vplival tisti zvok kontrabasa, ki ga je igral Jožek Kociper in se je prebijal skozi steno naše spalnice, jaz pa sem mu prisluškoval v svoji posteljici. Bratje Kociper so namreč igrali v gostilni mojega deda v Beltincih. Verjetno je vplival oče s svojo kitaro in tistimi ruskimi romancami in kavbojskimi komadi, ki jih je brenkal. Pa verjetno tudi mamina ljubezen do petja in plesa v lokalni folklorni skupini. Kot pravim v prvi pesmi novega albuma: "Podedovani smo od tisočev ljudi ..."

Očetov vpliv na vašo glasbo in seveda na vas kot človeka je nedvomno velik. Verjetno je posebna čast tolikokrat stati skupaj na odru s človekom, ki vas je oblikoval tako muzikalno kot osebnostno.

Nekaj tega, kar je vplivalo na nas in nas izoblikovalo, take kot smo, je vidnega, večina pa nevidnega in nezavednega. Mislim, da je bilo tudi z mojim očetom in mano podobno. Zdaj ugotavljam, da je name vplival verjetno najbolj zato, ker mi ni ničesar vsiljeval. V redu, pustimo to, da tam v šestdesetih nikakor ni priznal električne kitare. Trdil je, da električna kitara sama "špila," on pa je cenil in igral na akustično. Zadnjih trideset let pa se prav dobro znajde med električnimi kitarami Gibson in Fender ter ojačevalci Marshall. Mislim, da se je pravilno razvijal (smeh).

Koncerti ne pomenijo zgolj prihoda na “špil” in igranja. To je v bistvu dolg in mučen proces, ki se na koncu prelevi v 12-urni delovnik. Kako še vedno s toliko energije in vneme delate to, kar delate, in to pri sedemdesetih?

Da, sama izvedba koncerta, torej petje in igranje je užitek, oz. naj bi bil užitek. Tisto, česar se ne vidi, a je seveda potrebno, da pride do tega užitka, je občinstvu nevidno in manj prijetno. A saj ima vsak poklic svoje neprijetne strani.

Kreslin je gotovo enega od prvih velikih pečatov na slovenski glasbeni sceni pustil z zasedbo Martin Krpan, ki se je zasedbi pridružil pri drugem albumu, pri tretjem, Od višine se zvrti, pa je postal frontman rokovske skupine.

Verjetno je pošteno povedati, da je priljubljenost zasedbe narasla prav nekje okoli vašega prihoda. Esenca benda je ostala ista – filozofska in družbenokritična, glasbeno pa je postala nekoliko preprostejša za poslušanje in spremljanje širši javnosti. Kako ste takrat muzikalno in tekstovno delali te kompromise poenostavljanja za ceno spevnosti.

Nikakor. Muzika, ki jo je pred mojim prihodom delal Martin Krpan, je bila precej kompleksna, meni pa je bližje enostavnost. Bil sem precej starejši od fantov in mi ni bilo do nepotrebnega kompliciranja in samodokazovanja.

Kdaj je Martin Krpan dosegel svoj glasbeni vrhunec? So to bile ponarodele uspešnice? Odpiranje koncerta Bobu Dylanu? Kak drug trenutek v zgodovini benda?

Svoje vrhunce smo doživljali po dvoranah Slovenije, predvsem Primorske in Krasa, kjer smo igrali tako pogosto, da sem poznal skoraj večino občinstva, kdaj je šel kdo v vojsko, ali je že prišel, kdo se bo poročil itd. Neke ekipe nekajkrat ni bilo na naš koncert v Vipolže, in ko so spet prišli, so mi povedali, zakaj jih ni bilo. Ko so se vračali z enega naših koncertov, so zleteli s ceste v neko globoko kotanjo. V avtu so imeli kaseto, na kateri je bila kakih petindvajsetkrat posneta skladba Od višine se zvrti in ko so razmetani in ranjeni ležali ob strugi potoka, je iz avtomobila donela Od višine se zvrti do prihoda rešilca.

Verjetno obstajajo silne razlike med koncerti pred desetletji in današnjimi. Včasih se je glasba na koncertih doživljala z vsemi čustvi, dandanes pa se koncerti dokumentirajo s pametnimi telefoni. Se je z menjavo generacije izgubil tisti pravi čar koncertov?

Verjetno se je za občinstvo res nekako izgubil – pogosto mi je žal, ker se ukvarjajo z najboljšim snemalnim kotom in se trudijo kar najbolje ujeti trenutek, namesto da bi ta trenutek na polno doživeli. Kdove, ali te posnetke potem sploh kdaj gledajo .

Lahko na ta pojav naveževa tudi skladbo z novega albuma, Moja draga se rada slika?

Zadnje čase me novinarji prosijo za fotografije mojih prvih skupin, Apolla, Horizonta in drugih, vendar seveda, nimam slik, ker se takrat pač nismo fotografirali. Razen za plakat, za članek, za ploščo ... Prav nerodno nam je bilo, če smo se nastavljali fotoaparatu; glej ga pozerja! Delati se lepega pred kamero, to je bilo skoraj nekaj nečastnega. Zdaj je seveda čisto drugače. Zdaj se samo še lepe delamo in se fotografiramo do onemoglosti.

Poleg velikih koncertov ne zanemarjate t. i. “malih špilov”. Pri vašem renomeju vam igranje na študentskih žurih in drugih koncertih podobnega tipa ne bi bilo potrebno. Zakaj se še vedno odzivate na taka povabila, na primer "skriti" koncert za študente Medicinske fakultete?

Koncert, ki ga omenjate, je prav gotovo eden najbolj neposrednih, publika pa najbolj srčna in odprta. Kako bi lahko odbil priložnost biti del takih žlahtnih trenutkov in stika s krasnimi mladimi ljudmi.

Da so leta res samo številka, je Kreslin dokazal pred tednom dni, ko je izšel album Kje si bila doslej, v različnih zasedbah in oblikah jih je prekmurski lirik izdal že krepko čez 30. Počasi se bliža druščini neuničljivih glasbenikov kova Micka Jaggerja, Paula McCartneyja in Barbare Streisand, ki oboževalcem dajejo občutek, da jim energije kljub letom ne bo zmanjkalo nikoli.

Album je slogovno izjemno raznolik, je to prednost nekega izdelka, da na ta način združi najširši nabor poslušalcev? Kako bi odgovorili, če bi morali povedati, kakšen je vaš glasbeni slog v vseh desetletjih ustvarjanja?

Zelo težko bi ga opisal in se spravil v neki žanr oz. na določeno polico v glasbeni trgovini.
Dotikam se različnih glasbenih smeri in izrazov. Rad igram s cigansko ekipo na splavu v Beogradu, s pihalno godbo Bakovci, s Siddharto ali z Masayah.

Na albumu sodelujete z nekaterimi mladimi, a uveljavljenimi izvajalci, ki po svoje oblikujejo slovensko glasbeno sceno. Je ustvarjanje z mlajšo generacijo drugačno? Težje oziroma lažje kot na primer sodelovanje z zasedbo Orlek?

S "ta pravimi" je vedno enostavno. Tistim drugim pa se raje izognem. Mislim, da to ni povezano z leti oz. generacijami.

Je slovenska glasbena prihodnost v dobrih rokah? Koga si pa vi od mlajših izvajalcev najraje zavrtite?

Mislim, da je trenutna mlada scena zelo živa in kakovostna. Z veseljem poslušam tudi prav te, ki bodo v Kinu Šiška izvajali moje komade, zato sem tudi imel prste vmes pri izbiri.

Skladba The Weight (The Band) ima za vas še posebej sentimentalen pomen. Verjetno je to bila najlepša popotnica na drugi svet za vašega prijatelja?

V sedemdesetih me je prijatelj Ton v Amsterdamu peljal gledat slavni dokumentarec Last Waltz skupine The Band. Oba sva se zaljubila v bobnarja Levona Helma in način, kako je zapel The Weight. Tona sem naučil, kako se zaigra na kitari, petintrideset let pozneje pa sem jo posnel, da so mu jo predvajali na pogrebu.

Sorodna novica Globok priklon mitskemu Vladu Kreslinu: "Skril sem se v temo, da ne bi videli, kako mi tečejo solze"

Nocoj bomo mi prižgali dan je bila pred desetletji protestna skladba, kako jo lahko razumemo v sodobnem kontekstu na novem albumu?

Vsekakor je še vedno optimistična. Posneli smo jo zato, da naredimo primerjavo. Da vidimo, kako smo se spremenili mi in družba od takrat. Podobno kot ponovno prebiramo knjige iz mladosti, npr. še enkrat prebiramo Toma Sawyerja ali V vrtincu in spoznavamo sami sebe.

Kako dosežete, da po toliko letih nastopi na isti lokaciji in v istem delu leta, kot denimo ti v Cankarjevem domu, ne postanejo ponavljajoči se?

Nekaj podobnega me je vprašal zadnjič neki glasbenik iz Zagreba. Če pri njih neki bend napolni prestižno dvorano letos, se je naslednje leto ne bo lotil, ampak bo preskočil (vsaj) eno sezono. Vsi se čudijo temu, kar počnemo mi, konec koncev tudi jaz. Kaže, da obstaja nekakšna magija. Ni pa priporočljivo preveč šariti po njej.

Kaj v svoji bogati karieri štejete kot največji uspeh?

To je verjetno naše občinstvo. To, da mi radi prisluhnejo v osnovni šoli in v domu ostarelih.