Največkrat zabavljaško razpoloženi glasbenik, ki je včasih podiral rekorde pri prodaji kaset in plošč ter se s svojim dolgim spiskom zdaj že zimzelenih uspešnic uvrstil na seznam tistih, ki jih radi kategoriziramo z oznako "legenda". Za imidžem vedno nasmejanega preprostega moža iz Gorenjske se skriva tudi resna plat, tista, ki je prinesla diplomo pravne fakultete in piše med množico manj priljubljene, razmišljujoče pesmi.

Predstavnik baby boom generacije, ki se je nad glasbo navduševal v šestdesetih letih, ko je ta po njegovem mnenju doživljala največjo revolucijo, lani pa s koncertom v Cankarjevem domu zaznamoval tridesetletnico delovanja, je v pogovoru za MMC povedal anekdoto o nastanku naše najslavnejše uspavanke vseh časov in povedal, zakaj so nekatere njegove skladbe na radijskih postajah še vedno v "bunkerju" prepovedanih. O lulčkih, upokojencih in cerkvenih zvonovih se pač ne spodobi govoriti.

Pred nekaj meseci so objavili zanimiv članek o tem, kako svet obvladuje generacija "baby boomerjev", ne le v politiki in gospodarstvu, pač pa tudi v popularni kulturi. Rolling Stonesi in U2 še vedno veljajo za največje zvezde. Kako na to gledate kot predstavnik te generacije?
Izboljšala se je kvaliteta življenja, življenjska doba se daljša. Pri štiridesetih in petdesetih so bili gospodje včasih zgarani, zdaj pa ni več tako. Mene so starši imeli zelo pozno, pri štiriinštiridesetih. Skušam se spomniti svojega očeta v mojih letih, saj imava z najmlajšo hčerko isto število let razlike. Takrat se mi je oče zdel neznansko star (smeh).

Mislite, da vaša hči na vas ne gleda kot na zelo starega?
Mislim, da ne, ker sva se o tem že večkrat pogovarjala. No, verjetno je to zanikala tudi malo iz spoštovanja (smeh). Ampak tudi sicer se pogovarjava o glasbi, filmu. Ravno zadnjič me je nekaj spraševala o Hendrixu.

Saj to. Današnja mladina še vedno posluša kultno glasbo iz šestdesetih in sedemdesetih let, se strinjate?
Zato, ker se je takrat na tem področju zgodila revolucija v svetovnem merilu.

Ni že čas za nove glasbene revolucije?
Ja, ampak primanjkuje nam revolucionarjev. Mislim, da je vsak preveč obremenjen sam s sabo, študentje pa se razburijo takrat, ko jim dvignejo ceno malic. Bile so sicer te vstaje, a so potem kar poniknile, vse skupaj je izpadlo malo naivno. Kapaciteta ljudi z ulic ni bila dovolj, morali bi imeti močnega vodjo.

Sodeč po vsesplošnem razočaranju nad sistemom pri nas, ali dobivate zadnje leto kaj več prihodka na račun avtorskih pravic za predvajanje pesmi Umrla je država? Predstavljam si, da je na radiih po novem zelo priljubljena.
Še ne vem, ker še nisem dobil izpiska (smeh). Vem pa, da pesmi nekaterim urednikom na radiih ne pustijo vrteti. So bili že poklicani na zagovor.

Je res tako provokativna? Spomnim se, da ste s to skladbo ne nazadnje nekoč nastopili tudi na vseslovenski novoletni prireditvi 3 x 3, kamor najbrž niso vabili upornikov.
A res? (smeh) Možno. Zdaj je pač spet aktualna in nekateri niso preveč navdušeni. Ljudje me v zvezi s tem tudi ustavljajo na cesti in mi govorijo, kako je nadvse primerna za današnji čas. V resnici me moti samo to, da se petelini na kupu gnoja (politiki, op. a.) ne morejo med sabo dogovoriti. To je tisto, kar nas dela majhne.

Konec sedemdesetih ste provocirali tudi s pesmijo Penzionisti in menda s tem razburili upokojence.
Ja, skladba je šla v nos predvsem zvezi borcev. V resnici komad sploh ni provokativen, morda malo sarkastično gleda na staranje. "Penzionisti so cvet te dežele, penzionisti so sol te zemlje, v svet gledajo z motnimi očmi, s špricarjem v roki in socialnimi zobmi." Veste, kaj jih je pri vsem najbolj zmotilo? Pripomba o socialnih zobeh. O protezah, po domače. Takrat je bil v resnici tudi Tito v generaciji upokojencev, zato so iz tega naredili politični problem. Danes se ob to nihče ne bi niti obregnil. Sicer pa sem vedno malo provociral, kar nekaj pesmi je še v "bunkerju" tistih, ki jih uredniki ne smejo predvajati.

Katere na primer?
Martinovega lulčka na primer nikoli ne slišiš, ker naj bi bila beseda "lulček" pohujšljiva. V času Jugoslavije je bila nezaželena tudi Ko zvonovi zapojo, ker naj bi bila preveč farška.

Potem bi morala biti zdaj zelo priljubljena.
Nekdo mi je rekel, da se mu tudi sanjalo ni, da bo to nekoč postala himna mariborske nadškofije (smeh).

Največ vaših najbolj znanih uspešnic je bolj zabavne narave, vas občinstvo morda težje sprejme, ko želite povedati kaj resnega?
Imam tudi intimno čustvene pesmi, takšne, kjer se ukvarjam s širšimi vprašanji. Najbolj znane pa seveda ostajajo veseljaško kvantaške. A v svojem bistvu je tudi Za prijatelje resen komad. Na splošno imam seveda rad humor, rad sem v družbi ljudi, ki se znajo zabavati, imam pa tudi drugo, razmišljujočo plat. Ta večine ne zanima. Tistim, ki hodijo na moje koncerte, so všeč moje "resne" pesmi. Če mi nekdo reče, da mu je najbolj všeč moj sedemminutni komad Poroke ne bo, vem, da spada v ožji krog poslušalcev.

Svoje pesmi ste vedno odkrito posvečali bližnjim. Svojim otrokom in njihovi mami. Imajo ljubezenske skladbe za nekdanjo ženo zdaj kaj grenak priokus, ko jih igrate?
Ne, kje pa, v resnici me spominjajo na lepe stvari. Brez kakršne koli grenkobe. Nek znanec mi je rekel, da si v resnici s pesmimi pišem življenjski dnevnik. In še vedno vztrajam. Če ne bi pisal, bi počil.

Vas kakšna pesem kljub vsemu preveč močno čustveno prevzame?
Pri pesmi za Tadejo moram včasih zadržati solzo. Tadeja je bila moja prijateljica, telesno prizadeta deklica, ki je umrla pred desetimi leti. Priklenjena je bila na voziček, in odkar sem jo poznal, je dobivala dnevne doze morfija proti bolečinam. Vsak dan je bila tako rekoč v smrtni nevarnosti. In ona mi je nekoč rekla, da jo tako skrbi zame, ker vandram po svetu z avtomobili in letali, da vsak večer moli zame. Ona zame, si predstavljate? Sem ji rekel, da ne poznam nikogar, ki bi to počel, da je verjetno edina. Ta pesem, ki sem ji jo posvetil, je zelo čustvena. Glasba ima to možnost, da te preseli v čas, ko si pisal določeno skladbo. Spomnim se, kdaj sem napisal skladbo Uspavanka za Evo. Refren sem imel že, ko je bila čisto majhna, potem pa pet, šest let iz nje nisem nič naredil. Nisem znal naprej.

Tisti del, ko jo svarite o šoferjih s klobuki in ljudeh, ki ne znajo jokati, je prišel pozneje?
Ja. Bil sem v Nashvillu in klical domov. Javila se je Eva, takrat stara osem ali devet let. Povedala mi je, da je šla v gozd na sprehod s svojim psičkom Champom in da je bil zelo priden. Takrat me je v hipu prešinilo, dodal sem, kako "Evin kužek zalaja", in potem je bila pesem napisana v pol ure. Se pa vidi, da je pesem iz dveh različnih obdobij. Na koncu so v ospredju svarila, ko se otrok sooča s svetom in se oddaljuje od staršev.

So se otroci držali nasvetov? Kot spremljamo v medijih, so uspešni odrasli ljudje, Eva je zdravnica, Martin podjetnik, najmlajša Kora pa je vstopila v svet manekenstva.
Hvala bogu za te otroke, to pa res. Vsi so tudi zelo inteligentno sprejeli spremembe, ki so se zgodile v naši družini.

Je najmlajša Kora edina, ki jo je zamikal svet medijev?
Skušam se sicer izogibati vlogi "ograje", a ostajam previden. Uživa v manekenstvu. Če ne drugega, se bo navadila stopati pred ljudi in operirati s strahom, ki spremlja nove izzive.

Poklicna glasba pa nikogar ni pritegnila?
Enkrat smo imeli celo pogovor na to temo. Sem jim rekel, da je v slovenski glasbi dovolj en Šifrer (smeh). Ne, resno, vsi so malo igrali inštrumente, a to je bilo vse. Tudi predstavljati si nočem, kako bi bilo za njih v teh časih težko.

Lani ste postali tudi dedek deklici Fridi, lahko pričakujemo od vas nov val otroških pesmi?
Ne vem, jaz sem človek, ki ničesar ne pričakuje. Nimam časa za prihodnost, ker se toliko dogaja zdaj (smeh).

Veliko vaših skladb govori o popivanju. Bele miške o alkoholnem deliriju, v parodiji Dec ne more pa ste se dotaknili še neke druge specifične težave močno opitih moških. Se še dandanes napijete? Pravijo, da telo že pri tridesetih težje presnavlja alkohol.
Ma ne, jaz pijem cviček, to je moja najmočnejša brezalkoholna pijača (smeh). Malo še zalijem z vodo, in to je zame najbolj zdravo poživilo. Žganih pijač pa nikakor ne. Ne želim pa ničesar reklamirati in se zavedam, da alkohol tudi uničuje življenja in družine. Vse v mejah normale, četudi so te meje za vsakega drugačne (smeh).

Cigaretam pa strastno nasprotujete - že v sedemdesetih, ko se je kadilo celo po pisarnah in čakalnicah, ste napisali pesem o tem, kako vam smrdijo.
Nekaj je res. Vino je v določenih količinah zdravo, cigarete pa v nobeni. Tudi ženske v mojem življenju so nehale kaditi isti trenutek, ko sva prišla skupaj.

Tako neizprosni ste glede tega?
Ne želim se poljubljati s pepelnikom, to pa res ne. Sploh glede na vse količine dima, ki sem ga pasivno predihal, ko sem igral po raznih beznicah in gostilnah. Zdi se mi, da je protikadilski zakon eden izmed najboljših. Nisem pa zoprn, če si kdo v družbi, ko smo zunaj na zraku, prižge cigareto, ne težim kar vsem povprek. Bi jih pa poslal vsake pol leta na Golnik pogledat bolnike z rakom.

Pa mamila? Mlad boemski kantavtor v sedemdesetih gotovo ni bil imun vsaj na kakšen zvitek marihuane.
Nikoli nisem maral tega. Trave nisem nikoli poskusil! Sem absolutno za legalizacijo, a sam sem vedno zavrnil tovrstne ponudbe. Tako sem se pač odločil.

Prihajate iz Gorenjske. Kako je s škrtostjo, ki jo očitajo ljudem iz vaših krajev?
Mislim, da je to značilno za vse alpske narode, zemlja je tam že v osnovi škrta do ljudi, iz nje je težko kaj pridelati. A škrti v resnici sploh nismo, poglejte: Gorenjcem nikoli nihče ni nič dal, nismo vam nič vzeli, mi pa smo vam podarili Prešerna, Avsenike in Šifrerja (smeh).

Kot preudaren pisec besedil in nekdanji novinar imate gotovo ogromno sočnih zgodb za avtobiografijo. Kdaj jo lahko pričakujemo?
Je ne bo. Preveč vem (smeh). Tudi o drugih. Preveč ljudem bi bilo neprijetno. Če ne bi bilo iskreno, z imeni in vsem, pa bi bilo brezveze.