Koprčane čakata dva velika koncerta – v Kinu Šiška (25. januarja) in Štuku v Mariboru (4. marca). Prvi je že nekaj časa razprodan, pa ne zato, ker bi bil zadnji, čeprav so ga naslovili Veliki poslovilni koncert – prvič. Številni so "ugriznili" v štos, čeprav je skupina sprva dokaj očitno izdala, da gre za šalo.

"Mi smo se vedno posmehovali tistim bendom, ki so z velikim pompom najavljali slovo in potem na ta račun polnili dvorane. Nato pa so se čez nekaj časa vrnili, pod pretvezo, da so oboževalci to zahtevali, oni pa so popustili pritiskom," je izbiro imena koncertov komentiral Gorazd Sedmak - Goga, frontman zasedbe Zmelkoow. Poleg skladb zadnjega albuma 10/10 in zimzelenih uspešnic Goga obljublja tudi nekaj presenečenj: "Na setlisto bomo vrgli nekaj komadov, ki jih v bistvu ne igramo nikoli. Malo želimo popestriti zadevo, da ne igramo vedno istih skladb, če že gre za nekoliko bolj promovirana koncerta."

10/10

Zmelkoow so lani izdali tudi deseti album, nanj uvrstili 10 skladb, primerno pa so ga poimenovali 10/10. Kot se za prave veterane slovenske glasbene scene spodobi, so ga sami ocenili za čisto desetko. Hudomušnost in šaljenje sta – podobno kot v večini skladb zasedbe – tudi na najnovejši plošči. Čeprav na prvi pogled večina del deluje zgolj kot glasbena komedija, so številne skladbe dobro premišljena družbena kritika.

"Večina pesmi na albumu v sebi nosi določeno pikrost, s katero mogoče opozarjamo na stvari v družbi, ki nam niso všeč. Vsakdo lahko nekaj pove na neposreden način, vendar to ni umetnost. Lepota glasbe je ravno v tem, da sporočilo podaš na zanimiv, intriganten, morda celo dvoumen način. Ravno v tem je čar glasbe, da si različni ljudje isti izdelek lahko drugače interpretirajo. Zame je to ne nazadnje tudi merilo kakovosti glasbe in avtorja," doda Sedmak.

Album je izšel tudi na vinilki, pa ne zaradi nepričakovanega preporoda priljubljenosti LP plošč: "Ključni dejavnik je naš menedžer, ki je velik 'vinilofil'. Ko nas je vzel pod svoje okrilje, smo najprej izdali vinilko. Nejevoljno je takrat spremljal vzpon zgoščenk, zdaj, ko pa so LP-plošče spet popularne, je to balzam za njegovo dušo. Je rekel da lahko spet izdamo vinilko brez slabe vesti."

"Imamo ocvrte kalamare in poceni vinotoč"

Nosilna pesem albuma je gotovo Kaj nam fali?, ki je izmed vseh dosegla največ predvajanega časa na radijskih postajah, prav tako pa je izmed vseh z albuma 10/10 dosegla največji komercialni uspeh. Skladba ni mogla iziti ob boljšem času, saj je bila zaradi pandemije koronavirusa javna morala na psu, optimistična narava pesmi je bila ravno tisto, kar je slovenska javnost takrat potrebovala.

Mnogi verjetno mislijo, da je bila skladba namensko napisana ravno za takratno občinstvo, a to ni res: "Ta pesem je dejansko starejša. Izdali smo jo pet let prej, na enem maksisinglu, a je tisto bila taka bolj podzemna, raggerazličica. Naš producent je potem rekel, da bo skladbo nekoliko drugače zapakiral, da je komad prišel do širših množic. Mi smo nekoliko skeptično popustili, a nam zdaj ni žal."

"Rakete usmerimo v stojnice cenenih daril"

Motiv družbenega komentarja v humorističnem ambientu najdemo pri skoraj vseh skladbah albuma. Veseli December je kritika prazničnega potrošništva in prisiljene sreče, Ke' mona večne tekmovalnosti in sle po denarju ter moči, Forenzik pa medijskega nadzora nad našimi umi.

"V bistvu je Forenzik kar kritičen komad, če se ga prav razume. Gre za to, da se ljudje ne zavedamo, koliko nas pravzaprav mediji z izborom vsebin stiskajo v kalupe. Ena izmed takih stvari so serije o forenzikih. To je najbolj obskuren, redek in beden poklic na svetu, predstavljajo pa jih kot najzanimivejše ljudi na svetu. Dekleta, ki v minikrilih skačejo okoli njih, akcija, ves čas se nekaj dogaja ... Pa sem rekel, da ne bom v vsaki skladbi govoril čez neko stvar in rajši naredim karikaturo, s katero bom poudaril vse te nesmisle, s katerimi nas polnijo."

Sonja s sankami moti medvede

Gogi je uspelo sporočilo skriti tudi v skladbo Sonja se sanka, ki je plod avtorjeve nočne more v studiu: "Ideja za komad je prišla zaradi producenta, ki je med nastavljanjem zvoka vedno zaradi sičnikov zahteval, da govorimo: "Sonja se sanka." Po enem komadu imaš poln kufer te Sonje, po štirih ali petih albumih pa toliko bolj. Mislim, da je morala producentova sestra to besedno zvezo govoriti pri logopedinji. Je pa komad tudi kritičen, ni samo hec, le zapakiran je v hecno basen. Sonja kot predstavnik ljudske vrste objestno moti živali in druge nemočne prebivalce gozda."

Protiutež veseljaškim zvokom albumu daje skladba Vročina, ki je melanholični kontrast hudomušnim in razgibanim skladbam. "Takšna je tudi realnost, ne more biti celo življenje zgolj veseljaštvo," pove Goga in doda, da je skladbo namenil tistim dnevom, ko v nevzdržni vročini na terasi najljubše gostilne srka hladno pivo.

Bajonet

Vročina bo nostalgike spomnila na čas pred imenom Zmeelkow, ko je bolj kot ne ista zasedba delovala pod imenom Bajonet. Njihov takratni zvok je bil nekoliko bolj surov in rokovski. Skupina je takrat zvenela čisto drugače, pa čeprav ne po svoji želji: "Drugačen slog v tistem obdobju gre pripisati predvsem tehnologiji, pa tudi temu, da smo bili srednješolci in nismo imeli pojma," pove Sedmak. Spominja se, da so skupine takrat dobile svoj čas v radijskem etru predvsem z lobiranjem pred RTV-jem, njih pa so po radijskih valovih začele predvajati zasebne radijske postaje, ki so nastajale v tistem času: "Morda bi tudi mi 20 let igrali v podzemlju, če se ne bi takrat pojavile zasebne radijske postaje, ki so nas vrtele. V bistvu smo imeli več sreče ko pameti."

Mladim skupinam je trenutno podobno težko kot takrat, ko so na sceno prodirali Primorci, a iz čisto drugačnih razlogov. Večina radijskih postaj namreč v nedogled vrti uveljavljeno glasbo, mladim skupinam pa namenijo pozornost komaj takrat, ko jim že relativno uspe. "Mediji, namesto da bi zrcalili realnost, v bistvu ustvarjajo realnost, in to precej izkrivljeno. Radijske postaje, ki nimajo svojih urednikov, gredo po liniji najmanjšega odpora. Predvajajo samo hite, in to vsiljujejo do meje bruhanja. Ljudje smo taki, da če se temu zavestno ne upremo, potem podzavestno to tudi poslušamo. Ljudi to poneumlja in prikrajša za cel kup zelo dobre glasbe. Imaš ogromno dobrih bendov, ki jim ne uspe priti na površje."

Veterani flegmatike

Srečno ali ne, Gogi in druščini je uspelo prodreti na radijske valove in tudi v ušesa in srca poslušalcev. Na domačem terenu je le malo skupin s tako dolgo kilometrino – tudi če ne upoštevamo "Bajonet obdobja," ustvarjajo že trideset let. Po takšnem stažu vaje, zaupa Sedmak, spominjajo bolj na druženje in občasna brenkanja. Prizna sicer, da bi z več vloženega truda nastopi bili tehnično veliko bolj izpiljeni, ob sicer redkih napakah na odru pa zdaj le skomignejo z rameni. Gotovo bi bila tehnična izvedba boljša, vendar je brezbrižnost in primorski "flegmatičen" pristop tisto, kar Zmelkoowe naredi tako privlačne, tako pri glasbenem slogu kakor pri izvedbi, ki je kljub taki mentaliteti še vedno na visoki ravni.

Veliko skupin, ki so "v letih", tehnične napake prikrivajo s plejbekom, ki pa ga zasedba kategorično zavrača: "To mi je odbijajoče. Tudi vnaprej nasneta spremljevalna glasba," pove Goga in doda, da so "glasbeni grešniki" tudi med mladimi skupinami: "Mine me volja do poslušanja, ko vidim bobnarja, ki mu naprava daje ritem, s slušalko v ušesu. V tem je lepota nastopov v živo, posnetke lahko poslušamo doma. Zame kot poslušalca in izvajalca je glavna dodana vrednost koncertov v napakah, plesu in spontanosti. Ko se nekdo odloči, da podaljša solo in nisi odvisen od matrice, ki ti narekuje, kako igrati."