Das ist Walter je debitantski studijski album skupine Zabranjeno pušenje, ki je v Jugoslaviji izšel 10. aprila 1984. Naslov je pravzaprav zadnji stavek iz partizanskega filma Valter brani Sarajevo iz leta 1972 in se nanaša na mesto Sarajevo. Prva skladba na albumu je glavna pesem tega filma.

Sedmerica nadobudnih glasbenikov je v svojih 20. letih namreč po dveh letih lokalnih nastopov, ki so jih večinoma imeli v različnih študentskih klubih v domačem Sarajevu, želela povečati svojo prepoznavnost. Bila je pripravljena na naslednji korak – izdajo studijskega albuma.

Spomladi leta 1983 so v studiu v Kiseljaku pevec Nele Karajlić, kitarist in glavni skladatelj Sejo Sexon, kitarist Mujo Snažni, basist Samir Ćeramida, bobnar Zenit Đozić, klaviaturist Seid Mali Karajlić in saksofonist Ogi Gajić posneli demoposnetke za več deset skladb.

Dali so jih 33-letnemu Miliću Vukašinoviću, nekdanjemu bobnarju zasedbe Bijelo dugme, ki je imel svojo skupino Vatreni poljubac. Poleti jih je že opazil na enem od njihovih nastopov, in ker mu je bilo slišano všeč, jih je povezal s producentom Mahmutom Ferovićem – Pašo.

Še pred snemanjem albuma novembra 1983 je zasedba malce spremenila postavo – pridružila sta se ji basist Munja Mitić in bobnar Šeki Gayton.

Album je nastajal približno sedem mesecev. "Proces snemanja s Pašo na njegovem domu je bil za našo težko in nestabilno pot zelo simboličen. Snemanje ni trajalo toliko časa, ker nam nastajanje materiala ni šlo – pesmi bi lahko ustvarjali v spanju –, ampak ker je bilo to sodelovanje dolga, neprekinjena anekdota," je v enem izmed intervjujev dejal Karajlić in dodal, da bi o teh sedmih mesecih lahko napisali knjigo.

Omenil je, da so se člani zasedbe namreč običajno zjutraj zbudili, nato pa razdelili v skupine in šli od kavarne do kavarne po Sarajevu, kjer so iskali producenta, ki je prejšnji večer popival. "Na žalost takrat še ni bilo mobilnih telefonov, ki bi to iskanje precej skrajšali," je še pristavil in dodal, da so ga, potem ko so ga le našli, morali "odlepiti" od točilnega pulta in odpeljati v studio. Tam je nadaljeval produciranje na opremi, za katero se je izkazalo, da ni v celoti njegova – nekoč je po en del tehnologije prišel Goran Bregović, a ga je zasedba prepričala, naj jim jo pusti še nekaj časa, drugače albuma ne bodo mogli posneti.

"To je bila najslabše producirana plošča v zgodovini jugoslovanskega rokenrola, a energija, ki smo jo vnesli vanjo, se pozna ob poslušanju," je še povedal glasbenik, ki meni, da je bila prav surova iskrenost ljudem všeč, in priznal, da so bili po snemanju fizično in psihično izmučeni, vsi so tudi hudo zboleli.

Seja Sexona je celoten proces spominjal na "delanje magisterija ali doktorata iz rokenrola", očitno pa v svoji jezi na nezanesljivost producenta niso bili edini – na stenah njegove hiše so bila namreč vedno številna besna in nezadovoljna sporočila drugih strank.

"Vseeno pa bi brez Paše in Milića skupina razpadla leta 1983 ali 1984, ne da bi sploh kaj naredila. To je bil kritičen čas za nas, saj smo vstopali v četrto skupno leto, nismo pa imeli veliko pokazati. Tudi naše družine so začele sitnariti, kaj je sploh smisel vsega tega. Globoko v sebi smo si tudi mi začeli postavljati podobna vprašanja," je še priznal.

Sredi snemanja je mlado zasedbo pod svoje okrilje vzel Raka Marić, menedžer legendarne skupine Bijelo dugme, ki jim je pomagal najti založbo, ki bi izdala material.

Ker je imela založba Jugoton skromna pričakovanja, je plošča takrat mlade zasedbe izšla v omejeni nakladi le 3000 izvodov. Prodaja je na koncu presenetljivo presegla mejo 100.000 izvodov.

Celota 11 skladb je bila med javnostjo dobro sprejeta. Album so leta 1998 uvrstili v knjigo 100 najboljših albumov v zgodovini pop in rock glasbe v Jugoslaviji – Das ist Walter je zasedel 87. mesto.