Čeprav sva se v preteklosti že srečevala, priznam, da sem imela pred pogovorom z njim malo treme. Po nepotrebnem. Bil je utrujen od promocije in intervjujev, a me je sprejel z velikim nasmeškom, začel takoj obujati skupne spomine in sproščeno sva klepetala. O glasbi, družini, skupnih znancih, pa tudi o športu. Ko je bil otrok, ga je bolj kot glasba zanimala atletika. A mu športna kariera očitno ni bila namenjena.

"Vedno pravim, da je bila to usoda. Že kot osnovnošolec sem nastopal na vsaki šolski prireditvi. Obiskoval sem tudi dramski krožek. V šolskem pevskem zboru sem bil med samimi dekleti in sem kot edini fant močno izstopal. Prepevali smo v glavnem partizanske pesmi in velikokrat sem pel solo. Rad pa sem imel tudi šport. Če ne bi bilo glasbe, bi se, poleg obvezne šole, verjetno ukvarjal s športom."

Najprej je bila glasba hobi
Na začetku je bila glasba za Zdravka Čolića hobi. Hodil je v glasbeno šolo, igral kitaro in prepeval na zabavah. V drugem letniku gimnazije se je na prigovarjanje prijatelja prijavil na pevsko tekmovanje, kjer je z izvedbo skladbe Lady Maddona, skupine The Beatles, osvojil drugo mesto in svoj prvi honorar. Poti nazaj ni bilo več. V Sarajevu se je pridružil skupini Mladi i Ljepi, leta 1969 pa je začel prepevati v skupini Ambasadori. Leta 1970 je kot solist prvič nastopil na festivalu Vas Šlager sezone in s skladbo Zdenka Runjiča, Plačem za tvojim usnama, osvojil sedmo mesto.

Skladba je nepričakovano postala uspešnica in Zdravko je dobil povabilo Kornelija Kovača, da se pridruži skupini Korni Grupa. Tako se je 20-letni Zdravko preselil v Beograd in šest mesecev nastopal s Korni Grupo. Po šestih mesecih se je vrnil v Sarajevo, kjer je končal študij na ekonomski fakulteti. Leto 1972 je bilo prelomno leto za njegovo glasbeno kariero. Ponovno je nastopil na festivalu Vaš šlager sezone in zapel skladbo Kemala Montena, Sinoč nisi bila tu. Dobil je nagrado za najboljšo interpretacijo in osvojil tretje mesto.

Od tistega trenutka naprej se je uradno začela kariera ene največjih zvezd na Balkanu. Sam pa pravi, da je na začetku prepeval predvsem zato, da je bil všeč dekletom. "Z Bregovićem velikokrat govoriva o tem. Sam sem bolj resno začel prepevati v gimnaziji. V tretjem, četrtem letniku. Takrat sem že nastopal s skupino Ambasadorji in Bregovič mi vedno pravi: 'Čola, midva sva postala glasbenika zato, da bi bila všeč dekletom.'"

"Glas je moje orožje"
Zdravko Čolić je bil dekletom tako zelo všeč, da je leta 1977, ko je v beograjski trgovini podpisoval svoje plošče, gruča deklet v histeriji razbila izložbo, da bi prišla v njegovo bližino, na koncertih pa so ga pred preveč ljubečimi oboževalkami ščitili policisti. Njegova popularnost se je z vsako novo skladbo, ploščo in turnejo še večala. Leta 1978 je na stadionu Marakana Zdravko nastopil pred 70.000-glavo množico ljudi, ki je skupaj z njim prepevala vse njegove skladbe. Še več oboževalcev pa je na promociji albuma Okana zbral na istem stadionu 36 let pozneje. 14 albumov je izdal v svoji karieri in številne njegove skladbe so postale zimzelene.

Poslušalci ga imajo radi, kritikov pa njegove skladbe niso vedno navdušile. "Ne vem, to je stvar okusa. Velikokrat pravim, da je moj glas večji kot skladbe, ki jih prepevam, čeprav sem imel v karieri tudi nekaj zahtevnih pesmi. Moj vokal morda ni tako izkoriščen, kot bi lahko bil. Rad prepevam raznovrstno glasbo. Folk, pop, sevdalinke, tudi rock. V vseh teh letih sem prepeval različne zvrsti glasbe. Pomembno mi je, da sem kljub letom obdržal višino vokala. Lahko bi pel tudi zahtevnejšo glasbo, a se s tem ne obremenjujem. Glas je moje glavno orožje."

Še vedno v odlični vokalni kondiciji
Glas je prav gotovo največje orožje Zdravka Čolića že več kot 40 let. Čeprav je letos praznoval 63. rojstni dan, je še vedno v odlični kondiciji. Tako vokalno kot tudi fizično. Seveda me je zanimalo, kaj počne, da je v tako dobri pevski formi. "Nič, naravno imam tak glas. Težave mi povzročajo le alergije. Imam alergijo na prah, klimo in na cvetni prah. Vse to vpliva na moj glas. Sicer pa ne počnem ničesar takega. Pred koncertom popijem malo konjaka. Telesno kondicijo vzdržujem s sprehodi in plavanjem. Samo v času vojne sem nekaj časa intenzivno obiskoval fitnes in dvigoval uteži. Da mi je minil čas. V resnici pa mi, pevci, fitnesa ne potrebujemo. Rad imam sprehode, umirjeno telovadbo - počepe, raztegovanje, najbolj pa plavanje."

Tudi podjetnik
V drugi polovici 80. let so se, sprva predvsem v Sloveniji, začele odpirati priložnosti za zasebna podjetja. In tako je Zdravko, skupaj z Goranom Bregovićem, svoje prihranke vložil v prvo zasebno glasbeno založbo Kamarad. Pod okriljem založbe je izšlo kar nekaj pomembnih jugoslovanskih albumov, med drugim tudi Čolićev Ti si mi u krvi.

Ime založbe je pozneje obdržal Goran Bregović, ki pod imenom Kamarad še vedno izdaja svoje glasbene albume po vsem svetu. "V Domžalah sem imel glasbeno založbo Kamarad. Ustanovila sva jo skupaj z Goranom Bregovićem. V Radomljah, na Prešernovi 14. Dve leti sem živel v Sloveniji. Spoznal sem veliko dobrih ljudi. Nato sem se preselil v Zagreb. Štiri leta sem bil popolnoma izoliran od glasbenega sveta. Ukvarjal sem se s podjetništvom, s PTT-programi."

"Vrnitev na glasbene odre je povezana s tem, kar sem takrat počel. Naveličal sem se. V duši sem bil še vedno glasbenik. Bregović mi je rekel, da se moram opredeliti, ali sem podjetnik ali glasbenik. Sam pri sebi sem moral razčistiti, kaj hočem. Odšel sem v Sarajevo in posnel nove skladbe. Če se ukvarjaš s katero koli umetnostjo, se ne moreš zraven še s podjetništvom. Tam srečuješ popolnoma drug krog ljudi, drugačni so interesi. Ta del mojega življenja je čisto posebna knjiga."

Nostalgija? Sam je ne čuti.
Leta 1977 je Zdravko Čolić nastopil na jugoslovanskem festivalu revolucionarnih in domoljubnih pesmi v Zagrebu, kjer je zapel skladbo Druže Tito mi ti se kunemo. Plošča s to skladbo se je prodala v nakladi 300.000 izvodov in tako postala najbolje prodajana skladba tistega leta. Čeprav je Zdravko največje uspehe doživljal v času Jugoslavije, pa skupne države ne pogreša. "Nisem nostalgičen in ne pogrešam države, ki je ni več. Nostalgičen bi bil, če ne bi mogel videti svojih prijateljev in ljudi, ki mi veliko pomenijo. Vsak narod naj ima svojo državo. Pomembno je, da lahko skupaj sodelujemo, delamo, se družimo in zabavamo. Zdaj je veliko bolje, kot je bilo na začetku. Odpirajo se meje, predvsem za ekonomsko sodelovanje. Lahko pogrešam prijatelje in večji trg, ki je za nas glasbenike pomemben. Države kot strukture pa ne pogrešam. Naj bo držav kolikor hoče, samo da obstaja sistem, ki mi omogoča, da lahko delujem v človeškem in materialnem smislu."

Glas posodil Vučku
Zdravko Čolić pravi, da ni nostalgičen, a se mu zasvetijo oči, ko se spominja zimskih olimpijskih iger, ki so leta 1984 potekale v Sarajevu. Prav on je svoj glas posodil znameniti maskoti olimpijskih iger - Vučku. "Bil sem Vučko. Med različnimi pevci so izbrali prav mene - moj glas - in ga v zagrebškem Jadran filmu zmontirali v film. Vučko je smučal po hribu in prepeval o Sarajevu. Novinarji nemške televizije so bili tako navdušeni nad Vučkom, da niso hoteli domov, dokler niso posneli intervjuja z osebo, ki mu je posodila glas. Ko sem pred dvema letoma prišel v Sarajevo, na koncert Gorana Bregovića, me je njegov menedžer Raka Marić spomnil na Vučka. Tako sem dobil idejo za skladbo Sarajevo, ki je na mojem novem albumu. Napisal sem glasbo, Bajaga pa besedilo, ki govori o sarajevskih dekletih in popivanju. Konča se tako: 'Daj, daj, natoči mehke, (ker se v Sarajevu pije mehka rakija), tiste močne niso dobre.'"

Leta niso pomembna
Zdravko Čolić je poln pozitivne energije in zadovoljen s svojim življenjem. Še vedno prepeva in nastopa z enakim žarom, kot je na začetku svoje kariere. Svojih let nikoli ni skrival. "Človek mora biti ponosen na svoja leta. Bolj ko si star, bolj moraš biti ponosen, da si zdrav. Zdravje je pomembno. Za praznike vedno voščim: 'Bog nam daj zdravja.' Rad vidim, da so ljudje okoli mene zdravi in polni elana. Da se družijo z mladimi, poslušajo novo glasbo ... Moramo iti v korak z mlado generacijo in čim dlje ostati mladi v duhu. Rad se družim z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot jaz."

Družina je najpomembnejša v življenju
Za njegovo dobro kondicijo in ohranjanje mladega duha prav gotovo poskrbita tudi njegovi dve hčerki, 7-letna Una in 12-letna Lara. Zanju skrbi skupaj z ženo Aleksandro, ki jo je spoznal leta 1989, enajst let pozneje, pa se je z njo tudi poročil. Svojega zasebnega življenja ne mara deliti z javnostjo, a ko sva se pogovarjala o družini, sem začutila, kako je ponosen na svoja dekleta.

In prav o otrocih sva klepetala vse do slovesa, ko sem mu morala obljubiti, da se obvezno oglasim, ko me bo pot pripeljala v Beograd. "Žena skrbi za družino, dom in gospodinjstvo. Sam sem bolj prisoten na čustvenem področju. Ukvarjam se s hčerkama, se z njima igram. Kadar smo skupaj na počitnicah, se jima popolnoma posvetim. Očka mora biti takrat zelo dejaven. Tega se vedno znova veselim. To je drugačna ljubezen, lepša stran medalje. Družina je najpomembnejša v življenju."