Danski rockabilly metalski titani se vračajo v Slovenijo s petim studijskim albumom Outlaw Gentlemen & Shady Ladies. Nastopili bodo kot eden izmed nosilcev festivala, ki bo potekal do 26. julija v Tolminu. Potem ko njihova prva albuma sploh nista dosegla poslušalstva čez lužo, so za tega pevec in ritemkitarist Michael Poulsen, baskitarist Anders Kjølholm in bobnar Jon Larsen združili svoje moči z nekdanjim kitaristom Anthraxa Robom Caggiano in dolgoletnim producentom Jacobom Hansenom.

Danski kvartet je svojevrsten fenomen, saj jim je kljub komercialnemu preboju uspelo obdržati stik s koreninami 'undergroundglasbe'. Za vsako rokersko, do "radijskih postaj prijazno" skladbo ustvarijo metalsko simfonijo, ki se je ne sramuje nihče v skupnosti.

"Ko smo bila z Michaelom otroka, sva poslušala glasbo iz mladosti svojih staršev. To sta bila Elvis in Johnny Cash. Ko sva se igrala doma, so nekje v ozadju odmevali Beatli. Metal je bil najin način uporništva, ko sva bila najstnika. Pozneje pa smo si rekli, zakaj ne bi igrali glasbe, ki nam je najbolj blizu. Tako smo pristali tam, kjer se je vse začelo za naju. In na nek način nam je uspelo vse zmešati," je v smehu za MMC pojasnil Larsen.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Če se vrnemo na vaš začetek - vemo, da ste začeli v skupini, ki je preigravala death metal. Ta je znan po tehnični dovršenosti in glasbeni kompleksnosti. Kaj vas je zvabilo v rokenrol?
S tem smo odraščali. Ko smo bila z Michaelom otroka, sva poslušala glasbo iz mladosti svojih staršev. To sta bila Elvis in Johnny Cash. Ko sva se igrala doma, so nekje v ozadju odmevali Beatli. Metal je bil najin način uporništva, ko sva bila najstnika. Pozneje pa smo si rekli, zakaj ne bi igrali glasbe, ki nam je najbolj blizu. Tako smo pristali tam, kjer se je vse začelo za naju. In na nek način nam je uspelo vse zmešati (smeh).

Vas danes kaj vleče nazaj v death metal?
Niti ne. Nikoli ne reci nikoli, ampak mislim, da ne. Nihče izmed nas se noče vrniti v ta del kariere – bil je lep in še vedno radi prisluhnemo posnetkom, toda ne bi se vrnili. Veliko je skupin, ki ga preigrava veliko bolje kot mi. Zato je bolje, da se držimo tega, kar znamo najbolje.

S singloma z zadnjega albuma Cape of Our Hero in Lola Montez ste poskrbeli za dve izmed melodično najbolj zapomljivih skladb. Opažate mogoče, da je postal pridevnik melodičen, ko govorimo o glasbi, ki jo preigravate tudi sami, kar malce slabšalni izraz?
Dobra skladba je dobra skladba in ni pomemben žanr. Seveda pa nekateri napravijo črto čez skladbo, ko jim omenite izraz melodičen. Toda to je njihova težava. Ljudje lahko poslušajo, kar koli želijo. Naj bo to melodični ali najbolj ekstremni norveški metal.

Ko govorimo o današnjem roku in primeseh, kaj so nove smernice prinesle k napredku v primerjavi s klasikami Presleyja in Casha?
Težko je preseči klasike, to je gotovo. Ker so bili prvi tam. Ampak čisti element rokenrola je bil v osnovi vedno isti: trije akordi in igraš. Veliko popglasbe je temeljilo na rokglasbi, in mislim, da se pri tem ni nič spremilo. Čisti rokenrol je še vedno rokenrol.

Odlika vašega zadnjega albuma je, da ste vključili nanj številne instrumente. Je pa tudi album, ki ste ga posneli z novim kitaristom. Kaj je prinesel Rob v skupino?
Veliko osebnosti. Prišel je iz istega zaledja kot mi, zato smo se ujeli od prvega dneva. Je zelo nadarjen glasbenik in ne samo kitarist. Zna igrati bobne in verjetno tudi klaviature – tega ne vem, ampak ne bi se čudil, če bi bilo tako. Ima veliko idej glede različnih kitarskih zvokov. Tako da precej sodeluje z Michaelom, da izvabita iz kitar vse, kar se da – od čistih zvokov do distorzij. Kar koli jima pride na misel.

Označujejo vas za ponos Danske. Koliko je vam recimo pomagala država pri prebijanju na tuje trge? Poznamo zgodbe iz Finske, kjer je kulturno ministrstvo načrtno financiralo metalske skupine …
Na Danskem si bolj ali manj sam. scena ni tako velika, ker smo majhna država. Nekaj skupin iz starih časov je še vedno prisotnih. Primer sta Pretty Maids in Artillery. Tudi druge, mlajše skupine so dejavne, toda iz nekega meni neznanega razloga danske skupine niso bile nikoli tako izpostavljene, kot so na primer finske danes in švedske v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ne vem, zakaj je tako. Talent je vsekakor prisoten. Ampak mi smo bolj ali manj prepuščeni samim sebi.

Je to tudi razlog, zakaj Volbeat niste vrgli puške v koruzo do danes?
Mi smo samo preveč neumni, da bi odnehali. To smo počeli na začetku: šli smo s polno paro naprej in igrali povsod – v vsakem mestu in državi, ne glede na to, ali so nas hoteli ali ne. Včasih smo igrali pred desetimi ljudmi ali pred deset tisoč. To je ta raznolikost, ki jo občutiš na začetku. Mi smo šli svojo pot. Leta 2007 pa se je zgodila tista prelomnica, zaradi katere smo pristali na turneji po vsem svetu, in tu smo še danes.

So še kakšni cilji, ki jih kot skupina še niste dosegli?
To ni ravno stvar, zaradi katere bi se kdaj usedli in se o tem pogovorili. Naš naslednji cilj je, da na neki točki začnemo ustvarjati nov album. Tako bomo do konca leta še na turneji. Verjetno bo naš naslednji cilj preizkus, ali bomo lahko posneli še en album. Drugače pa si nikoli nismo postavljali ciljev.

Vem, da ste strasten ljubitelj grozljivk in tudi zbiralec spominkov. Ali še vedno krasijo vaše bobnarske sete figurice oz. 'bobbleheads' z liki iz grozljivk?
Da (smeh). Začelo se je kot šala, nato pa je postala zasvojenost. Vedno iščemo nove. Tako se na bobnih znajdejo figurice z migajočimi deli telesa, kot je Frankenstein in drugi ikonični liki iz grozljivk. Na enem imam celo 'bobbleheads' Iron Maidna.

Zakaj so grozljivke in metal tako povezane?
Grozljivke imajo za pankrta Hollywooda. Ljudi je strah, ko jih gledajo. Enako je za metalsko glasbo, saj so bili ljudje v 80. letih prestrašeni med spremljanjem nekaterih izmed metalskih zasedb. Starši so govorili, da jih ne smejo gledati, in seveda so jih. Tu je ta povezava.

Glede na to, da prihajate z Roskildeja in da so bili na vašem festivalu letos osrednje ime Rolling Stonesi – vaša najljubša skupina –, ste jih morda ujeli v domačem kraju?
Ne. Na žalost ne. V tistem tednu smo bili v Italiji in tudi nisem dobil vstopnice za festival, saj je bil razprodan v trenutku, ko so izvedeli, da bodo tam nastopili Rolling Stonesi. Spet sem jih zamudil. Spet. Bolje zanje, da nastopajo še nekaj let, da jih bom lahko videl še enkrat.

Kdaj ste jih nazadnje?
Leta 1998 na turneji Bridges to Babylon, ko so igrali na stadionu sredi Köbenhavna. Čas je že, da jih spet vidim.

So oni dokaz, da ni konca v glasbi?
So dokaz, da ni meje za upokojitev. Oni so skupaj s Paulom McCartneyjem in Ringom Starrom verjetno edini dokaz, da dokler lahko še igraš in imaš občinstvo, ne odnehaj. Zakaj pa bi?!