Zgodba o EKV je zgodba o silovitem uspehu – in tragičnem koncu, tako simptomatičnem za območje nekdanje Jugoslavije.

"Od leta 1981 do leta 1994 je v Beogradu obstajala rockskupina Ekatarina Velika (sprva Katarina II.). Pet članov skupine je umrlo v obdobju med letoma 1992 in 2002. To je zgodba o njih … in nas." S temi besedami se začenja dokumentarni film Dušana Vesića Kao da je bilo nekad, posnet leta 2008 – šest let po tem, ko je umrla Margita Stefanović, še zadnja preživela ustanovna članica skupine.

"Umrl je Tito in napovedovali so se že hudi časi – kako to preprečiti? Politično so morali potiskati naprej tisto, kar je nadnacionalno. In nadnacionalen, ne nacionalen, je bil rock’n’roll," razlaga o

povezavi politike in popkulture tistega časa Milan Delčić - Delča, glasbenik in dramaturg. In v glasbi EKV je nedvomno čutiti močno vez med tisto "zlato dobo" preteklosti in grozot 90. let, s poudarjenim vmesnim obdobjem negotovosti, ko so po Titovi smrti naglo začela vznikati medetnična trenja.

"Kao da je bilo nekad i kao da je bilo tu, pod velikim svetlim suncem, pod velikim svetlim svodom. Ručali smo meso, glodali smo kosti dobrih životinja, mi imamo snage, mi imamo snage za još dan," odzvanja v pesmi Kao da je bilo nekad, posneti pet let po Titovi smrti.

Iz ene kultne skupine zrasla druga
Že sam nastanek EKV je vezan na propad – ustanovitelj in vodja skupine Milan Mladenović je po razpadu kratkotrajne, a kultne zasedbe Šarlo Akrobata s kitaristom Dragomirjem Mihajlovićem - "Gagijem", bobnarjem Dušanom Dejanovićem in basistom Zoranom Radomirovićem - "Švabo" sestavil Katarino II., poimenovano po Mihajlovićevi neuslišani ljubezni.

Na enem izmed oncertov se je med občinstvom znašla Margita Stefanović "Magi", klasično šolana pianistka, in se na klavirju pridružila fantom. V postavi je nato sledilo še nekaj zamenjav in nazadnje je na bobnih pristal še en nekdanji Šarlo Akrobat, Ivan Vdović "VD", kot basist pa se jim je pridružil markantni in energični Bojan Pečar, po očetu slovenskega rodu.

Prvi odzivi kritikov so bili spodbudni, skupina pa je leta 1984 v Ljubljani posnela po sebi poimenovani novovalovski prvenec. Kmalu po izidu albuma je prišlo v turbulentni skupini do novih zamenjav - Mihajlović je šel v zapor, po odsluženi kazni pa ga je bend obvestil, da ni več član Katarine II. A ker je imel Mihajlović pravico do imena, se je morala skupina preimenovati, sam pa se je preselil v ZDA, kjer živi še danes. V tistem času je zaradi težav z mamili tudi Vdović zapustil skupino, ki si je nadela ime Ekatarina Velika, po ruski Katarini II.

Velike turneje
EKV so s turnejo po celotni Jugoslaviji in občasnimi TV-nastopi počasi postajali vse bolj priljubljeni, posneli so drugi album Ekatarina Velika (1985), takoj naslednje leto še tretjega, S vetrom uz lice, ki jih je z uspešnicami Ti si sav moj bol, Novac u rukama in Kao da je bilo nekad dokončno povzdignil v zvezde – pa čeprav so kritiki potožili, da zdaj preveč spominjajo na Simple Minds. Mladenović je to v intervjuju leta 1986 zavrnil, češ da so pesmi EKV-ja precej močnejše od česar koli, kar so ustvarili Simple Minds.

Sledila je velika jugoslovanska turneja in na enem od petih razprodanih

koncertov v Zagrebu 2. novembra 1986 je nastal "live" album EKV 19LIVE!86. Ta je požel izjemen uspeh, kronan s šestimi razprodanimi koncerti v beograjskem Domu omladine. "Igrati na način, ki ne bo ne tak, ne tak, ampak izključno naš," je Magi razlagala glasbeno filozofijo skupine.

Ljubav
Poleti 1987 so s spet novim bobnarjem, igralcem Srđanom Todorovićem (nekdanji član velikih tekmecev EKV, Disciplina Kičme, ki so na tedanji rocksceni predstavljali surovejšo alternativo modernejšim in bolj art EKV), izdali bolj kitarsko obarvan album Ljubav. Depresivna Mladenovićeva besedila so prišla bolj do izraza, zlasti v temačnem Tonemo: "Prošli smo prve dane čudjenja, prošli smo prve dane gledanja, ja nisam tu, ja nisam tamo ni tu dok pijem sok iz tvojih očiju, dok ližem so sa tvojih prstiju, ja nisam tu, ja nisam tamo ni tu. Tonemo, tonemo, tonemo, tonemo ..."

EKV je album nadgradil s še eno izjemno turnejo in takoj s še enim antološkim albumom, Samo par godina za nas, s katerim so se predstavili tudi v Cannesu in Toulousu. Po turneji sta skupino zapustila Todorović, ki se je hotel posvetiti igralski karieri, in Pečar, ki se je preselil v London. Pečarjev odhod je skupino najbolj prizadel, saj je bil vedno nekakšen vezni člen med Margito in Milanom.
A s spet spremenjeno zasedbo sta leta 1991 izdala še šesti, legendarni album Dum dum, ki so ga v času vojne igrali celo na hrvaški televiziji. Album je material črpal iz izbruha vojne ter čedalje bolj brezupne politične in gospodarskega položaja v državi, Ekaterina Velika pa je kot prva jugoslovanska skupina javno spregovorila o nesmiselnosti vojne.

Začetek konca
Konec zgodbe EKV-ja se je začel z Vdovičevo smrtjo. Vd je bil prva oseba v Jugoslaviji, ki je bil uradno registriran kot HIV-pozitiven. Ko je javno spregovoril o svoji bolezni, ki je bila takrat še velika neznanka celo na Zahodu, mu je mesto obrnilo hrbet. Umrl je sedem let po diagnozi, 25. septembra 1992 v starosti 31 let. Maja 1993 je Ekaterina Velika izdala svoj zadnji album, Neko nas posmatra, temačen dokument časa in razpadaj

oče države.
Po Milanovem potovanju v Brazilijo, kjer je posnel album Angel's Breath, je Ekaterina Velika naprej ustvarjala, govor je bilo o novem albumu, obotavljajoče naslovljenem Ponovo zajedno, a v načrte je posegla bolezen. 24. avgusta 1994 je EKV v Budvi odigral svoj zadnji koncert. Naslednji dan so bolehnega Milana zadržali v bolnišnici, kjer so ugotovili, da ima raka trebušne slinavke. Dva meseca pozneje, 5. novembra, je 36-letni Mladenović v Beogradu umrl, z njim pa tudi Ekatarina Velika.

Tragična usoda ljubljenke Jugoslavije

Margita Stefanović je sicer ostala glasbeno aktivna, izdala ambientalni album v poklon EKV, nastopila na dunajskem festivalu Talkit in občasno gostovala z drugimi skupinami kot gostja.
Leta 1997 je bil izdan posthumni live album EKV, Live '88, posnet med turnejo leta 1988. Istega leta je Magi ustanovila založbo EKV Records in začela ponovno izdajati in digitalizirati vse studijske albume z bonus materialom nastopov v živo. A težke razmere v Srbiji in zasvojenost sta jo pahnili v revščino in zadnja leta je, preponosna in preveč bolna, da bi sprejela pomoč, živela v domu za brezdomce. 18. septembra 2002 je umrla za aidsom, s katerim se je okužila z intravenoznim uživanjem mamil.

Jugoslovanska Nico
Zgodba "jugoslovanske Nico", kot so jo nekoč označili mediji, je morda najbolj dramatična od vseh – od pridne punčke višjega beograjskega razreda (hči znanega igralca Slavoljuba Stefanovića Ravasija, končala je srednjo glasbeno šolo – njen sošolec je bil Ivo Pogorelić, s katerim je hodila na zasebne ure klavirja pri slovitem ruskem profesorju Timikinu, diplomirana arhitektka), prek košarice moskovskemu konservatoriju in po vrnitvi v Beograd je postala karizmatična ikona rockscene, žal pa tudi narkosredine, zaradi česar je zadnja leta preživela globoko pod mejo človeškega dostojanstva.

Bojan Pečar je pri 38 letih umrl 13. oktobra 1998 v Londonu – uradno zaradi infarkta, Dušan Dejanović pa je, prav tako zaradi aidsa, umrl novembra 2000.
Simbolika smrti članov je pretresljiva. Magi je umrla na Milanov rojstni dan, na isti dan je srbska nacionalna televizija predvajala prvo epizodo dokumentarca o EKV. Dva dni po tem je zaradi prevelikega odmerka umrla slovita srbska igralka Sonja Savić, ki je v filmu sodelovala in prijateljevala s skupino, datum njene smrti pa se ujema z datumom smrti Ivice Vdovića.

"Još samo par godina za nas"
Zgodba EKV je zgodba o razpadu in propadu naše nekdanje skupne države in še zlasti Srbije. Milanovićeva besedila so bila v zadnjih letih prežeta z napovedjo razpada, konca nekega obdobja, ki so se ga ljudje skušali obupano oklepati. Ekaterina Velika ni potrebovala nekih silnih nostradamovskih sposobnosti, ko so napovedovali konec: "…Imali smo igračke i živeli smo sve, sve one igre na sreću, one igre za ljude, što je smislio neko pre samo par godina za nas … živimo u pričanju, branimo se, hodamo i slavimo neke bezvezne stvari, neke bezvezne priče što je smislio neko u samo par godina za nas …" (Par godina za nas, 1989)

In ob tem še komentar uporabnika na YouTubu: "En trenutek v času se popolno čuti v pesmih EKV … osemdeseta … beganje male nesrečne države." Ekaterina Velika je bila točno to, kar je generacija potrebovala, in je do popolnosti ujela duh generacije. "Če se kdo sprašuje, kakšna so bila 80. v Beogradu, najbolje, da posluša EKV in mu bo jasno, v kakšnem stanju duše se je nahajal mlad človek v tistem obdobju," pravi srbski režiser Goran Marković.

Ali, kot je zapisal Veljko Njegovan v Mladini: "Uspešnost skupine je bila od plošče do plošče večja, vse do razpada Jugoslavije - z gotovostjo lahko zatrdimo, da so našteti izvirni člani zasedbe posredne žrtve tega razpada."

Uničenje drevesa pri koreninah?
Propad države je namreč druga plat te zgodbe, še precej bolj kruta – zlasti, če poslušate teorije zarot še preživelih pripadnikov takratne beograjske alternativne scene -, vezana na vlogo mamil pri razkroju mlade intelektualne družbe. Do Titove smrti namreč mamil v Beogradu praktično ni bilo, v 80. letih pa se je narkoscena tako razmahnila, da je vase pogoltnila skoraj celotno kulturno-umetniško srenjo. Mnogi (med njimi tudi Savićeva, kot slišimo v filmu) so menili, da je v ozadju organizirana akcija, s katero naj bi tedanja oblast oslabila ali uničila napredno in kritično razmišljujoče kroge.
"Po Titovi smrti se je znotraj beograjskih kulturniško-umetniških krogov pojavil cenen heroin. Do takrat v Beogradu ni bilo narkoscene - mamila so v mesto prihajala občasno. Če je kdo šel v Indijo, je prinesel kaj hašiša in ta se je potem skadil v prijateljskih krogih. Močno dvomim, da tedanja policija ni vedela ničesar o tem, saj smo bili nadzorovani z vseh strani. V osemdesetih letih se je heroin po Beogradu tako razširil, da je bilo skorajda jasno, da za tem stojijo višje instance. Dvomim, da so bili tedanji komunisti dovolj pametni za takšno teorijo zarote, zamisel je najverjetneje prišla iz tujine. Intervjuvanci, ki so o tem spregovorili pred kamero, so bili večinoma otroci visokih državnih uslužbencev, policistov ali častnikov JLA, tako da jim verjamem," meni Dušan Vesić (vir: Mladina).

"Modro in zeleno" obarvana glasba
Heroin se je najprej pojavil v naprednih in kritično razmišljujočih intelektualno-umetniških krogih, ki jim je pripadala tudi Ekaterina Velika. In EKV je podlegla. Mamila so zaznamovala njihova besedila (Modro i zeleno), mamila so zaznamovala njihovo glasbeno ustvarjanje (odvisno od tega, kaj so vzeli, je potekala razprava, ali je nastajajoča skladba "bistveno prehitra ali utrujajoče počasna"), mamila (in z njimi povezan aids) so usodno zaznamovala njihova prekratka življenja.
Vpogled v to razcepljenost med izjemno ustvarjalnostjo in skrajno samodestruktivnostjo ponuja polemična in kontroverzna knjiga Aleksandra Ilića Vrati unatrag - Razgovori sa Margitom Stefanović o EKV (2008), v kateri avtor opiše Magijina zadnja leta življenja, njen boj s heroinom in aidsom in domnevne razlage Milanovih in Margitinih besedil, ki naj bi bila tesno povezani z zasvojenostjo.

EKV živi po smrti
Od razpada EKV-ja je minilo 17 let - dlje, kot je Ekaterina Velika obstajala. A za seboj so pustili vrzel, ki je nobeni skupini z območja nekdanje skupne države ni uspelo zapolniti – tako v ustvarjalnem smislu kot v smislu kultnega statusa. Morda ta pride s tragično usodo EKV-ja. A skupina je vplivala na vrsto glasbenih ustvarjalcev nekdanje Jugoslavije (od Van Gogha do Električnega Orgazma, od Partibrejkersov do Urbana), leta 2006 je bila Par godina za nas na B92 izbrana za najboljšo jugoslovansko skladbo, po Mladenoviću pa so poimenovali trg v Beogradu in ulico Podgorici, le pred nekaj dnevi pa so predlog za Mladenovićevo ulico dali na razpravo tudi v Zagrebu.

Dokaz, da je EKV presegel okvire "beograjskega" ali "srbskega" benda – EKV je bil vsejugoslovanski bend. Ekaterina Velika je združevala in bila nadpolitična. Apolitična. V svojih besedilih – če jih znate brati – so med vrsticami eksistencialističnega weltschmerza kritizirali prelivanje krvi in se nostalgično spominjali preteklosti. Ne, da bi bila preteklost za EKV srečna, a sedanjost je bila ubijajoča.
Razmere, v kateri so se v 80. znašli številni mladi srbski intelektualci in umetniki, najbolje opiše Savićeva: "Marsikdo si misli, da smo bili takrat srečni. Jaz sem bila srečna, ko sem našla enako nesrečne ljudi, kot sem bila sama."
V spodnjih posnetkih lahko poslušate nekaj največjih uspešnic Ekatarine Velike in 1. del dokumentarnega filma Kao da je bilo nekad (nadaljevanja najdete na YouTubu).
Kaja Sajovic