Velik del zaslug za ponovni zagon kariere glasbenice v 80. letih prejšnjega stoletja je mogoče pripisati Johnu Carterju – kljub nasprotovanju Capitol Records, je z njo podpisal pogodbo in bil na čelu ustvarjanja njenega prvega albuma pod to založbo, ki ga je nato 29. maja 1984 tudi izdala.

Snemanje albuma, v katerem se je Turner odmaknila od preteklega, bolj bluz zvoka, ki sta ga ustvarjala z Ikom, je potekalo v več studiih v Angliji in so ga nadzorovale štiri različne produkcijske ekipe.

Album je postal svetovni komercialni uspeh in še do danes ostaja njen najbolje prodajani album v Severni Ameriki.

Leta 1997 so sicer izdali še digitalno predelano različico albuma, ki vključuje štiri dodatne demoskladbe.

177-dnevna turneja za promocijo albuma je potekala od 8. februarja 1985 do 28. decembra 1985 in je vključevala tudi 60 nastopov v Evropi, tudi v Avstriji in Italiji ter na Madžarskem.

Ker je leta 2020 Kongresna knjižnica odločila, da je Private Dancer kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomemben, ga je izbrala za hrambo v nacionalnem registru posnetkov.

Album je pri kritikih izzval pozitivne odzive. Los Angeles Times je zapisal, da njen glas "topi vinil". Stephen Holden je v The New York Timesu zapisal, da je album postal mejnik v evoluciji pop-soul glasbe. Po besedah Michaela Lydona so teme besedila njeno persono predstavile kot "trdoživo, privlačno žensko, ki jo je izšolal težek svet".

Leta 1989 je bil album uvrščen na 46. mesto seznama 100 najboljših albumov 80. let prejšnjega stoletja revije Rolling Stone. Revija Slant, ki je menila, d aje album tudi osebna osvoboditev pevke, je tega uvrstila na 63. mesto na svojem seznamu najboljših albumov tistega desetletja z besedami: "Private Dancer jo je uveljavil ne le kot pristno divo, ampak kot verodostojno silo narave."