Občutki ob vstopu v Salon uporabnih umetnosti so mešani. Kakor koli je že zanimiva današnja podoba prostora v tej markantni zgradbi v samem središču Maribora, ki ima na eni strani pogled na (nekoliko zamrl) mestni vrvež, na drugi pa na Lent, ostaja skomina ob reminiscenci na tisto, kar je zgradba nekoč bila. Ponos in statusni simbol Mariborčanov, ki so na začetku prejšnjega stoletja v njej kramljali ob skodelici kave, plesali v čudoviti plesni dvorani v prvem nadstropju, se pod zvezdnatim nebom spogledovali na terasi in si v uho šepetali skrivnosti, vedoč, da jih bo s seboj odneslo le tiho šumenje Drave.

"Odziv ljudi na oživitev zgradbe je dober," zatrdi ena izmed soustvarjalk v Salonu uporabnih umetnosti Polona Poklukar. Nekateri obiskovalci pridejo iz navade ali nostalgije, spet drugi iz radovednosti. "Fino se jim je zdelo že to, da so bile šipe čiste," v smehu doda sogovornica in pojasni, da je skupina mladih ustvarjalcev in likovnikov v prostoru sprva hotela urediti delavnice in razstavni prostor. "Hitro pa smo ugotovili, da moramo ljudi nekako privabiti, saj izdelkov nismo hoteli prodajati na klasičen način." Tako je pred nekaj več kot letom dni nastal koncept prodajno-razstavnega salona, ki v svoji eklektični podobi združuje kultne kose pohištva iz obdobja 'renesanse' jugoslovanske industrije in novejših izdelkov slovenskih modnih in industrijskih oblikovalcev. Inštalacijska kavarnica je nastala nekje vmes.

Poligon za likovnike
Ostanki Velike kavarne z začetka prejšnjega stoletja in razdejanje, ki sta ga v prostoru za seboj pustila Casino Maribor (ta je šel v stečaj leta 2009) in razstave v času Evropske prestolnice kulture (EPK, 2012), je bil za likovnike prikladen poligon. Ker ni osrednje osvetlitve, zadostuje dnevna svetloba in ambientalne luči slovenskih oblikovalcev, razporejene po vsem prostoru. Med njimi je tudi Polonina Knjižna svetilka, narejena iz listov knjige (Polonezza), ki je gostovala tudi na Pop-up domu, v Poligonu in v Cankarjevem domu.
"Zaposleni v Casinoju Maribor, ki že nekaj časa niso dobili plače, so lahko zadnji dan delovanja pobrali opremo in tako so šle ven tudi vse luči in lestenci," pojasni drugi sogovornik Borut Wenzel, ki doda, da so morali v prostor na novo vpeljati celotno električno napeljavo, toploto omogočajo grelniki. Zamudnost beljenja in odstopanje starih tapet so rešili kar z belimi polami papirja, s katerim so oblepili stene, ki jih postopoma že preurejajo.

"Tu se še vedno vidi barva iz časa kavarne pred drugo svetovno vojno," s prstom pokaže Borut na svetlo bež barvo. "Tele tapete in ta barva sta še iz časa Casinoja, tale črnina pa je ostala za EPK-jem," nadaljuje, ko pogled usmeri nekoliko više po šekasti steni, ob kateri bi nekateri dobili blažjo obliko migrene. A izobešen napis 'CASINO', ki je "nevarno visel na fasadi", da steni, ob kateri je urejena kavarnica, pejsažno izrazitost, ki dominira nad celotnim prostorom. Tega poleg visokega stropa zaznamujejo še čudovita prostrana okna, ki se vrstijo po celotnem prostoru v obliki črke L, vse tja do skritega zimskega vrta s pogledom na most čez Dravo.

Nova urbanost v mestu
Stari most, kot se imenuje danes, in zgradba na Glavnem trgu 1 sta neločljivo povezana. Nemec Ludwig Franz, ki je leta 1883 kupil parni mlin v Lipnici in 13 let kasneje obogatel z izdelavo testenin (Ludwig Franz & Sönhne), je načrtoval otvoritev zgradbe le mesec dni po slavnostni otvoritvi mostu čez Dravo (23. avgust 1913). Cafe Teresienhof (Terezijin dvor), kot se je sprva imenovala zgradba, sta brata Franz posvetila svoji materi Tereziji. Med drugo svetovno vojno, leta 1941, ko se je po mostu sprehodil sam Adolf Hitler, se je kavarna že imenovala Velika kavarna.

Zgradba je bila leta 1913 zgrajena z namenom, da v mesto prinese novo urbanost. "V času, ko so bile standard plinske svetilke, je imela svoj generator. Tudi storitve so bile na visoki ravni – kosilo si lahko naročil v mestnem parku, kamor so ti ga pripeljali s kočijo," pove Borut in nadaljuje, da so Mariborčani v tej stavbi v petdesetih in šestdesetih letih "preživljali lepe, družabne trenutke na plesih, na dogodkih, se spoznavali, tudi poročali. To je bil tudi neke vrste zagon za takratno glasbeno sceno, tukaj sta začela Ivo Robič in Alfi Nipič, nastopila je Marjana Držaj, pa Neca Falk".
Jugoslovanski odblisk buržoazije
Skoraj polovica razstavljenih pohištvenih kosov v Salonu uporabnih umetnosti, ki jih Borut imenuje "jugoslovanski odblisk stilnega funkcionalizma takratne buržoazije", je v njegovi lasti: "Že 20 let shranjujem kose, ki so mi všeč, saj mi je žal, da bi pristali na smetišču." Nekaj kosov je restavriral sam (Trara), zahtevnejša dela je zaupal mojstrom. Nostalgični kosi so kupljeni na bolšjih sejmih ali iz druge roke, kar nekaj jih prinesejo gostje sami. "Kakšna gospa reče: 'Vi imate tu te lepe stvari, meni pa stojijo'."

Že na prvo oko prevladujejo kosi velikana slovenskega oblikovanja Nika Kralja, predvsem Lupina in Rex, med katere so pomešani meščanski jedilni stoli iz art deco obdobja dvajsetih let prejšnjega stoeltja in tisti, na katerih smo sedeli v menzah v osemdesetih. Pa elegantni fotelji iz šestdesetih in sedemdesetih let, ki so nastali v Stolu Kamnik, Slovenijalesu, Meblu in v tovarnah po nekdanjih državah Jugoslavije. Tu je geodetsko stojalo, predelano v mizo, servisni voziček iz obdobja Casinoja Maribor, pa talna medeninasta lučka z velikim senčnikom, ki jo je podaril obiskovalec.

Funkcionalno spreminjanje interierja
V kotu ob pianinu in filmskih reflektorjih ameriške proizvodnje stojita dva visoka zvočnika. "Prav ta model Echolette LE5 pomeni začetek koncertnega ozvočenja in je bil leta 1967 uradno ozvočenje na turneji skupine The Beatles po Nemčiji. Še vedno delajo, zato jih tu poslušamo. Enkrat na teden imamo LP-posluševalnice, ko obiskovalci prinesejo svoje plošče in jih poslušamo. Neke vrste šarm je, ko se vrti plošča na sistemu iz tistega časa," pravi Bout.
Za potrebe kavarnice, ki jo "funkcionalno dograjujejo in spreminjajo", so uporabili kar nočni omarici iz sedemdesetih let ter konfekcijsko art deco vitrino, v kateri so porcelanasti čajniki in skodelice. Zaobljen hladilnik Bosch iz petdesetih let še vedno deluje, za odlagalno površino so uporabili stekleno matirano ploščo, položeno čez leseni kozi. "Načelo Salona uporabnih umetnosti je: poglej, poskusi, premisli in odnesi," razlaga Polona, ki skrbi tudi za izgled izložb, ki privabljajo poglede mimoidočih. "Želja je, da bi lepe nove stvari povezali s staro lupino, kot neke vrste lepota madeža. Preplet preteklosti in sedanjosti v sveži in privlačni podobi.
Fotografije: Katja Štok

*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.