Fabrika ni le še eden izmed trendovskih lokalčkov, opremljenih s čudovitim španskim vzorcem na cementnih ploščicah, svetili, ki so povečana replika Edisonovih svetil na žarno nitko, in opevanimi kovinskimi stoli Tolix, ki jih je leta 1934 izdelal pionir galvanizacije Xavier Pauchard - pa čeprav je res, da vse to ima. Fabrika z zasnovo interierja pripoveduje predvsem zgodbo ljudi, domačinov, in nekega obdobja, v katerem so živeli.
Na črno-beli fototapeti, nalepljeni na steno tik ob točilnem pultu, je podoba mogočnega bronastega kipa MIP-ovega bika kiparja Janeza Boljke, jekleni stolp propadle tovarne Meblo in stara fotografija tovarne Meblo Iverka. "Polovica Nove Gorice je delala v Meblu ali MIP-u, zato je to neke vrste reminiscenca na polpreteklo novogoriško zgodovino … Naša želja je bila, da se kakšen star gospod, ko pride v lokal, spomni: 'O, glej, tam sem pa nekoč delal!'" razlaga arhitektka Teja Savelli (Projekt d. d.). Fototapeto, ki je nastala po zamisli soustvarjalca prostora arhitekta Tineta Kljuna, dopolnjuje rdeč neonski napis 'Fabrika', ki je umeščen tako, da je viden z vseh strani Bevkovega trga, ki je v samem centru Nove Gorice.
lepota.bivanja@rtvslo.si
Stene obložene s surovimi betonskimi ploščami
"Hoteli smo narediti več ambientov, saj je bil prej lokalček znan po tem, da so sem mulci hodili špricat šolo in so se tu skrivali. Zadnji del je še vedno zelo skrit, drugi pa je bolj odprt, zračen, sončen," pove Teja. Z mislijo na šolarje sta arhitekta tudi izbrala stole, ki spominjajo na šolske. Večji del objekta, v katerem sta bila nekoč tudi menza in študentski bar Tokio, je bil zgrajen na novo. Celoten sprednji del objekta tvorijo steklene površine s pogledom na teraso in Bevkov trg, na katerem žubori vodomet, ki je v vročih dneh prikladen vodni poligon za najmlajše.
Namesto vedno bolj priljubljenih OSB-plošč sta arhitekta za oblogo uporabila cementno-iverne plošče, ki se uporabljajo za zavetrovanje sten pri gradnji lesenih montažnih hiš. S svojo grobo teksturo tvorijo oster kontrast minimalističnemu steklenemu pročelju kubusnega objekta. "Plošče smo ohranili v naravnem videzu, so nepobarvane in nimajo ometanih fug," razloži Tine, ki prizna, da investitorjem ideja sprva ni bila preveč všeč, "na koncu pa so se izkazale kot dobra ideja", zato so jih uporabili tudi na zunanjem delu objekta.
Svetila iz vodovodnih cevi
"Objekt smo slekli, pokazali konstrukcijo in ga malo pošminkali. Pustili smo, da se vidijo struktura, materiali ter novi in stari posegi," pove arhitektka. Konstrukcijo starega stropa iz siporeksa so prebarvali na črno, a so zaradi sledov časa, saj so bile na določenih delih prej predelne stene, ostali svetlejši madeži. Na belo pobarvani steni, ob kateri pridejo do izraza retro industrijske črne luči Ema Celje, so vidni sledovi brazd keramičnega lepila, ki so ostanki odstranjene keramike.
Reciklirane opeke na steni v zadnjem delu prostora so vzete iz podrte hiše v Ozeljanu, v kateri je živela naročnikova nona. Na njih so nameščena stenska svetila, narejena iz vodovodnih cevi. "Naše podjetje je bolj znano po projektiranju strojnih instalacij in plinovodov. S Tinetom sva naredila skico, kolega jo je izrisal v računalniškem programu, strojnik pa izdelal. Takšne lučke se ne da kupiti," pojasni Teja.
Eleganten točilni pult
Industrijski elementi grobega surovega betona, kovinskih cevi, prezračevalnikov, prepredenih s kosmi puhastega prahu, in zamolklih žarnic, ovitih v sajasto patino, so z reinterpretacijo postavili vodilo stila industrial v notranjem interierju. Ta neobdelane, grobe linije materialov in konstrukcije, ki se zdijo kot napaka, kot tisto 'grdo', kar je treba zakriti, odkriva in postavlja na piedestal. Nekako tako, kot so leta 1889 francoski intelektualci jekleno konstrukcijo sredi Pariza, ki je nastala po zamisli inženirja Gustava Eiffla, dojeli kot "gnusni steber iz kovičene pločevine" in ne kot "lepo in elegantno konstrukcijo" (Umberto Eco, Zgodovina grdega), ki jo danes obišče na milijone turistov z vsega sveta.
Kot nasprotje surovim in grobim materialom sta arhitekta zasnovala eleganten točilni pult iz črno glazirane keramike (Subway tiles) in pritičnih kubusnih polic. Sedem metrov dolga konstrukcija je v celoti narejena iz betona, le zgornja površina je iz masivnega hrasta, pri čemer je na sprednji površini viden negativ opaža iz lesenih desk. Pridih ženskega elementa jina dodajajo tudi talne vzorčaste tlakovane cementne ploščice, ki so kot "talna preproga" položene pred točilnim pultom.
Talni premaz narejen iz 'lastne recepture'
Vsa dela v lokalu so izvedli lokalni goriški mojstri, tudi površine miz in točilnega pulta ter klopi, ki so narejene iz masivnega hrasta 200 let starega kozolca, podrtega nekje na Gorenjskem. Če mojstri česa niso znali, so se tega naučili ali naredili s svojim znanjem. Tako kot betonski premaz tal. "To je neke vrste epoksi tlak, pri katerem smo malo eksperimentirali in iznašli lastno recepturo. Narejena je iz izravnalne mase, obdelane z različnimi premazi, in matiran. To je poceni material, efekt pa je isti kot pri dragi zadevi," smeje pripoveduje Teja Savelli.
Fotografije: Katja Štok
*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje