Znameniti srbski poprockovski glasbenik, ki pravi, da je veliko njihovega občinstva ženskega spola (skladbe so pač zasanjano romantične), Momčilo Bajagić Bajaga, se s svojimi Instruktori 20. decembra po nekaj letih vrača na ljubljanske odre z večjim koncertom. Tokrat bodo predstavili zadnji album "Daljina, dim in prašina", ki je izšel že poleti in medtem njihove poslušalce zasvojil z vsaj tremi uspešnicami - "Ako treba da je kraj", "Vreme" in "Mala uska haljina".

Naslednji mesec bodo nastopili v Hali Tivoli, na tiskovni konferenci pa so povedali še, da bo na koncertu v vlogi predskupine nastopil Gušti s svojo zasedbo. V pogovoru z novinarji sta oba glasbenika drug o drugem govorila izključno v presežnikih, Gušti je še dejal, da si nastop na Bajagovem koncertu šteje v čast, saj je bila skupina ena izmed zanj pomembnejših glasbenih vplivov v rani mladosti.

Z Bajago smo po konferenci poklepetali o tem, zakaj niso nastopili v Stožicah, kako se prilagajajo na sodobne spletne zakonitosti glasbene distribucije in kje pravzaprav najde navdih za otožne romantične balade, ko pa je v resnici že več kot trideset let poročen s svojo srednješolsko ljubeznijo.

Skoraj vsako leto igrate v Ljubljani, kajne?
Ni ravno tako, zdaj nas že dve leti ni bilo. Imeli smo premor, ker smo delali nov album. Sicer zelo radi igramo tukaj. Morda letos sploh ne bi prišli, če ne bi bilo novega albuma, ki smo ga izdali poleti. Ampak po navadi se malce počaka, da se pesmi primejo.

Škoda, poleti bi lahko igrali v Križankah, in večkrat ste rekli, da je to vaše najljubše koncertno prizorišče pri nas.
Tako je, zagotovo se mi zdi najboljše koncertno prizorišče. Ampak zdaj je zima in treba je igrati na toplem. Sploh me pa tudi na Tivoli vežejo lepi spomini. Tukaj smo leta 1994 razprodali velik koncert.

Poleti so vas spraševali, ali se zanimate za nastop v Stožicah. Ste razmišljali tudi o tej možnosti?
Kaj pa vem, mislim, da je Tivoli pravi prostor za nas. Seveda bi se veselil nastopa v Stožicah, a to je veliko večji prostor, več je stroškov in organizacije. Pa še karte bi morale biti dražje, kar je v tek kriznih časih malo neprimerno.

Kako se privajate na sodobno distribucijo glasbe? Pravijo, da se izdaja albumov v fizični obliki ne obrestuje več, v snemanje dobrega videospota nima več smisla vlagati. Pomembno je, kako se pesem deli na socialnih omrežjih in koliko klikov ima na YouTubu.
Počasi. Z glasbo se poklicno ukvarjam že od sedemnajstega leta. Takrat so bile samo LP-plošče, potem so prišle kasete, zgoščenke in zdaj YouTube.

Zdaj ima teoretično vsak možnost, da postane uspešnica, da svojo glasbo in talent deli s svetom. Kako gledate na takšno distribucijo glasbe? Morda malce cinično?
Ah, ne, nobenega ciničnega pogleda na to nimam. Se prilagajam. Moti me edino, da pri vsem tem še ni prišlo do posodobitve konsenza glede avtorskih pravic, a verjamem, da se bo tudi to uredilo.

Koliko se vam sploh še splača snemati videospote? Za zadnjo ploščo imate dva.
To je zdaj stvar preteklosti. Tako album kot videospoti so v bistvu strošek, koncerti so glavni vir zaslužka. Pred dvajsetimi leti si za ploščo odštel enako kot za koncert, zdaj pa je obisk koncerta desetkrat dražji. Obisk koncerta je edina stvar, ki se je ne da piratsko sneti s spleta.

Album v fizični obliki pa je v resnici le promocijski material? Kot majice, na primer?
Tako je. Pomembno je, da pesmi ljudje poznajo in potem pridejo na koncert.

Rekli ste, da so glasbene recenzije za vas postale nepomembne, ker se v njih samo še pljuva po izvajalcih. Ste si glede na to, da je vaša zadnja plošča dobila dobre kritike, kaj premislili?
Kritike ljudi na spletu so bile dobre, in to mi je zanimivo, ker tam lahko pod imenom "Batman" pljuvaš po mili volji. Komentarji so v najboljšem primeru navadno polovica pozitivni in polovica negativni, mi pa smo imeli več kot osemdeset odstotkov pozitivnih. To se mi zdi lepo. Pomeni, da imamo občinstvo, ki so dobro sprejeli naše delo.

Vsi glasbeniki pravijo, da jim več pomeni mnenje ljudi kot kritikov. Človeka verjetno vseeno zbode, ko nekdo napiše kaj slabega.
Vsak ima pravico do svojega mnenja, in jaz se pravzaprav nikoli nisem razburjal zaradi negativnih kritik, saj so bile vedno tudi dobre. Kljub temu se mi pa zdi, da so kritike zadnjega albuma verjetno najboljše do zdaj.

Pišete večinoma ljubezenske pesmi. Žalostne. V zasebnem življenju ste več kot trideset let poročeni s svojo srednješolsko ljubezensko, živite urejeno družinsko življenje. Kje sploh najdete te otožne motive?
No, morda so na trenutke res malo otožne, a ne zares žalostne, se mi zdi, da imajo v sebi neki optimizem.

Vseeno govorijo o hrepenenju, neuslišanih ljubeznih, razhajanjih, o temah, za katere se zdi, da se vas osebno ne tičejo.
Vem, ampak jaz ne pišem avtobiografsko. Preprosto skušam pisati lepe pesmi. Pomembno je, da si doživel neke občutke, ki jih potem uporabiš. To ne pomeni, da moram imeti nesrečo v ljubezni, to je brez zveze.

Žena mora biti zagotovo včasih presenečena, ko napišete kakšno žalostno balado. V smislu, od kje ti pa to?
Ne, ne, njej so moje pesmi všeč. Celo mojim otrokom so všeč. Sin je v tretjem letniku fakultete, hči pa končuje osnovno šolo. Sta nekritična, mislita, da so vse moje pesmi dobre. Kar je meni "ok". (smeh)

No, ogromno mladine misli, da so vaše pesmi dobre. Plavi safir je pri nas ena izmed obveznih na repetoarju srednješolskih in študentskih zabav.
Super, to je lepo slišati. Enkrat se je zgodilo, da je Plavi safir postal priljubljen v Španiji. V nekem večjem mestu je didžej v klubu vzljubil to pesem zaradi slovenskih turistov, za katere je moral vrteti to pesem. Pri nekaterih pesmih ti enostavno uspe, nosijo tisto neopisljivo čarobnost. Če bi vedel, kaj to je, bi seveda delal same takšne pesmi. (smeh)

Ena izmed takšnih priljubljenih na zabavah je tudi "Moji drugovi" (Moji prijatelji).
Ta je postala priljubljena, ker je nastala v času razpada Jugoslavije. Takrat se je moja generacija iz šestdesetih ogromno razselila po svetu, in ko sem povsod nastopal, sem videl, da imam prijatelje povsod. V Torontu, Sydneyju, Kazahstanu, Bocvani, Južnoafriški republiki. Pesem je iskrena in zato je postala priljubljena.

Zdaj je moderno, da se "stari prijatelji" – stare, razpadle glasbene zasedbe nekdanje Jugoslavije ponovno zberejo za kakšno koncertno turnejo. Je kakšna skupina, ki bi jo vi osebno radi želeli videti igrati skupaj?
Meni so bili zelo všeč Buldožerji, njih bi rad videl. Ampak, da sta zraven tako Bele in Marko Brecelj. Njihov album "Pljuni istini u oči"( "Pljuni resnici v oči", op. p.) je bil eden izmed prvih, ki sem si jih kupil v gimnazijskih letih.

Kako pa sicer gledate na to nostalgično zbiranje starih zasedb?
V redu. Malo mi je čudno, ker smo mi skupina, ki je v starih časih igral z večino teh zasedb.

Ostanete brez dramatičnega učinka, ko se spet zberete.
Res je, tega ni, morda je to ljudem zanimivo. Ampak mi smo ves ta čas igrali, nismo zapustili scene. Sem pa vesel, ko se kdo vrne.