Kot najstnik je z rodne Nove Zelandije kot številni rojaki prišel na Otok iskat priložnostno delo, ga našel, izgubil, se zapletel v težave, potem pa s punco pobegnil v Berlin in tam odkril svoj zvok: začel je poslušati prvinski rokenrol, iz časa Buddyja Hollyja in dobe, "preden so Beatli odkrili LSD". Kot je povedal pred časom v nekem intervjuju, se je ravno v nemški prestolnici "vse skupaj sestavilo v njegovi glavi".

Zdaj Willy spet živi in ustvarja v Londonu, kjer končuje snemanje svojega "dolgometražnega" prvenca. S svojo zasedbo - obkrožajo ga sama dekleta - se bo 12. junija v okviru festivala UF! ustavil tudi v Ljubljani. To bo eden njegovih prvih koncertov, in če gre verjeti britanskim glasbenim kritikom, nam bo čez nekaj let žal, če nas v torek ne bo v Križankah.

Njegov prvi album, ki ga je napovedal s singlom I Wanna Be Your Man, naj bi izšel še letos. Vse pesmi piše, snema in producira sam, nobena izmed njih ni daljša od treh minut. "Po navadi se vse najbolj zanimivo zgodi v prvih dveh minutah, vse ostalo me na smrt dolgočasi," pravi. "Verjamem v preprostost in kratkost. Tudi zato, ker imam resnično kratek razpon pozornosti. Sploh ne berem več knjig, samo kratke zgodbe."

Z Willyjem, ki skrbno neguje tudi svojo vizualno podobo - vedno nosi po meri krojene ali vintidž obleke, fotografirati pa se je pustil Hediju Slimanu, novemu kreativnemu vodji pri hiši YSL in nekdanjemu šefu znamke Dior Homme -, smo poklepetali v času filmskega festivala v Cannesu, kjer je nastopil. Naš pogovor je bil - kratek (saj veste, Willy se pač hitro začne dolgočasiti).

Ste še v Cannesu na druženju s filmsko smetano?
Ne, zdaj sem že nazaj v Londonu, kjer bom posnel še nekaj komadov za album. Spet sem ujet v temnici studia.

Bo album torej kmalu končan?
Prizadevamo si za to ... Koščki se počasi sestavljajo v celoto.

V svoji kratki karieri ste imeli le nekaj koncertov. Prav Slovenija pa bo vaš prvi postanek na prihajajoči turneji ...
Da, Slovenija je seveda prva na mojem seznamu (smeh)! Pot me bo peljala po vsej Evropi, rad obiskujem kraje, v katerih še nisem bil in spoznavam nove ljudi. Nisem še obiskal tega dela stare celine, no, bil sem na Poljskem, a to ni ravno blizu Slovenije, kajne? Se pa vsekakor že zelo veselim obiska pri vas.

Spremljate tudi druge izvajalce, ki bodo nastopili na festivalu UF?
Ja, Crystal Castles so super, pa veliko mamil jemljejo!

Zakaj so vaše pesmi tako kratke, obstaja za to kak poseben razlog?
To je stilistična izbira, jaz osebno se začnem po dveh minutah dolgočasiti. Ne vidim smisla dolgih pesmi. Ko začutim pesem, je to tisto, kar me žene naprej, nočem je siliti, da bi bila predolga. Veliko ljudi v izhodišču čisto "hudim" komadom dodaja nepotrebne vrstice in refrene, ampak meni ni do tega, mislim, da mora biti pesem kratka in udarna.

Ampak, kako boste na ta način zapolnili album? Najbrž založba ne bo zadovoljna z 20-minutnim izdelkom?
Verjetno bo na njem pač več pesmi kot na povprečni plošči, a tako ali tako mislim, da vse skupaj ne sme biti predolgo. Mislim, da sta kratkost in jedrnatost odlični vrlini - da znaš povedati veliko v kratkem času. To je silovito in neposredno, to je tudi bistvo mojega ustvarjanja.

Kako se 20-letnik napaja z glasbo, staro več kot pol stoletja?
Ko sem živel v Berlinu, sem začel poslušati stari rokenrol in nekaj je "kliknilo", ustrezal mi je ta glasbeni izraz, začutil sem uporniškega duha najstnikov tistega časa. Začel sem ta žanr kombinirati s hiphopom in s plesnimi ritmi, odvzel vse nepotrebno in našel preprost način izražanja. Vsak dober oblikovalski izdelek je preprost, a hkrati lep in učinkovit - kot iPhone, recimo.

Pesmi pišete, snemate in producirate sami. Ste "formalno" glasbeno izobraženi?
Ne, imam računalnik in snemalno opremo, ki sem se jo naučil uporabljati sam. "Formalne" izobrazbe nimam, moje razumevanje glasbe je predvsem instinktivno. Ko zaslišim tisto pravo, nekaj začutim, in to je to!

Nastopate pa najbrž vendarle ne sami?
Ne, nočem biti "tisti tip z računalnikom", to bi bilo grozno. Imam dve punci, kitaristko in bobnarko, pa didžejko, ki mi pomaga pri elektronskih vložkih. Moraš imeti nekakšno odrsko prezenco in spremljevalne inštrumente, sploh kitara je bistvena.

Bistvena je tudi vaša podoba, omenjeni ste bili celo v reviji Vogue. Pa ste res vedno v obleki? V kavbojkah vas baje niti v prostem času ne bi mogli srečati ...
Res je. Nikoli ne nosim kavbojk, od 18. leta jih nisem oblekel in jih tudi ne nameravam. Pred nekaj leti sem začel nositi krojene obleke in srajce, v tem se udobno počutim. Pred kratkim sem poskušal obleči kavbojke, ko sem doma pleskal, a sem se čudno počutil. Tako da - ostajam zvest oblekam.

Britanski kritiki pravijo, da iz vas še nekaj bo. Ste zaradi tega kaj pod pritiskom, ko snemate prvi album?
Ne, poskušam ostati zvest sam sebi. Saj je lepo, da te pohvalijo, a vem, kaj si želim delati, in me niti ne zanima, kaj si drugi mislijo o tem. Zanimivo je dobiti drugo mnenje, a pritiska res ne čutim oziroma se mu izogibam.