Rad potuje, ukvarja se z jogo, veliko premišljuje - predvsem o čustvih - in pravi: "Vsakemu bi priporočal, da gre vsaj enkrat k psihologu, da se sreča s seboj."

Nova pridobitev Poletne scene je v voditeljske vode zakorakal z oddajo Modro. "Še zdaj se spomnim nekega vročega poletnega dne, ko me je Alma Lapajne poklicala in povabila k sodelovanju. Seveda sem takoj rekel ne, ker imam čisto preveč povedati čez voditelje in nisem mislil sam vstopati v to igro. Po 45 minutah sem popustil in rekel, da se bom vseeno spustil po tej brzici. Moram reči, da mi je šlo vsaj na začetku zelo slabo," je o svojih začetkih pripovedoval Hasegawa.

V igralstvu - vsaj konvencionalnem tipu slovenskega gledališča - se ne vidi. A vseeno pravi, da ko stopi pred kamero - naj bo to na Poletni sceni ali v Dobri uri - vstopi v vlogo. Le da ta vloga ni vloga izmišljenega lika.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Pred dnevi ste se vrnili iz Japonske. Kaj vas je tokrat vodilo na pot? In kakšno razliko je čutiti danes po potresu, cunamiju in jedrski nesreči pred tremi leti?
Prvoten cilj je bil obisk družinskega groba, ker mi je lani jeseni umrla babica. Še druga - od očetovih staršev. Želel pa sem se tudi srečati z drugimi člani družine. Eno izmed sestričen sem srečal prvič po letu 1988. Bilo je prijetno. Drugače pa je Japonska po potresu malo razdeljena. Na ene stvari kar pozabljajo ali se nočejo osredotočiti nanje – predvsem vlada. Tisti del prebivalstva, ki je ostal na obrobju nesreče, pa opozarja na problematiko, ki ostaja. Ne vem, koliko so že uredili zadeve. So pa evakuirali ves prostor na območju nesreče, ki je zdaj prazen.

Kaj pa sama miselnost družbe? Je res, da se tako hitro poberejo po naravnih nesrečah in neprekinjeno nadaljujejo svoj vsakdanjik?
Zdi se mi, da smo ljudje živali navade in se hitro vrnemo v svoj tir. Če je nekaj zelo daleč od nas, nas ne prizadene neposredno in se vrnemo v ustaljen tir. V Tokiu ne bi rekel, da je življenje kaj drugačno, kot je bilo.

Zdaj je bila na vrsti Japonska, vem, da ste pogost obiskovalec Indije, ampak kam vas še zanese pot?
Rad bi še videl Avstralijo, Novo Zelandijo, Tasmanijo, Fidži, Samoo … Tega dela še ne poznam, ampak vem, da je zanimiv. Drugače pa – kolikor koli imam rad potovanja – se rad vračam na mesta, kjer sem že bil. In to sta Indija in Japonska. Pri Indiji ne mislim na naključna mesta, ampak prav na ašram, ker je namenjen srečanju s sabo in delu s sabo.

Kdaj ste se srečali z jogo?
Z njo sem se srečal že, ko sem bil star 12 let. Takrat sva z mami živela na Grosupljem in je začela hoditi na jogo. Dvakrat sem šel na vajo in bilo mi je zelo všeč. Nekaj prelepega – tudi nenavadnega – pa je bilo, ko sem videl Swamidžija. Od takrat naprej sem vedel, da je to nekaj zelo posebnega in zelo pravega. Čeprav takrat še nisem vedel, kako je to videti v praksi. Čez čas pa sem vedno bolj pristopal in leta 2009 sem rekel, da je dovolj heca. Šel sem na vse ali nič.

Koliko so še predsodki do tega, da se moški ukvarja z jogo?
Sam jih ne občutim. Mogoče zato, ker se gibljem v takšnem krogu ljudi, ki me razumejo, ali pa to ni več točka posmeha. Človek, ki se ukvarja z jogo, ni več maskota (smeh). Verjamem pa, da obstaja skupina ljudi, ki se jim to zdi nenavadno in nemoško. Joga je na žalost zelo skomercializirana in zelo posplošena na neki vulgaren način, in to me precej moti. To ni joga. Tu je samo ime joga zlorabljena v komercialne namene. To, da se dela asane, je najbolj oskubljen del joge.

Leta 2009 ste tudi diplomirali.
Res je. Julija sem diplomiral, avgusta sem šel do Swamidžija, septembra sem dobil vizum in oktobra sem šel na pot.

Kaj se dogaja z vašo igralsko kariero?
(Smeh) V uveljavljena gledališča, kot sta Drama in MGL, me nobeden ne povabi. Zdi se mi logično, ker nisem videti kot nekdo, ki sodi v slovenski prostor. Ne predstavljam si, da bi igral Matička ali katerega koli od stranskih likov v tej ali drugi slovenski predstavi. Kvečjemu bi lahko igral v kakšnem Shakespearju. Ne ustrezam. Po drugi strani pa tudi nisem briljanten igralec, zato je logično, da me ne pokličejo. Že na akademiji sem delal z režiserji, ki tudi nikoli niso vabljeni v takšna gledališča: to so Dragan Živodinov, Vlado Repnik, Matjaž Berger, Barbara Novakovič … Tudi oni ne sodijo tja. Ne vem, ali se me je prijela takšna stigma ali pa me preprosto ne vidijo v svojih predstavah – kar je popolnoma legitimno. Moja igralska kariera je bila vedno obrobna. To mi je na neki način tudi všeč, ker imam rad sodobno gledališče – gledališče misli. Gledališče razglabljanja. To najbolj, se mi zdi, uteleša Anton Podbevšek Teater oz. vodstvo Matjaža Bergerja. On ne bo nikoli privolil v nekaj konvencionalnega. Vedno išče misel v ozadju, ki pripelje do življenja, želje, smrti … Vedno je poleg ontološka misel.

Malo ste zdaj že sami načeli to temo, ampak vseeno: kakšna vloga bi vam bila v izziv?
Uff … v otroštvu sem razmišljal o Otelu. Videl sem se v njem. Mogoče imam še danes veliko tega ljubosumja in preplavljanja čustev. Nekoč sem imel veliko tega v sebi, zato sem se lahko identificiral z njim. Danes pa bi bil izziv marsikatera filmska vloga. Filma je pri nas malo in se mi zdi, a ni slab. Kakšna kompleksna filmska vloga bi mi bila v velik izziv. Ne trdim, da bi ji bil kos (smeh).

Številni se vas recimo spomnijo iz videospota Na senčni strani mesta od Koste. Kako vi gledate na to vlogo oz. obdobje?
Ta skladba je tako kot Kosta 'fajn'. Je eno prvih del Mitje Okorna. Videospot mora sam po sebi nositi svojo zgodbo, ki jo ima tudi skladba, in še nekaj, kar presega domišljijo posameznika, ki posluša to skladbo doma. S Kosto sva bila sosošolca na šentviški gimnaziji. Srečevali smo se na hodniku in že tam smo delali skupaj predstave. S Kosto sva prijatelja in z veseljem sem sodeloval z njim.

Ste se tudi sami kdaj preizkusili v rapu ali ste samo oboževalec hiphopa?
Ne (smeh). Ne znam rimati. Sem pa velik navdušenec nad hiphopom in rapom. Še posebej nad našimi izvajalci, kot so Kosta, Trkaj, Murat in Jose, Zlatko. Seveda poslušam tudi ameriški in francoski hiphop. Poleg tega pa poslušam še džez.

Peli pa ste. In to v duetu z Jadranko Juras. Koliko še pojete danes? In kako dolgo so vas morali prepričevati, da ste nastopili v oddaji Zvezde pojejo?
Pel sem na akademiji, ker je to predmet, in še prej v pevskem zboru Veter. Oboje je bilo zelo zabavno. Danes pojem le še, ko sem sam v avtu in poslušam kaj patetično osladnega ali žalostnega. Za Zvezde pa sem bil hitro prepričan, ker sva se z Jadri zmenila, da nastopim z njo v zameno, ker je bila ona gostja v moji oddaji RazGibanica. In tako sem lahko vsem pokazal, kako se mučim z mikrofonom.

Recimo Josu je uspelo zaigrati v nekaj predstavah, pa tudi ni tipični igralec za "slovenske" vloge. Kaj je razlika med vama?
Jose je tako specifičen, markanten, velik in tudi dober. Je dober igralec, čeprav ni z akademije. Zna. In privoščim mu.

Kakšen je vaš pogled? Res potrebuje igralec za uspešno kariero končan študij AGRFT-ja?
Akademija te opremi z orodji. Ko jo narediš, nisi igralec. Imaš pa vsa orodja, da postaneš, če hočeš in če delaš. Mislim, da je treba. Ne pravim, da teh orodij ne moreš dobiti drugje – dobiš jih in lahko so dobra. Kot naturščik jih dobivaš po svoje in lahko se počutiš manj ali bolj kompletnega.

Beseda naturščik je dobila v zadnjem času precej slabšalni pomen.
Konotacija je bolj žaljivka, ampak jaz ne gledam tako. Naturščik je nekdo, ki ni naredil akademije. To še ne pomeni, da je slab. So pa tudi nekateri igralci z akademije slabi. Sam se ne štejem za ravno dobrega. V ZDA pa, recimo, nima nihče šole, ker je ni. So tečaji, ki zelo veliko stanejo in jim rečejo šola.

Kaj je bila vaša druga želja, ko ste se vpisovali na fakulteto?
Pod b sem napisal japonologijo in filozofijo. Pod c pa sociologijo in zgodovino umetnosti. Vse to imam rad. Potem pa tega seveda nisem študiral. Me pa zelo zanima. Mislim, da se bom v prihodnjih letih naučil govoriti japonsko, kar mi predstavlja željo in izziv. Zanimajo pa me tudi psihologija in osebnostne lastnosti. Prav vznemirja me to. To je tudi del igralskega poklica, da razumeš vse naše blodnje. To so polja mojega zanimanja.

Tudi pri voditeljstvu je podobno. Tudi tam moraš "prebrati" človeka.
Zdi se mi, da človeka »preberem« precej hitro, toda še vedno moraš speljati pogovor do konca. Pri voditeljstvu je veliko odvisno od sogovornika. Največja težava je, ko ljudje niso navajeni nastopanja in jih oddaje v živo vržejo iz tira. Čeprav se že prej vse dogovoriš, je težko. Pri ljudeh, ki so vajeni nastopanja, pa celo bolj uživajo, ko so pred kamero. Kot voditelj nastopaš pod lastnim imenom in ne fiktivnim likom. Vseeno pa ne kažeš sebe celega, ampak le voditeljski del sebe. Na neki način je to vloga.

Pri vas se je vse začelo z oddajo Modro. Kako to, da se ni ustavilo z njo?
To pa morate vprašati Almo Lapajne. Delal sem oddajo Modro in nekaj let pozneje je Alma sestavila oddajo Z vami. Domislila se je voditeljskega para, ki sva ga sestavljala Olga Rems in jaz. Še zdaj se spomnim nekega vročega poletnega dne, ko me je poklicala in povabila k sodelovanju. Seveda sem takoj rekel ne, ker imam čisto preveč povedati čez voditelje in nisem mislil sam vstopati v to igro. Po 45 minutah sem popustil in rekel, da se bom vseeno spustil po tej brzici. Moram reči, da mi je šlo vsaj na začetku zelo slabo. Sčasoma in z mentorstvom tako Alme kot Olge – ki je bila moja voditeljska mama - in drugih sodelavcev je postalo to nekaj drugega. V zadnji fazi te oddaje, ki je trajala tri leta, in v Dobri uri doživljam voditeljstvo čisto drugače. Kot da sem v dnevni sobi z gosti in potencialnimi prijatelji, ki jih največkrat srečam prvič. Tam se sproščeno pogovarjamo o stvareh, ki nas zanimajo.

Imate tudi danes toliko povedati čez voditelje?
Ja.

Kaj vas moti? Tudi vas sproščenost?
O tem je dobro povedal v intervjuju za MMC Mario Galunič. Prav je povedal. Na primer Nedeljsko popoldne iz Ulo in TV Dnevnik sta dva popolnoma različna žanra, ki imata dva različna cilja. Jezik in nastop morata biti drugačen. Tu je lepo povedal. Težko bi kaj dodal. Preprosto moraš biti razgledan in morajo te zanimati vse stvari na svetu ali pa da se vsaj malo pozanimaš o stvareh, ki jih ne poznaš. Ne smeš z ljubljanskim narečjem užaliti Štajercev ali Primorcev. Moraš ujeti splošni pogovorni jezik. Po drugi strani pa je narečje del tvoje identitete. To mi je v redu. Še posebej v oddaji, kot je bila Dobra ura, mora biti tako, saj je tudi to del Slovenije. Kot zanimivost: nekoč smo imeli v Dobri uri debaterje iz Lendave. Rekel sem jim, naj govorijo “po svoje”, in sem se uštel, saj jih na koncu nisem razumel čisto nič (smeh). Ja, pa prav je, da v TV Dnevniku voditelj govori zborno.

Kaj mora imeti voditelj, da se zgledujete po njem?
Primer zelo dobrega voditelja je po mojem mnenju Stephen Fry. Cenim tudi Jamesa Maya in Richarda Hammonda. Fry mi je všeč, ker ga neznansko zanimajo jezik in zanimivosti iz življenja in zgodovine. Še posebej pikantne (smeh). Celo oddajo in različne tipe gostov sestavi v hipu – s smislom oddaje in z improvizacijo. Jaz ne znam biti smešen, on pa je duhovit do konca. Hkrati pa z mislijo pokriva smisel oddaje oz. dramaturgijo oddaje. To se mi zdi fascinantno.

Kako bi bila videti oddaja, ki bi jo vi sestavili?
O tem pa še nikoli nisem razmišljal. Moja oddaja bi se dogajala na prostem. Rad imam studio, ampak še bolj sem rad v naravi. Združevala bi dejavnosti s čustvi. To me zanima. Zakaj nekaj naredimo, kot naredimo? Zakaj smo takšni, kot smo?

Čustva ste tudi nekaj časa raziskovali.
Res je, v sodelovanju z Ano Bešter Bertoncelj. Naslov oddaje je bil RazGibanica s čustvi. Prav to – razgibanica: razgibavali smo se, poleg pa je bila tudi hrana. Še posebej sladka kot gibanica, recimo. Vsaka oddaja je bila namenjena enemu čustvu in z gosti smo raziskovali različne situacije. To je bilo zelo študijsko. Prišli smo do zanimivih ugotovitev. Ne bom pozabil Damjane Golavšek s soprogom, ki sta tako dobro razumela bistvo ljubezni, in prav videlo se je, da sta srečna, ker razumeta sebe in čustvo. Podobno je bilo z Natalijo Verboten. Prej je nisem poznal, razen iz medijev, in sem imel o njej mešano mnenje. Ko sem jo spoznal, sem videl, kako je to v redu oseba. Na oddaji je brez zadržkov povedala, da obiskuje psihiatra enkrat na teden in koliko ji to pomaga v življenju. S tem je detabuizirala to temo. To se mi zdi normalno. Če si zlomiš nogo, greš na urgenco. Če si "zlomiš dušo", pa ne smeš nikamor. Zakaj ne?! Seveda potrebuješ nekoga, da ti pomaga ugotoviti, zakaj se počutiš tako, kot se. Vsakemu bi priporočal, da gre vsaj enkrat k psihologu, da se sreča s seboj.

Sami ste ga kdaj obiskali?
Seveda. Hodil sem na terapijo in spoznal veliko o sebi. Toda najboljše spoznavanje sebe je bil vseeno ašram. Tudi zato, ker je trajal dolgo in so bili tam razni swamiji, ki so že nekaj dosegli v življenju. Lahko sem iskal pri njih vzorce samoanalize in samokritičnosti.

Lahko rečemo, da si ljudje, ki nosijo maske, ne upajo razmišljati o svojih čustvih?
Lahko rečemo, da si ne upajo. In da ne znajo. Saj nas o tem nihče ne uči. Na šoli nimamo predmeta "čustva" ali "jaz". Predmet "jaz" bi bil zelo zanimiv. Vprašanje, kdo bi ga učil. Nihče nas o tem ne uči, tudi naši starši ne vedo nič o tem, ker jih ni nihče učil. In zato je logično, da ne znamo. In to je strahovita tragedija našega bivanja. Gremo skozi življenje, sprašujoč, kaj se nam dogaja. No, če se kdaj vprašamo, gremo morda na pot do odgovora. Še huje pa je, če emocije razumemo kot nekaj iracionalnega in zunaj nadzora. To pa je sploh tragedija. Sovražim tudi splošno reklo: "Preveč razmišljaš." Nikoli ne razmišljamo preveč, velikokrat pa narobe.