Čeprav sta njegovo pravo ime in priimek Andrija Vujević, ga tako kliče samo mama. Lik Vojka je zgradil pred leti, ko je bil še del hiphopovske skupine Dječaci. Zdaj je Vojko del njega.

Brezkompromisno prizna, da živi od glasbe in da je to njegov posel. In v tem tudi neizmerno uživa, kar je bistveno. Poleg tega pa je kritičen do glasbenih kolegov: "S številnimi raperji, ko se pogovarjam, opažam, da ni nihče osredotočen na samo delo. Nihče ne govori o detajlih zvoka in besedila. Ko sem jaz delal album, sem leto in pol sedel v studiu in nisem nikomur v javnosti povedal, kaj sploh delam."

Poudarja, da se želi politiki izogniti v največjem mogočem loku. Ampak so kljub temu njegova besedila odsev trenutne družbene in politične situacije na Hrvaškem in tudi njenih sosedah.
Nekatere njegove pesmi so tako popularne, da so postale del hrvaškega slenga. Vojku skoraj vsak dan nekdo reče: Ne može ali Kako to popolnoma zunaj konteksta.

Njegov lanski razprodani koncert v Domu sportova v Zagrebu, so nekateri označili celo za koncert desetletja. Zdaj znova prihaja v Ljubljano, kjer pripravlja največji koncert v Sloveniji do zdaj. V petek, 31. maja, bo gostoval v Kinu Šiška.

Dobila sva se v Zagrebu, drugače pa ste iz Splita, kako se počutite v hrvaški prestolnici?
Čisto v redu. Tako pogosto sem tukaj, da sploh ne opazim, da sem šel kam drugam. V Splitu nimam veliko medijskih obveznosti, intervjujev. Vse te večje stvari opravim tukaj, navadno izkoristim kakšen koncert za intervjuje.

Dolgo ste bili član hiphopovske skupine Dječaci, pa pozneje še Kiša metaka. Potem ste se odločili za samostojno kariero, ki je v zelo kratkem času eskalirala in dosegla neverjetne rezultate. Bi lahko rekli, da ste se na novo rodili?
Mogoče bi se temu tudi tako lahko reklo. Nikoli se ne bi odločil za samostojno kariero, če mi ne bi propadli bendi. Vmes mi je postalo všeč, da služim z recitiranjem na odru, tako da sem rekel, da še zadnjič poskusim s samostojno potjo. Če ne bi poskusil in šel takoj delat v neko podjetje, bi se sovražil vse življenje, da nisem niti poskusil nekaj narediti v glasbi. Zato sem dal vse od sebe, ljudje pa so to prepoznali.

Kakšna je razlika v ustvarjanju v skupini in zdaj, ko ste sami?
Precej velika razlika je. Ko si v skupini, si v nekem varnem območju. Če se izkaže, da je pesem zanič, ste krivi vsi trije. Kriva je skupina, neka abstraktna tvorba, in ne ti osebno. Če pa si sam in se to naredi, si kriv ti. Vsi kažejo s prstom nate. Če pa je dobra, si zato znova ti odgovoren. To je dvorezni meč. Odgovornost je trikrat večja, ampak je tudi svoboda trikrat večja. Vsak je v vseh teh bendih začel slediti nekemu svojemu slogu, kar je bilo težko spojiti, tako je bila ta samostojna pot edini možen izhod.

Nominirani ste bili za šest glasbenih nagrad porin, na koncu ste dobili tri, med drugim tudi za album leta, kaj vam pomenijo te nagrade?
To me vsi sprašujejo in pričakujejo, da bom rekel, da mi ne pomenijo ničesar. Ampak ni res. Te nagrade so pozitivna stvar. Da narediš album v studiu, velikem 14 kvadratov, ki je zelo slabo urejen, in uspeš ter ti strokovna komisija podeli nagrado za album leta, to ni majhna stvar. Ampak ko se ljudje pogovarjajo z menoj, se mi zdi, da jim več pomeni to, da sem gostoval v oddaji Nedeljom u 2 pri Aleksandru Stankoviću na hrvaški javni televiziji. Malokdo me sprašuje o porinu, ampak o tem, kakšen je Stanković. Kakšno težo ima porin, nisem prepričan, sem se pa imel na podelitvi izjemno dobro.

Ste s sodelovanjem s Tončijem Huljićem prišli iz undergrounda v mainstream?
V underground oziroma podzemlje ne spadam že nekaj časa. Dječaci smo s hiti Lovrinac, Narodna kar hitro prešli iz tega območja. Igrati to igro, da sem neki resen raper iz soseske, je zgodba za 17-letnike, tudi njim je zdaj to že vseeno. Sodelovanje s Huljićem pa ni niti komerciala ali underground, ampak nekaj bizarnega, kot serija Twin Peaks recimo. Nekaj v stilu, s kom bi najmanj pričakovali, da posnamem pesem. Malokdo govori o komercialnem undergroundu po tej pesmi, ampak so bili vsi samo pretreseni, v smislu, kaj za vraga se dogaja.

Kaj vam sploh pomeni oznaka underground?
Enkrat pred 20 leti je to nekaj pomenilo, neko moralno premoč. Bila je neka vrsta snobizma. Zagotovo je bilo v undergroundu nekaj vrhunskih albumov, kot je bilo tudi v komerciali nekaj vrhunskih albumov. Ampak ti ljudje iz undergrounda so se imeli za nekaj več, govorili so, da če ti ni všeč njihova glasba, je to zato, ker je njihova glasba prepametna zate. Ti si laik, zato ne razumeš. Tudi jaz sem bil del te zgodbe, dokler nismo skupaj odrasli in je ta zgodba razvodenela. Danes underground ne pomeni nič, pomeni to, da nisi uspešen. Danes kdor koli z računalnikom in prenesenim piratskim programom lahko naredi uspešnico, kdor koli. Ni ti treba iti v studio. Tako da ta zgodba nima več nobenega smisla.

Kako pa vidite povezovanje teh različnih glasbenih svetov?
Ta pesem – Pasta Italiana – je bila narejena zato, da bi presenetila, šokirala, s kom sem v bistvu sploh naredil pesem. Ljudje ne razumejo, da se Tonči Huljič že več let promovira precej drugače kot prej. Ni tip, ki bi delal glasbo kot leta 1993, ko je delal za Magazin. On posluša, kaj se dogaja in se promovira kot neresen star lik. Ko je slišal to mojo pesem – Pasta Italiana – je bil navdušen in tudi mi smo bili. To smo naredili iz čiste objestnosti. Nismo zaradi tega mislili, da bomo takoj uspeli. Tudi ko gledam oglede na spletu, ta pesem najmanj narašča. Pasta je bil šok, na katerega so se ljudje navadili.

V kakšni družbi nastanejo pesmi, kot so Kako to, Ne može, Zovi čovika?
Na moja besedila vplivajo potovanja, koncerti. Sem v studiu ali pa potujem. Ko ustvarjam, nisem v normalnem stanju. Ko sem na cesti, še manj. Odrasel sem v normalni družini, nihče se ni nikoli ukvarjal z glasbo, vsi so inženirji ali pa delajo nekaj drugega normalnega. Vse, kar pa jaz delam, pa ni. Poskušam skozi humor najti svoje mesto v tem, kaj se pravzaprav sploh dogaja. V mojih tekstih je zato veliko teh komičnih resnic. Pomemben dejavnik je tudi to, da sem do teksta kritičen. Veliko raperjev je zelo nekritičnih do svojih tekstov. Velikokrat dam svoje pesmi najprej za poslušat ljudem, ki niso raperji. Nato opazujem njihovo govorico telesa in takoj opazim, če kaj ni v redu. Ampak nikoli se nočem vleči iz tega in jih na silo prepričevati, da ne razumejo teksta. Če mu nekaj ni všeč, prav. To sprejmem in tudi popravim.

V prejšnjem vprašanju sem bolj namigoval na Split, kjer ste odraščali.
Split je v mojem življenju neizbežen. Jaz sem del tega. Ampak sovražim, ko nekdo želi napisati pesem o Splitu. Različne himne, posvečene mestom, mi niso všeč. Redkim uspe. Uspelo je recimo skupini TBF. O tem lahko sicer govoriš samo z neke svoje osebne perspektive.

Ampak naredili ste Dalmacijo, ki je nekako precej himnična pesem.
Hotel sem reči, da mi ni všeč, ko se nekdo odloči, da bo vsem nam povedal, kakšne so razmere, in naredil raperski dnevnik. Veliko bolj iskreno se mi zdi, ko nekdo pove zgodbo iz svoje osebne perspektive, to veliko bolj spoštujem.

Govorite, da vaši teksti niso politični, ampak lahko bi jih gledali ravno nasprotno. V vaših tekstih je izražena politična in družbena situacija trenutne Hrvaške.
Ne spremljam širših družbenih anomalij. Časopisi se mi gabijo in jih ne berem. Spremljam pa anomalije ljudi, ki so v moji družbi. Kar se pa tiče politike, na Hrvaškem je tako morbidna. Odsev tega so na primer članki na kakšnem izmed novičarskih portalov. Recimo, da se pojavi članek o plenicah in o otroških izločkih. Takoj bo nekdo spodaj komentiral, da so tudi politiki v plenicah. Če se govori o tenisu ... Ljudje, kot da nimajo življenja, kot da ni ničesar drugega kot politika. Kdo je na oblasti, kdo ni, kdo se menja, kdo je levi, kdo desni ... V bistvu pa je to zgolj zadrževanje nekih spletenih zvez. Vse to je tako banalno, precenjeno. Mene skušajo uvrstiti tako med leve kot med desne, kakor kdaj, ampak najiskreneje lahko povem, da me politika niti malo ne zanima. Oglasil se je neki levičarski portal, kako jaz žalim ubogi narod ... Prenehal sem to situacijo komentirati in tudi dajati intervjuje za te teme, razen tega, v katerega sem bil prisiljen (smeh).

Kdo je pravzaprav vaše občinstvo, koga nagovarjate?
Kdor koli to pač posluša. Ko pogledam s tribune, vidim tako starejše, otroke, pa pankerje, rejverje. Nisem dovolj premišljen in pameten, da bi ciljal na točno določeno občinstvo. Nekateri recimo ciljajo samo na ženske, drugi na mlade moške, punkerje recimo. Ne morem ves čas pisati enakih pesmi, nekateri lahko.

Vaše pesmi so ljudje vzeli zase, vaša besedila so se začela pojavljati v hrvaškem slengu. Zadnjič mi je neki natakar sredi Zagreba, ko sem ga vprašal, ali lahko dobim račun, odvrnil Ne može.
Mogoče se sliši, da to delam namenoma, ampak moje delo je na koncu koncev narediti pesem, ki bo všeč meni in čim več ljudem ter da bo na hitro postala hit. Ker pa zelo slabo pojem, lahko tako ponudim neki ritem, fraze, tekst in glasbo. Refren mora biti dojemljiv, da si ga lahko hitro zapomniš. Mora biti neka fraza, ki si jo bodo ljudje hitro zapomnili in jo tudi razumeli, če hočeš, da postane uspešnica. Če nočeš, lahko delaš, kar hočeš. Veliko raperjev, ki jih občinstvo ne razume, se na to odzove tako z zmerjanjem občinstva, češ da je neumno, v smislu "mainstream" me ne razume, ker sem predober. Ne, ni res. Tvoje delo je, da te občinstvo razume, ti moraš to dobro zapakirati. Potrebuješ dober videospot, tvoja identiteta mora biti jasna. Vse skupaj mora biti kot film.

Kolikokrat na dan vi slišite "ne može" in "kako to"?
Prevečkrat. Prvih tisočkrat je bilo še O. K., tudi smešno. Zdaj ne več tako.

V Ljubljani ste že nastopili, kako vidite razliko med Slovenijo in Hrvaško?
Vedno, ko vstopim v Slovenijo, vidim, da so veliko lepše pokošena dvorišča in zelenice. Vidi se avstrijski vpliv, in to, da se oddaljuješ od Balkana. Opažam sicer, da imate, če smem reči, grozno glasbo. Nekaj bendov mi je všeč, ampak ko prižgem kakšnega od slovenskih radiev, se mi zdi, kot da je vedno oktoberfest. Vaše občinstvo na koncertih je tudi mogoče malo premirno. V Sloveniji nihče ne dvigne rok, če jih pozoveš z odra. Glede mojega občinstva je najmanj običajno v Sloveniji.

Kaj se mora zgoditi v karieri, da lahko normalno začneš živeti od glasbe?
Nujno je, da moraš neizmerno uživati v tem, kar delaš. Če delaš glasbo iz drugih razlogov, ne boš nikoli uspel. Jaz sploh ne opazim, koliko dela pravzaprav vložim. To, kar vidite na albumu, je nekje od 10 do 15 odstotkov vsega dela. Vse drugo delam z veseljem, ampak to ni nekaj, kar bi bilo občinstvu mogoče všeč. Ampak iz vsega tega balasta potem izplava neka kakovost. Ne smem pa pozabiti tudi na en pomemben dejavnik pri glasbeni karieri. Sreča. Imel sem je res nekaj.

Kdaj se je to zgodilo pri vas?
S skupino Dječaci smo že leta 2006 nastopali na festivalu Exit v Novem Sadu, ampak takrat nas v Splitu nihče ni maral. Tudi zato, ker v Splitu nihče ne mara nikogar. Potem pa smo izdali nekaj uspešnic, kot so Narodna, Lovrinac, Dalmacija. Nato je prišla še skupina Kiša Metaka, ki je tudi doživela nekaj uspehov. Ampak v vse je vloženo res veliko dela. Mogoče se včasih zdi, da preveč pljuvam po drugih raperjih, ampak res s številnimi, ko se pogovarjam, opažam, da ni nihče osredotočen na samo delo. Nihče ne govori o detajlih zvoka in besedila, ampak govorijo o tem, kako bodo poklicali tega in tega didžeja, kako se bodo z njim združili. In kaj potem? Če je tvoja pesem katastrofa. In jih vprašam, kdo pa se osredotoča na celoten izdelek? Opažam, da jih veliko začne delati promocijo, še preden imajo kar koli konkretnega v rokah. Ko sem jaz delal album, sem leto in pol sedel v studiu in nisem nikomur v javnosti povedal, kaj sploh delam. Potem ko sem končal, sem šel do založbe in pokazal, kaj imam. Šele potem so se začeli ustvarjati videospoti in druga promocija. To je preprosto. Kako bi na primer uspela pekarna, ki bi najprej začela delati oglase za rogljičke, še preden bi jih sploh začela delati?

V vaših videospotih in na vašem profilu na Instagramu promovirate ogromno različnih produktov.
Že dolgo je, kar sem priznal, da sem "težka komerciala". Star sem 34 let, "underground" albumov sem naredil veliko, zdaj pa sem tukaj, da delam dobro glasbo in da zaslužim čim več. Če to pomeni, da mi nekdo plača, da nosim njegove superge ali majice na Instagramu, mi je vseeno. Daj mi te superge, daj mi ta denar! Seveda, če ni nekdo sporen. Če pa je to nekaj, kar se sklada z mojo identiteto, zakaj ne bi? Zakaj lahko to delata Ivan Zak in Severina, mi raperji pa ne? Mi moramo vedno biti neki fiktivni steber moralnosti. To je neumno.

Kakšen je vaš odnos do družbenih omrežij?
To je neizbežna resničnost. Mislim, da je to tako kompleksno vse skupaj. Kako se je v tako kratkem času spremenil odnos med ljudmi. Mogoče bomo šele čez 10, 15 let dognali, kaj se v bistvu dogaja. Če pogledate 15 let nazaj, lahko ugotovite, da se je danes komunikacija med ljudmi popolnoma spremenila. Jaz si vsega tega skupaj sploh ne morem zamisliti. Vsi smo ves čas na telefonih. Ne pravim, da je to slabo. Ima pozitivne in negativne plati. Ampak vsekakor pa je velika sprememba.

Na telefon pišete tudi pesmi, kolikor vem.
Na telefon zapisujem verze. Gledam YouTube. Vse počnem na telefonu. Samo manjka še, da ga zalepim na obraz.

Kdaj ste nazadnje napisali pesem na roke?
Mogoče se to kdaj zgodi, če nas je več v studiu, pa je nekdo na računalniku, jaz pa si moram kaj sproti zapisati. Ampak drugače pa ni nobenega razloga. Obstajajo romantiki, ki obožujejo pisanje. Jaz ne. Dolgo sem tudi jaz pisal na papir. V rapu se ves čas vse spreminja, ne vem, kako je v poeziji, ampak jaz ves čas vrtim verze, zamenjujem in križam rime. Da bi to pisal na papir, bi bilo videti odvratno. Ne moreš niti brati. Na telefonu pa samo kopiraš, prilepiš. Ne vidim razloga, zakaj ne bi uporabljal nove tehnologije.

Za zdaj rapate v hrvaščini, vas zanimajo tudi trgi zunaj Balkana?
Ne, nikakor. Mislim, da niti en hrvaški izvajalec ni uspel v angleščini. Razen skupine Karma na Češkem, pa še to je sumljivo. Če bi rapal v angleščini, bi se mi odrekli na Hrvaškem, nikogar pa zunaj ne zanima raper iz Hrvaške, kjer je 40-krat več raperjev, kot jih je pri nas. Razen če bi se pretvoril v šemo po smislu Borata in napravil totalno karikaturo iz sebe.

Kako ste zgradili ta alter ego Vojka Vrućine?
To sploh ni več alter ego. Velikokrat rapam v tretji osebi. In to izkoristim za tiste najbolj kritične izjave. To je neki dodaten prostor, ki sem si ga ustvaril. Neki polfiktivni lik, ki sem v resnici jaz, samo da lahko povem, kaj si mislim.

A vas sploh kdo še kliče Andrija?
Samo mama, nihče drug.

Niti žena ne?
Ne.