Pred tekmami resna in motivirana, stran od bazena nasmejana in vse prej kot vzvišena - četudi ima za sabo uspehe z največjih plavalskih tekmovanj.

24-letna Jeseničanka je plavanju zapisana že od mladih nog. A samo v tekmovalnih bazenih. "Jaz grem zelo rada na morje. Zelo rada se sončim in poležavam na plaži. V morje grem pa po navadi samo enkrat na dan. Ampak še to za pet sekund, da se shladim, in tudi na misel mi ne pride, da bi kaj zaplavala. Niti slučajno ne," je pojasnila v intervjuju za MMC.

Nadvse ceni svojo zasebnost. Zato jo v njenem prostem času - besedni zvezi, ki ji je skoraj tuja - ne boste videli pogosto zunaj. V mlajših letih, ko še ni trenirala do trikrat na dan, tudi ona ni ušla fenomenu španskih telenovel. "Sem se veliko naučila. Ni tako neumno, kot vsi pravijo. Tudi španščina je zelo lahek jezik. Sem se kar veliko naučila. Lahko rečem, da veliko razumem," se je spominjala Anja, kako se je naučila španščine ob gledanju telenovel.

In za vse njene oboževalce - že dve leti je v razmerju.

Kaj je še povedala o delu svojega življenja, ki je javnosti bolj ali manj neznan, o svojih plavalnih dosežkih in načrtih ter tudi dogodivščinah na olimpijskih igrah, si lahko preberete spodaj.

Kako kratko poletje je za vami? Ste imeli po prihodu z olimpijskih iger kaj časa za oddih ali ste se takoj vrnili na treninge?
Takoj po olimpijadi sem imela prost cel avgust. Mislim, da je bilo vsega skupaj pet tednov. Ne spomnim se, kdaj sem bila toliko časa prosta (smeh). Po navadi imamo glavno tekmo sredi avgusta. Septembra moramo začeti že trenirati, ker imamo konec novembra, v začetku decembra že evropsko ali svetovno prvenstvo v kratkih bazenih, tako da ... Letos lahko rečem, da je bilo veliko premora. Ustrezalo mi je. Se je pa zaradi tega zdaj tako težko vrniti nazaj v ritem treningov. Sploh v plavanju zelo težko prideš nazaj v formo, v trening. Zdaj se malo trudimo (smeh).

Za kuharje pravijo, da ne kuhajo radi doma. Ali velja za plavalce, da ne plavajo radi, ko so na morju oz. tam preživljajo svoj dopust?
Jaz grem zelo rada na morje. Zelo rada se sončim in poležavam na plaži. V morje grem pa po navadi samo enkrat na dan. Ampak še to za pet sekund, da se shladim, in tudi na misel mi ne pride, da bi kaj zaplavala. Niti slučajno ne. Če imam blazino, sem na njej. Ampak to je tudi to.

Kako pa ste preživeli vaš - pravite, da najdaljši - odmor po Londonu?
Malo sem bila doma. Približno deset dni sem bila na Hrvaškem na počitnicah. Je kar hitro minilo. Pomembno je, da sem odmislila plavanje. Ni bilo treningov. Telo in glava sta se spočila. Sem uživala. Je pa kar hitro, prehitro minilo (smeh).

Če že nimate na razpolago pet tednov za sprostitev, kako preživljate prosti čas?
Prostega časa takrat, ko imamo sezono - to je v bistvu enajst mesecev in pol na leto - je zelo malo. Če smo kakšno nedeljo prosti, da ni tekme, je že tako kot dopust skoraj. Če nam trener da prosto nedeljo, smo vsi tako veseli, da kar res ni (smeh). Takrat sem rada doma. Počivam. Gledam televizijo. Zelo veliko grem tudi v savno, kadar sem prosta. Na kakšno masažo. V kino. To je pa tudi to.

Izvedeli smo, da ste se naučili španščine med gledanjem španskih nadaljevank. Je to res?
Res (smeh). Ja, pred zelo dolgim časom. Zdaj niti nimam časa, ker vse dni treniramo. Pred kakimi desetimi leti, ko se je vse to začelo, sem zelo rada gledala španske telenovele. Takrat tudi nisem imela dvakrat ali trikrat na dan treningov, tako da sem imela veliko časa in sem se veliko naučila. Ni tako neumno, kot vsi pravijo. Tudi španščina je zelo lahek jezik. Sem se kar veliko naučila. Lahko rečem, da veliko razumem.

Katera je bila vaša najljubša? Esmeralda?
Ta je bila čisto prva. To se spomnim, da sem jo gledala še s svojo pokojno babico vsako popoldne po kosilo. Zdaj pa se naslovov ne spomnim.

Ryan Lochte je po vrnitvi z olimpijskih iger dobil številne ponudbe za nastope v televizijskih serijah. Tudi za resničnostne šove. Bi sami sprejeli ponudbo za nastopanje v resničnostnem šovu, če bi jo prejeli?
Uf ... Ne vem. Jaz imam zelo rada mir. Rada imam zasebnost. Sploh takrat, ko treniram, imam rada med odmori prosti čas, da se spočijem. Da ni kakšnih dražljev zraven. Je pa v Ameriki to vse drugače. Lochte ima poleg plavanja še milijon stvari.

Je morda to plus za plavalca, da je plavalec v Sloveniji? Da ni tako pod očesom javnosti.
(Smeh). Vedno so plusi in minusi. Plus je to, da imaš malo več miru. So pa minusi pri drugih stvareh, kot so sponzorji, medijska pozornost ...

Zdaj, ko pogledamo olimpijske igre ali pa svetovna prvenstva, postane plavanje država v malem. Koliko časa imate plavalci, da se družite med sabo, ali je res vsak osredotočen le na svoj cilj?
Na tekmi se res drži vsak bolj zase. Se ne pogovarjamo med sabo. Vsak se koncentrira na svoje. Itak smo si vsi nasprotniki. Sploh pred tekmo ni druženja. Imamo pa po vsaki večji tekmi večerje, bankete ... Tam pa kar naenkrat postanemo vsi najboljši prijatelji. Vsi se poznamo (smeh). In je čisto drugače vse (smeh). Zanimivo.

Kdo od večjih imen svetovnega plavanja velja za najbolj sproščenega in najbolj komunikativnega?
Uf, težko rečem. Rekla bom, da je Aliaksandra Herasimenia iz Belorusije. Zdaj je na olimpijadi osvojila dve zlati medalji in ona res stoji trdo na tleh. Ni važna. Simpatična, zgovorna.

Pred olimpijskimi igrami in med njimi smo lahko brali, kako se olimpijska vas domnevno spremeni v raj za mesene odnose. Koliko je resnice za tem?
(Smeh). Marsikaj se je govorilo in lahko smo brali o marsičem. Marsikateri so imeli težave s partnerji, ki so ostali doma in so to brali (smeh). To je bilo zelo 'nefer'. Jaz do zdaj še nisem videla nič na olimpijadi, da bi se dogajalo kaj takšnega. To so samo govorice. Nekaj, da se bere. Mediji to pišejo, ljudstvo z veseljem bere, ker je to zanimivo. To je pa tudi vse.

Glede na to, da se je pravkar začelo novo študijsko leto, koliko ste sami dejavni na tem področju?
Zdaj trenutno ne študiram. Po olimpijadi v Pekingu sem začela študirati pravo. Študirala sem eno leto, ampak sem zelo težko usklajevala študij in plavanje. V Sloveniji je to zelo težko. Še z Jesenic sem se morala voziti na predavanja v Ljubljano. Težava je v tem, da sem perfekcionist. In če se lotim ene stvari, se jo lotim 110-odstotno. Ko sem plavala in še študirala zraven, sta trpela tako plavanje kot faks. Rekla sem si, da se bom do Londona posvečala le plavanju. Zdaj pa mislim, da se bom počasi vrnila tudi v študijske klopi.

Zakaj pravo?
Ne vem. Zdaj, če povem po pravici, ne vem, ali bom nadaljevala študij prava. Ker plavanje je takšen šport, da je bilo zanj potrebnega toliko odrekanja. Plavam že 18 let in v bistvu še nisem uživala življenja, kakor ga moji sovrstniki uživajo. Dvomim, da se bom odločila zdaj naprej še za pravo, ker je zanj treba zelo veliko učenja, kar vsi vemo. Verjetno se bom odločila za kakšen drug študij. Za pravo sem se pa odločila, ker se pravo lahko učiš doma. Ni ti treba hoditi na vsako predavanje. Mislila sem, da bo malo lažje, ampak je kar težko oboje skupaj.

Tudi zato, ker ste se odrekli študiju prava, sta prišla uspeha na olimpijskih igrah v obliki desetega in enajstega mesta. Vam je kaj žal, da niste prišli v finale?
(Smeh). Ja, itak. Normalno. Vsak si želi priti v finale. Meni je zelo malo zmanjkalo. Na 200 metrov delfin mi je zmanjkalo vsega skupaj 46 stotink sekunde, ampak sem bila kljub temu zadovoljna. Plavanje je tak svetovljanski šport. Ogromno držav nastopa. Velika konkurenca je. Morda se ljudje v Sloveniji niti ne zavedajo, kakšen uspeh je priti med 16 ali 20 najboljših plavalcev na tekmovanju, kot je olimpijada. To je zelo težko. Jaz sem izboljšala uvrstitvi iz Pekinga in Aten. Deseto in enajsto mesto na olimpijadi mislim, da je vrhunski uspeh. Je pa res, da je malo grenkega priokusa ravno zaradi teh 46 stotink sekunde. Jaz upam, da bom zdržala do Ria in da bo tam še boljša uvrstitev.

Koliko sta deseto in enajsto mesto na olimpijskih igrah cenjena dosežka pri nas?
Med samimi plavalci mislim, da je to zelo cenjen rezultat. Tudi med tistimi, ki so na tak ali drugačen način povezani s plavanjem in se zavedajo, da je to zares dobra uvrstitev. Drugače pa smo Slovenci postali tako: če ni medalja, potem niso zadovoljni. Težko je reči. Mogoče, če bi prišla v finale, bi bilo to veliko bolje, ampak za deseto mesto mislim, da ga ne znajo toliko ceniti, kot je dober rezultat.

Kaj vas žene naprej? Kaj vas motivira?
Jaz zelo rada plavam. Tudi vidim, da iz leta v leto še napredujem. Letos sem odplavala najboljše rezultate v karieri na olimpijskih igrah. Mislim, da sem sposobna še bolje plavati. To me tudi žene naprej. Upam, da bom to dosegla. Ko bom pa enkrat videla, da ne morem več napredovati, da nisem več konkurenčna z drugimi vrhunskimi plavalci po svetu, pa ... mislim, da bom počasi rekla, adijo. Mislim pa, da tega ne bom storila v prihodnjih štirih letih, do Ria. Potem bomo pa videli. Nisem več najbolj mlada za plavalko. Sicer se zdaj ta starostna meja viša. Včasih so plavalke okoli 25. leta že nehale plavati, zdaj pa se je ta meja malo zvišala - do tam 28., 30. leta do takrat lahko še plavaš.

V Šanghaju ste dvignili prah s sporom s trenerjem Miho Potočnikom. Kako je to vplivalo na vaše nadaljnje treninge?
Mogoče se bo slišalo malo smešno, ampak je ta spor malo pomagal k najinemu sodelovanju za naprej. Veliko stvari je bilo prenapihnjenih. Tako jaz kot on nisva rekla vsega, kar je bilo napisano v medijih. Tako pač je. Midva sodelujeva že 16 let. Toliko časa je on moj trener. Pozna me bolje kot moj lasten oče. Jaz mu upam povedati marsikaj in tudi on meni. Treba se je sporeči, če se ne strinjava pri določenih stvareh. Ampak, da sva se po tistem sporu pogovorila in da je najino sodelovanje na takšnem vrhuncu, kot še nikoli ni bilo.

Vemo, da zdaj trener Borut Petrič odhaja v Dubrovnik. Plavalka Tanja Šmid z njim. Vi ostajate v Radovljici?
Ja, jaz imam v Radovljici, kjer treniram že ves čas, odlične razmere. Tudi nimamo nekih težav s klubom. Jaz sem čisto zadovoljna tu v Sloveniji. Imam najboljšega trenerja v Sloveniji. In enega izmed najboljših trenerjev na svetu. Vemo, da je popeljal Saro Isaković do srebrne medalje v Pekingu, in jaz sem z njim stoodstotno zadovoljna. Pozna me. Jaz bom ostala tu.

Kje je meja za vas? So olimpijske igre v Riu de Janeiru najvišji cilj, ki ga imate zdaj pred sabo?
Mislim, da je ravno trener izjavil, da se za olimpijske igre začne trenirati dan po olimpijskih igrah za olimpijske igre. Tako da ... Je to še kar daleč, ampak je zdaj že treba trenirati za to. Saj vemo, kakšna je konkurenca po svetu in kako vsi trenirajo. Če hočeš biti v vrhu, moraš biti temu predan stoodstotno. Večji glavni cilj je Rio. Vmes pa je še nekaj večjih tekmovanj. V tej sezoni je svetovno prvenstvo glavni cilj. Drugače pa bom sprejela vsako leto, kar bo, in upam na najboljše.