Povedala mi je, da je bil njen govor na nedavnem Evropskem simpoziju hrane v Ljubljani šele prvi javni nastop sploh. Vse skupaj je dala dva intervjuja, ta za MMC je bil njen tretji. Nikdar ne bi ugotovili. Njen nastop je bil suveren, duhovit, iskren, brez zadržkov je opisovala svoje preteklo življenje, ko je še do nedavnega deset let preživela kot poklicna spremljevalka.

Hodila je po najboljših restavracijah, potovala po vsem svetu in bila plačana, da je delala družbo za mizo (in v postelji) premožnim, vplivnim moškim – ali ženskam.

Adahlia, ki prihaja iz okolice San Francisca, je sprva delala po restavracijah, preden je prešla v segment visoke prostitucije in odprla blog s pomenljivim, duhovitim naslovom “The Hungry Hungry Hooker” (Lačna lačna kurba).

A, kot takoj poudari v uvodu svojega govora, je oblik spolnega dela veliko in spolna industrija ni sinonim za trgovino z belim blagom.
“Kot vsaka druga industrija je tudi ta kompleksna in večplastna,” pove.

Organizatorji so za temo njenega govora izbrali retorično vprašanje “Kako fukabilna je vaša restavracija?”, a naj si zveni še tako vulgarno, gre za vprašanje, ki je povsem na mestu. V kakšni restavraciji se počutimo dobro? Kaj je potrebno, da se v neki restavraciji počutimo sproščeno? Kakšen ambient je potreben, kakšen servis, kakšna hrana?

Če kdo ve odgovor na to, je Adahlia Cole, ki je povlekla kar nekaj vzporednic med prostitucijo in vrhunskimi restavracijami. “Oboji smo tu, da ponujamo stranki ugodje in izpolnimo njene fantazije, pri čemer se trudimo, da ji damo občutek, da smo z njo vzpostavili nekI osebni odnos, da se pozabi, da gre na koncu za posel transakcijske narave,” razloži.

Adahlia Cole sicer danes, pri 36 letih, ne dela več kot spremljevalka in se je povsem upokojila, a se še vedno trudi rušiti številne predsodke, ko gre za ta posel. Med drugim tudi poziva restavracije, naj na spremljevalke gledajo kot njihove kolegice, saj so nemalokrat one tiste, ki izberejo restavracijo, so izredno zverzirane v kulinariki in “so verjetno osebe, ki jedo v vrhunskih restavracijah največ – razen morda kulinaričnih novinarjev”.

Tu nastopimo mi.

Začniva z vašo zgodbo. Kako ste zašli v svet poklicnih spremljevalk – in kako v kulinarični svet?

Hrana me je vedno zelo zanimala. Že kot otroka. Kar malo obsedena sem bila s hrano od samega začetka. V svet spremljevalk pa sem vstopila, ker sem bila mlada, živeti na zahodni obali je drago, delala sem po restavracijah, a sem imela veliko zdravstvenih težav, zaradi katerih nisem mogla biti na nogah osem ur na dan. Zato sem potrebovala službo, kjer bi bil dejanski fizični del občutno manj naporen kot delo v restavracijah.

Prostitucija je manj stresna od dela v restavraciji?!
Pa, ja. Vsaj zame. Ko delaš v restavraciji, si nenehno na nogah, 8 do 12 ur dnevno, hrbet te boli, izmene do dolge, pravih odmorov ni. Medtem ko pri spolnih storitvah … Seveda, še vedno je kar nekaj dela, veliko gre časa, veliko administrativnega dela in oglaševanja in trženja … Ampak sam fizični del službe, za to, kakršne so bile moje lastne fizične sposobnosti z zdravstvenimi težavami, ki so me pestile, je bilo vse skupaj fizično občutno manj stresno za moje življenje.

Zelo zanimive se mi zdijo vaše vzporednice med prostitucijo in delom v restavracijah, konkretno, v strežbi. Lahko malce razložite? Kje točno vidite podobnosti? Gre za tisti cilj ugajati, hliniti intimen odnos s stranko, mu dajati občutek, kot da je stari prijatelj, čeprav gre v obeh primerih običajno za precej kratkotrajen odnos – in odnos transakcijske narave.
Mislim, da gre v obeh primerih za položaje, ko imaš opravka z gostoljubjem. Na obeh položajih je tvoja naloga, da ljudem omogočaš izkušnjo užitka. Različnih užitkov. Poleg tega je kar nekaj prekrivanja med spolno industrijo in gostinsko-hotelirsko industrijo – spolne delavke s svojimi strankami pogosto zahajajo tako v restavracije kot v hotele. Veliko je prepletanja med temi tremi segmenti. In spolne delavke SO del te gostinsko-turistične industrije. Smo zabavljačice. Ponujamo storitve, ki služijo kot sredstvo za izpolnjevanje fantazij ali kakršnakoli že je ideja zabave za tega človeka. In mislim, da obstajajo vzporednice tudi, ko gre za stranke – pogosto gre za isti profil ljudi, ki obiskujejo luksuzne restavracije in ki najemajo spremljevalke – zgornji sloj ljudi, premožni ljudje, ki so vajeni dobiti, kar si želijo. In velikokrat gre za nekakšno menedžiranje njihovih egov in njihovih izkušenj in vzbujanja občutka, da so res pomembni. Da so tako fascinantni, ko sedijo pred teboj, da je denar postranskega pomena, enako, kot vam bo res dober natakar dal občutek, da je tvoj kolega, tvoj prijatelj, in da gre pri vsem skupaj za neko toplo, radostno izkušnjo, oni pa so tako veseli vašega obiska, da je račun pri vsem tem skoraj nepomemben.

Predvidevam, da je večina strank, ki najemajo spremljevalke, precej premožnih, kajne?
Da.

In ker denar običajno lahko kupi vse, kaj to pomeni pri seksu? Predstavljam si, da ker so ti ljudje tako vajeni dobiti vse in vsakogar, so lahko malce zdolgočaseni konvencionalnih stvari in imajo morda precej nekonvencionalne želje, ko gre za spolni odnos?
Odvisno od osebe. Mislim, da moj "branding" ni bil tako močno uperjen v to področje. Imam pa prijateljice, ki precej bolj oglašujejo te fetiš zadeve. Preprosto različne stranke smo imele. Ampak nič ni narobe s tem. Ljudje imajo vso pravico do fetišev in perverzij, ko gre za seks, dokler nobenemu ne škodijo s tem. Dobro zanje.

Naslov vašega predavanja na Evropskem simpoziju hrane je bil “Kako fukabilna je vaša restavracija?”. Ko ubesedimo na tak način, zveni malce trapasto, neresno, ampak velja resno razmisliti o tem – navsezadnje, velikokrat obiščemo vrhunske restavracije ob posebnih priložnostih, kot so zmenki ali obletnice. Za to si želiš romantičnega vzdušja in kaj je "romantično" drugega kot evfemizem za to, da partnerja spraviš v "določeno razpoloženje". Predigra, neke vrste.
Točno tako.

Kaj je torej za vas “fukabilna” restavracija?
Kot prvo, moram biti iskrena in reči, da če bi bila na službenem zmenku (kot spremljevalka), bi verjetno izbrala kaj drugega – verjetno bi v tistem primeru najprej preživela nekaj časa s stranko na samem, nato pa obiskala restavracijo po aktu samem, v tisti postkoitalni blaženosti. Ampak, kar je zame osebno res seksi restavracija, je restavracija, ki ima posebno vzdušje. Topla, sproščena, kjer se počutiš dobrodošlega. Običajno gre za kako bolj neformalno restavracijo, nič preveč prevzetnega ali preelegantnega, a z nepričakovanimi luksuznimi detajli. Hrana mora biti fantastična, nočem pa, da imaš občutek, da se moraš obleči v večerno obleko, če ti ni do tega. Hrana v seksi restavraciji ne bi smela biti pretežka, nočem pa tudi, da te vsake deset minut zmoti natakar, da ti razloži naslednji hod. Jasno, hrana ne bi bila nič manj okusna, a te razlage res ubijejo moment, ki ga skušata imeti ti dve osebi, ki si želita seksi izkušnjo. Imam nekaj konkretnih primerov na zahodni obali – zame je res fukabilna restavracija Le Pigeon v Portlandu, mislim, da je naravnost krasna. Snail bar v Oaklandu je odličen. Res sproščen, zabaven, nepretenciozen, z dobrim vinom, lahko sedite zunaj na pločniku, ni se vam treba lepo obleči ... A vseeno je lastnik in glavni chef Andreas kar nekaj časa delal v Mugaritzu in Saisonu, zdaj pa ima ta zelo preprost vinski bar z nekaj res izjemnimi, premišljenimi krožniki. Mislim, da ni restavracije v tem delu Kalifornije, ki bi se lahko primerjala s Snail barom. Ne potrebujete rezervacije, lahko postopate na pločniku in kramljate s kul gosti in čakate na mizo. In potem se usedete tja za enega od vinskih sodov, predelanih v mizo, na sonce in potem pridejo vse te krasne jedi, manjši krožniki, primerni za deljenje med omizjem, in sedite blizu eden drugega, v popolni intimi. Zame je to fukabilna restavracija.

Veliko ljudi ne razume zares koncepta poklicnih spremljevalk in zakaj bi morali bogati moški, ki lahko dobijo malodane vsako žensko na svetu, plačevati za zmenek. Za družico.
Mislim, da obstaja vrsta razlogov in mislim, da je za veliko ljudi, še posebej ljudi, ki so izjemno zaposleni, izjemno vplivni, morda poročeni, nekaj zelo privlačnega na odnosu, kjer obstaja neka varnost in odsotnost pričakovanj. Pogoji so postavljeni in jasni od začetka. Tako da jim ni treba kaj dosti skrbeti. In veliko teh odnosov je daljših, veliko strank videvaš redno in si z njimi spleteš tople odnose. Ampak zelo podobno kot v restavracijah, so tudi tu stranke, ki jih ljubiš, in stranke, ki so ti malo manj všeč. Dobri ljudje in ljudje, ki jih raje ne bi imel ob sebi. Imela sem srečo, da sem imela ogromno res krasnih strank, še posebej proti koncu, ko sem bila že uspešna in sem imela ta privilegij, da sem lahko sprejemala stranke, ki so mi bile všeč. Ampak, da, mislim, da je to – nekateri ljudje potujejo in si preprosto zaželijo malce zabave, ne da pa se jim vložiti časa in energije, da bi šli v bar in poskusili očarati naključno žensko. Za nekatere ljudi je vse skupaj vznemirljiva izkušnja in stopnjevanje pričakovanja, spet za druge pa je tako preprosto, da jim je zgolj všeč, kako si videti, kako pišeš ali da zveniš kot zanimiva oseba, ki bi jo rad spoznal.

Kako drugačna pa je izkušnja z rednimi strankami? Če potegnem še eno vzporednico z restavracijami, kjer te tudi obravnavajo malce drugače, če si reden gost. Denimo, so neke restavracije, ki jih redno obiskujem, s tem pa ustvariš neki odnos in se včasih počutiš že malce kot del družine, ampak to je lahko zgolj iluzija, ker si, navsezadnje, še vedno gost. Kako je bilo to za vas z rednimi strankami?
Odvisno. Bili so ljudje, s katerimi sem morala hliniti tisto intimnost, ki je nisem zares občutila. So pa bili tudi povsem drugačni ljudje. Zdaj sem že nekaj let upokojena, pa imam še vedno tri ali štiri nekdanje stranke, s katerimi smo še vedno dobri prijatelji, s katerimi se redno pogovarjamo in za katere mislim, da so čudoviti ljudje. In res sem hvaležna, da so prek mojega starega dela vstopili v moje življenje. Včasih gremo na večerjo, včasih na kavo, ker se preprosto dobro razumem z njimi in so tiste vrste ljudje, s katerimi bi bili tudi sicer verjetno prijatelji.

Ste poročeni. Kakšen je profil moškega, za katerega predvidevam, da mora biti zelo samozavesten in pomirjen sam s seboj, da ga ne moti imeti za partnerico nekoga v vašem poklicu (zvezo je začela, ko je še delala kot spremljevalka, on pa je delal v restavraciji, op. a.)?
Mislim, da morate to vprašati njega. In morda ne bo pripravljen odgovoriti, ne vem. Sva pa bila res dolgo prijatelja, preden sva začela romantično zvezo, moje delo pa je bilo nekaj, kar ga je vedno obkrožalo. Nič novega ni bilo …

Vseeno je verjetno drugače, ko gre za prijateljico kot pa, ko gre za dekle. Ni nikdar načel te teme, nikdar vzrojil?
Mislim, da kot v vsakem razmerju, imaš na neki točki določene pogovore ali pogajanja, ampak nikdar kaj več od tega. Imela sva veliko prijateljic, ki so delale kot spolne delavke. To ni bilo nekaj, kar bi bilo zanj kaj posebnega ali novega ali norega. Zanj je bil to del mene. Poznal me je že dolgo časa, dolga leta sva bila res dobra prijatelja. Mislim, da je težko za ljudi, ki niso del te industrije, razumeti, da je razlika med osebno in poklicno intimnostjo zelo zelo drugačna stvar. Celo s strankami, ki sem jih imela res rada in sem rada preživljala čas z njimi. Prepričana sem, da gre za podoben odnos, kot ga ima maser – ko masira svojo partnerico, je drugače, ko dela po cel dan masaže nabildanim tipom, ki ležijo pod njim.

*/Na tej točki pristopi k mizi Adahliin soprog/ Pa da vprašam vas, kakšen tip moškega sprejema službo, ki jo je opravljala vaša soproga? Zelo samozavesten? Zelo liberalen?
Govorim lahko le zase, tako da ne morem posploševati na druge moške v podobnem položaju. Mislim, da je potrebno zdravo razumevanje, da je delo delo, da vsi za preživetje opravljamo določene naloge, da prodajamo naš čas, naše delo in naše veščine. Prav tako menim, da bi morali vsi imeti to svobodo, da lahko sami izbiramo, kaj počnemo, da pridemo do tega zaslužka, mislim, da je to najpomembnejše. Druga stvar pa je, da si samozavesten v lastno razmerje in da zaupaš partnerju, to pomaga.

*Se nikdar niste bali za njeno varnost?
(Razmišlja) Ne.

*Se vam zdi, da je veliko predsodkov in napačnih predstav, ko gre za delo spremljevalk, za prostitucijo?
Seveda. In veliko stigmatizacije. Vedno. Gre za najstarejši poklic na svetu – in verjetno najmanj razumljen. In eden najbolj stigmatiziranih. Veliko tega je izkusila tudi sama, ampak sem res ponosen nanjo. (Adahlia ga ljubeče pogleda in poboža, op. a.)

Adahlia, preidiva malce na svet visoke kulinarike. Poudarili ste, da ste verjetno jedli v več vrhunskih restavracijah kot kdorkoli drug, razen morda kulinaričnih novinarjev. Sama delam že leta kot kulinarična novinarka in počasi čutim, da je težko še vedno najti neki užitek, vznemirjenje v restavracijah, še posebej višjega ranga. Kuhinja in ekipa se na vse pretege trudita, da bi vas zadovoljili, a se je tako težko še vedno navdušiti. Se tudi sami spopadate s podobnimi občutki?
Zame sta dva tipa tovrstnih restavracij visokega ranga, ki me še vedno navdušijo – bodisi je hrana tako izjemna in vznemirljiva in drugačna od vseh ostalih, da me povsem sezuje, bodisi imam oseben odnos z določeno restavracijo. V severni Kaliforniji imam veliko kolegov v restavracijskem svetu – in prepričana sem, da je podobno s tabo - da prideš v restavracijo, kjer poznaš veliko ljudi in imaš res tople odnose z njimi. V takih restavracijah vedno uživam, ker imamo tako prijateljski odnos. Da, morda je tudi to mestoma narejeno, ampak iskreno mislim, da v teh primerih ni. Na večerjah v takih restavracijah vlada neka toplina, sproščenost in simpatičnost. Še posebej, ko poznaš ekipo in veš, da se imajo iskreno radi in da imajo, vsaj večji del časa, radi svojo službo. Je pa res, da dolgi degustacijski meniji na tej točki tudi mene pogosto dolgočasijo.

Ste kdaj hodili s chefom?
Niti ne. Moja prva ljubezen je bila sicer kuharica v restavraciji zraven hiše moje mame, kjer sem tudi jaz delala. Ampak bili sva zelo mladi, srednješolki, ona je bila stara 19 let, jaz pa 16 ali 17. In šlo je bolj za obedovalnico kot pa kako resno restavracijo.

Ste kdaj imeli chefa za stranko?
Da.

Sorodna novica The Bear: kri, pot in solze – kuharski svet še nikdar predstavljen tako realistično

Poznam kar nekaj chefov, z nekaterimi smo tudi dobri prijatelji. Ampak če je kdo gledal The Bear – no, portret chefov se v teh seriji zdi kar točen. Iz vaših izkušenj, in glede na to, kako zblojeni so lahko chefi, bi priporočali zvezo s chefom?
(Izstreli kot iz topa) Absolutno ne. Absolutno ne. (Smeh) Mislim, moj soprog je sladek, popoln angel. Ne bi niti priporočala zveze s komerkoli, ki dela v restavraciji, razen, če tudi sami delate v restavraciji. Nikdar jih ne vidite, delajo pet ali šest dni v tednu po 12 ur … se opravičujem vsem prijateljem chefom, ste super, ampak hoditi z vami ne bi bilo zabavno.

Brala sem intervju z vami v San Francisco Chroniclu, kjer ste omenili nekaj, kar se mi je zdelo zelo zanimivo in sem se malce sama našla v tej vaši misli – da je restavracijska industrija v bistvu polna neprilagojenih ljudi, čudakov in nasploh posebnih karakterjev. Kot taka je bila ta industrija ena redkih, ki dejansko nikdar ni obsojala vašega dela in ste bili zato vedno lepo sprejeti v tej skupnosti.
Da, v tej skupnosti sem našla veliko sprejemanja. Ne od vseh. A tudi nikdar nisem bila deležna odkritega prezira. Če sem imela kdaj kako slabo izkušnjo, je bilo to bolj zaradi nerodnosti kakega člana osebja, ko ni vedel, kako se znajti v taki situaciji in je pripomnil kaj neprimernega. Ampak mislim, da me v moji novi profesiji to ni oviralo. Mislim, da so me ljudje bolj sprejeli tudi zaradi moje usmerjenosti v svet kulinarike. Morda bi bilo z drugačnim področjem drugače. Imela sem kolegico, umetniško fotografinjo, in njej se nikdar ni zdelo, da bi lahko bila odkrita glede svojega postranskega posla. Tako v promocijskih fotografijah nikdar ni pokazala svojega obraza, vse njene tetovaže pa so bile zamegljene. Precej bolj oprezna je bila. Verjetno pa je veliko odvisno tudi od tvoje družinske situacije in kako odkrit si dejansko lahko.

Kako pa se je vaša družina odzvala na to, da ste delali kot spremljevalka?
Sprva ni bilo najlažje, ampak vedno sem bila precej odprta in odkrita, poleg tega sem delala pred tem nekaj malega tudi v pornografiji in mislim, da je bilo to za mojo družino verjetno težje. Delo v pornografiji tudi meni sploh ni bilo všeč. Ampak mislim, da ko je moja družina spoznala, da znam skomunicirati moje varnostne protokole, so se počutili precej bolje. Pa tudi to, ko so videli, kako letim po vsem svetu in imam vse te krasne izkušnje, potujem in jem po svetu, v bistvu živim svoje življenje.

Pa ste lahko uživali v vseh teh izkušnjah, v potovanjih, ali ste to jemali zgolj kot svojo službo?
Odvisno. Veliko strank, s katerimi sem potovala, so bili ljudje, ki so mi bili všeč in so bili krasni ljudje, ki so mi običajno dali kar nekaj nadzora nad tem, kaj bova počela na dopustu. Imela sem kar nekaj strank, ki so bili vplivni moški, ampak so si tudi samo želeli nekoga, ki bo malce ukazovalen glede itinerarija. Saj veste tisti kliše o vplivnih moških, ki si želijo v spalnici nekoga, ki ukazuje njim … Ampak mislim, da je šlo v veliko primerih, vsaj pri meni, bolj za ljudi, ki so si preprosto želeli priložnosti, da izklopijo možgane, odločitve pa prepustijo nekomu drugemu. In jim je povsem ustrezalo, da jaz predlagam dve ali tri moje najljubše lokacije ali pa mi preprosto izročili kreditno kartico, da sama rezerviram restavracije.

Lahko razkrijete, katero je bilo vaše najbolj ekstravagantno službeno potovanje?
Šla sem na Maldive za teden dni – to je bilo precej noro in prelepo. Čudovito. In tista stranka mi je dejansko prepustila izbor destinacije. Bil je kraj, ki verjetno prav dolgo niti obstajal ne bo več, in sem si res želela potapljati tam. Je tudi kraj, ki ga nikdar ne bi izbrala za lasten dopust, niti si ga ne bi mogla nikdar privoščiti. Običajno nisem človek, ki bi si želel preživeti dopust v letovišču, ampak tisto je bilo tako izjemno. In on je bil krasna oseba, zelo sva se ujela in pogosto potovala skupaj, pokazal mi je nekatere krasne kraje, od vsega skupaj pa sem odnesla samo super izkušnje.

Gastronomski novinarji običajno ne prihajamo ravno iz najvišjih slojev, a praktično na tedenski ravni obedujemo v najboljših restavracijah sveta in prenočujemo v luksuznih hotelih, naše vsakodnevno življenje in standard pa je običajno diametralno nasprotno. Dobite kdaj ta občutek, da živite vzporedni življenji?
Puuuunca, imam garsonjero in Mazdo. Popolnoma te razumem (smeh). Da, v tem svetu živiš to zelo čudno, liminalno izkušnjo, neko zanimivo dihotomijo. Ko v teh vrhunskih restavracijah in kulinaričnih dogodkih preživiš ogromno časa v interakciji z ljudmi, ki jim ni težava zmetati ogromno denarja, ki so neverjetno bogati – prepričana sem, da imaš tudi ti kot novinarka opravka z istimi ljudmi v teh krogih. In res je zelo zanimiv ta trk dveh slojev, nas in njih, ko je treba krmariti po teh vodah, ko si tam, da delaš – v mojem primeru, da zabavam ljudi, v tvojem pa, sklepam, moraš uporabiti določene prenosljive veščine, družbene veščine, da sprostiš ljudi in govorijo s tabo. Sicer v tvojem primeru gre bolj za chefe, kar ni povsem enako, zagotovo pa imaš opravka z veliko elite tega sveta.

Da, je malce čudna situacija – in verjetno se lahko poistovetite – ta predstava, ko si v restavraciji in se ti dobrikajo, ker si novinar, ampak ker poznaš ozadje tega posla, veš, da jim gredo novinarji pogosto tudi na živce. Skratka, ta bizaren odnos, ki ga imamo, ko smo vsi prijatelji, ampak koliko tega je dejansko pristno?
Je nekaj kontroverznega na vsem tem, da. Obstaja. Zanimivo je, ker jaz sicer večinoma delam kot fotografinja, ampak občasno tudi kaj napišem. In to je bilo nekaj, kar sem res vzela v ozir, ko me je urednica kulinarične sekcije San Francisco Chronicla tako velikodušno poklicala na razgovor za mesto kulinarične piske. In me je vprašala, ali, glede na to, da sem tako vpletena v lokalno kulinarično sceno, bi sploh lahko pisala objektivno o njej. In drugič, kako bi se počutila, če bi morala napisati nekaj res slabega o nekom, s katerim sem prijateljica? Pa sem malce pomislila in prišla do zaključka, da si ne želim priti v tak položaj. Tako, da pišem bolj o temah kot najboljši paradižnikovi koktajli v mestu, ne pa nekega udarnega novinarstva, ker sem preobčutljiva, da bi stopila v neki prostor, kjer bi se lahko znašla v kontroverznem položaju s skupnostjo, ki me je tako zelo sprejela. Vidim tudi svoje prijatelje, ki so novinarji in morajo o restavracijah pisati na bolj kritičen način, pa se mi preprosto ne zdi zabavno delo. In potem moraš res držati neko distanco od restavracijske skupnosti.

Kot spremljevalka si za stranke organizirala tudi gastronomske ture.
Da, tako za svoje stranke, kot tudi za stranke kolegic, ki jih je to zanimalo, jaz pa sem dobila nek posredniški honorar. Ker sem imela veze z restavracijami, mi je uspelo dobiti rezervacije, ki jih kdo drug morda ni mogel, res sem obvladala to sceno in kaj se dogaja. Tako, da sem lahko ljudem precej zlahka sestavila itinerarij.

Ste bili na tem področju zelo edinstveni ali je med spremljevalkami neki segment, ki ste specializirane za gastronomijo?
Ne poznam nikogar drugega, ki bi delal to na ravni, kot sem delala jaz. Nikogar, ki bi bil tako vpleten v restavracijsko sceno in bi bil sposoben urediti vse te rezervacije. Seveda, visoka kulinarika je zelo običajna, normalna stvar in spremljevalke redno jedo po najboljših restavracijah. Poznam veliko ljudi v spolni industriji, saj sem bila sama dolgo del nje, in veliko deklet ima izrazit občutek kolegialnosti, tovarištva z ljudmi, ki delajo v restavracijah. Veliko spremljevalk ima svoj "trg" – ene so specialistke za hokejske igralce, druge za potapljače. Poznam jih nekaj, ki so se začele malce bolj ukvarjati z gastronomijo, še posebej, odkar sem se upokojila. In poznam veliko deklet, ki se res spoznajo na visoko gastronomijo, pa se morda ne tržijo specifično kot take, so pa izredno razgledane, načitane in dobro obveščene glede dogajanja v visoki kulinariki, vsaj v večjih ameriških mestih, ki jih obiskujejo v sklopu svojega dela.

Eden od poudarkov vašega predavanja je bil točno to – da bi restavracije morale na spremljevalke gledati kot na vpliven segment – čeprav o tem nikdar ne slišimo ničesar, verjetno prav zaradi omenjenega, da gre še vedno za skrajno stigmatiziran poklic.
Tako je. Restavracije bi se morale zavedati, da imamo spremljevalke finančno moč z vsemi temi zmenki. Restavracij najvišjega ranga je omejeno število in me se vanje vračamo z različnimi strankami, še posebej v tiste, ki nas obravnavajo s spoštovanjem in ne vzbujajo občutka, da smo neka podvrsta, ko pa smo tam na službenem zmenku. V San Franciscu je restavracija, ki mi je res pri srcu in na neki točki sem začela prav računati, koliko denarja sem jim prinesla – v štirih letih in pol je ta številka nanesla na 52.000 dolarjev – in to brez vina in napitnin. Skratka, spremljevalke imajo finančno moč – nekatere imajo same dovolj sredstev, druge jih nimajo, imajo pa zagotovo vse stranke z veliko razpoložljivimi sredstvi. Spremljevalke tudi objavljamo veliko o hrani in imamo običajno veliko sledilcev.