Stari lokal, ki je imel ob strani trgovino, so spremenili v sodoben in trendovski večnamenski prostor oziroma kavarno, ki je ostala dovolj prijetna, da ni odgnala klenih domačih gostov, hkrati pa je privabila "celo mestne ljudi iz Celja", razlaga Mitja Pišek, eden izmed štirih sinov, ki je na domačiji prevzel vodenje gostinskega obrata.

Morda se zdi nenavadno, da sredi koruznih polj in nasadov hmelja, ob kmečki idili podeželskega duha, kjer se pasejo krave in konji (o. k., v ozadju sicer rahlo brni avtocesta), stoji ambient, ki koketira s hladnim industrialom, izčiščenimi linijami, geometrijskimi vzorci, bakrenimi detajli in kjer točilni pult, pozor, nima stolov. "Naša dilema je bila že od samega začetka, ali se bodo domačini lahko privadili na ta šik lokal, saj tega niso bili vajeni," nadaljuje Mitja. A so se. Še več, Piškovi so s sovaščani dokazali, da je tudi slovensko podeželje pripravljeno sprejeti spremembe, če za njimi stoji dobra ideja.

Štirje pogoji za dobro gostilno
"Ko smo se z lastniki in gosti pogovarjali, kaj je ljudem v tem okolju pomembno pri dobri gostilni, smo prišli do naslednjih zaključkov: WC mora biti lepši in čistejši kot doma, imeti mora veliko televizijo, biti morata dobra postrežba in cena," razlaga v smehu arhitekt Anže Koren (Studio.a+v) in dodaja, da pri tem nihče ni omenil ambienta. "Čist WC in velik TV smo jim lahko zagotovili, zato pa nas je bilo toliko bolj strah, ali bomo lahko oblikovali tudi njim všečen ambient." Zato so oblikovali lupino, ki ima sodoben, "a bolj večen ambient, ki ga lahko čez nekaj let osvežiš z manjšimi posegi, kot sta sprememba barv, svetil in stolov," razloži arhitektka Viktorija Žavbi, poleg nje in Anžeta je pri projektu sodeloval še Robert Prašnikar.

Morda v celotni zgodbi tega novega ambienta niti niso toliko pomembne okrasne blazinice, barvne tonalitete in razkazovanje mišic z oblikovalskimi kosi kot ideja, da je prostor skupnosti ponudil dodano vrednost, v smislu druženja. Poleg osnovnega prostora s točilnim pultom, ki je v času olimpijskih iger uradna navijaška točka; tam so domačini tudi spremljali in bučno navijali ob uspehih judoistk Tine Trstenjak in Ane Velenšek, je v delu, kjer je bila nekoč trgovina, večnamenska dvorana, tik ob njej pa bolj umirjeni lounge prostor.

Čisto zadaj, kjer je bilo nekoč skladišče, je danes t. i. lovska soba, v kateri so na steni trofeje, padle pod streli očeta Petra Piška, sicer tudi zagnanega lovca. Lovska soba, s pogledom v naravo, ki ima tudi posebno vitrino za konjak in vinsko omaro, po slogu bolj spominja na salonsko sobo z elegantnim kaminom, visoko oblazinjenimi sivimi sedišči, ki jih zaokrožujejo mizice iz surovih hlodov smreke in bora. Pika na i, pa so vsekakor ploščice klinker: tiste obupne rdečkaste glinene ploščice, ki se tako rade krušijo in ki drsijo kot hudir, ko so mokre, tiste ploščice, ki bi jih marsikdo najraje razbil z macolo, samo da se jih znebi.

Vendar pa so se jih arhitekti z zelo drzno potezo odločili obdržali in iz njihove postavitve ribjega vzorca celo črpali idejo oziroma izpeljali rdečo nit za celotni lokal (vzorec se pojavi v keramiki na točilnem pultu in v toaletnih prostorih, na okrasnih blazinah in kot potisk na stekleni steni ob terasi, saj so se gostje vanjo zaletavali). Ob siceršnji oživitvi retro stila v notranjem oblikovanju bi se ta posrečena klinkerica morda lahko še prijela. Sicer pa - prostor, ki je bil sprva namenjen zgolj zasebni uporabi lastnika, se je zdaj prijel v toliko, da ga za srečanja, poleg lovcev, seveda, najemajo tudi gasilci, in druge zaključene družbe, tudi za poslovne sestanke.

Tehnološko načrtovan prostor
Celoten lokal Pišek bar je z izborom prevladujočega svetlega lesa, nevsiljivih barv (osnovno sivo dopolnjujeta primarni modra in rumena s svetlejšimi in temnejšimi niansami) in svetil izjemno topel. Z maksimalno prilagodljivostjo, ki so jo predvideli arhitekti, pa ima tudi raznovrstno uporabo. Črna vrata, ki so popisana s kredo, se lahko odprejo v večnamensko dvorano, s prehodom na teraso na drugem delu pa se zlijejo v dolg prostor, ki ga po celotni dolžini osvetljujejo prav posebna svetila. Ta se lahko barvno uravnava; ko je na sporedu, recimo, nogometna tekma, v barve kluba, za katerega se tisti večer navija. Lahko pa služijo tudi namenu dobrega starega diskokluba, v katerih smo pod bleščečo kroglo kot goreči najstniki noreli med počitnicami pri babici na podeželju.

"Tehnološko je prostor zelo dobro načrtovan, saj ima osrednje ozvočenje, ki je speljano po celotnem prostoru, tako se lahko koncert v živo na terasi predvaja tudi po zvočnikih v vseh sobah," še pove Anže Koren, ki doda, da je za izvedbo dobrih projektov vedno pomembno zaupanje naročnika. "Mi prodajamo papir, ki ga mora nekdo plačati. Zavedati se je treba, da v interierju in arhitekturi ni dobre zgodbe, če za tabo ne stoji lastnik, te podpira, in če nimaš dobrih izvajalcev, s katerimi se razumeš. In vsak mora dati svoj delček, da nastane popolnost."

Fotografije: Katja Štok, Nik Skerbiš (1, 14, 17, 18)

instagram.com/katjastok

*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.