Slamno vas pri Metliki je pretekli teden preplavil slovesni duh. Njihov sovaščan Martin Težak je postal novi svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko. V domačem kraju ga je ob prihodu pozdravilo okoli 200 navdušenih sorodnikov, prijateljev in znancev na čelu z metliško županjo Renato Brunskole. "Prebujam se podobno kot prej, le mogoče nekoliko bolj zaspan," je o spremembi vsakdana po osvojitvi naziva v pogovoru za MMC povedal Martin. Več pa si lahko preberete spodaj.

Kako se je zbuditi zdaj, ko vas spremlja naziv svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko? Kako se je spremenil vaš vsakdan?
Prebujam se podobno kot prej, le mogoče nekoliko bolj zaspan (smeh). Delovnik se mi je malce podaljšal, ker se mi več skrbi, obveznosti in misli podi po glavi. Občutek je drugače prelep, še posebej ker je ta želja tlela v meni že vrsto let. Vendar so bile do leta 2007 to samo želje.

Kako se je začela vaša zgodba z diatonično harmoniko?
Zgodba se začenja z mojim natanko osmim letom starosti. Takrat mi jo je oče prvič oprtal na ramena in me tudi naučil nekaj skladbic. Že po dobrega pol leta sem prvič zaigral pred velikim občinstvom na znameniti belokranjski prireditvi, Vinski vigredi. Od tu naprej je harmonika postala moja vsakdanja spremljevalka. Včasih bolj, včasih manj, vendar je bila vedno v bližini. In letos v oktobru bo minilo 25 let, odkar sem prvič pritisnil na gumb harmonike.

Koliko vaj je bilo vloženih v to, da ste sploh prišli do mesteca Roccagora?
Da sem prišel na to tekmovanje, se moram vrnit dobra tri leta nazaj, v leto 2007, ko sem se prvič srečal s profesorjem Zoranom Lupincem, ki me je popeljal ne samo v svet tekmovanj, ampak mi je tudi odprl oči, da danes bistveno drugače gledam na tovrstno glasbo. Vendar je še mnogo stvari, ki se jih moram naučiti. Zaradi harmonikarske šole, ki jo zdaj odpiram, je to zame obvezno, ker si želim, da bi enkrat tudi iz moje šole nekdo postal uspešen tekmovalec. V bistvu vadim že, odkar igram ta instrument, res pa je, da tekmovalni program zahteva še veliko, veliko dodatnih ur vaj. Če nekaj rad počneš, ni težko, in jaz to rad počnem.

S kakšno konkurenco ste se pomerili?
Konkurenca je kot vedno na takšnih tekmovanjih močna in odlično pripravljena. Nikogar na teh tekmovanjih ni mogoče podcenjevati. Je mnogo odličnih glasbenikov, o katerih se bo v prihodnosti prav gotovo slišalo.

Kdo je izbral skladbi (Jesenska romanca in Holiday mix), s katerima ste se predstavili?
Tekmovalni program sem izbral sam. Prvo skladbo Jesenska romanca sem izbral zato, ker je moje avtorsko delo. Nekako sem verjel, da bo pesem pri poslušalcu pustila sledi. Tudi Holiday mix sem si zamislil in ga zložil sam. So pa v njem skladbe štirih avtorjev: Zorana Lupinca, Fulvija Jurinčiča, Tonija Sotoška in mene, Martina Težaka.

Kakšen ugled uživa harmonika v svetu?
Če bi gospod Slavko Avsenik vse pesmi, ki jih je skomponiral na klavirsko harmoniko, lahko skomponiral na diatonično, bi bilo danes mnogo bolje. Vendar vseeno mislim, da ni vse tako črno, kot se včasih sliši. Diatonična harmonika se čedalje bolj razvija in kmalu se bo dalo iz nje izvleči vse. Tudi vse več mladih se uči igranja na ta instrument, ki ga bodo popeljali na različne konce sveta. Svoje mesto je diatonična harmonika dobila tudi v glasbenih šolah, kar dokazuje, da ji ugled raste. Za to, sa se razširi po svetu, bo potrebnih še nekaj let. Na poti proti domu iz svetovnega prvenstva sem se na črpalki v Udinah srečal s štirimi mladimi fanti iz Švedske. Od njih je samo eden poznal takšno vrsto harmonike, vendar je še nikoli ni videl v živo.

Zakaj po vašem mnenju še ni čas, da bi osvojila srca evrovizijskih oboževalcev?
Čestitke Ansamblu Roka Žlindre in Kalamarom, zadnji so se ravno ta konec tedna mudili v Beli krajini. Za promocijo instrumenta je to dobro. Sicer pa na Evroviziji tako ali tako ne zmaga ali izgubi posamezen instrument, ampak pesem in izvajalec oz. izvajalci kot celota. Seveda s pravim zaledjem.

Kam vas bosta naziv in diatonična harmonika odnesla zdaj?
Ne vem, kam, če sploh kam; nekateri imajo željo, da bi nastopali čez lužo. Priznam, da bi šel enkrat tudi sam, vendar se mi nikamor ne mudi. Moje delo se zdaj šele začenja. Tukaj se samo ena zgodba konča, druga pa se začne. S prvim septembrom uradno odpiram šolo diatonične harmonike, za katero se že nekaj let trudim, da bi zaživela. Hkrati 25. septembra pripravljam koncert v športni dvorani v Metliki, na katerem bom predstavil nekaj tekmovalnih skladb, avtorske skladbe, ansambel Tri Martini (vsi člani imamo isto ime - Martin) in pevce, s katerimi trenutno sodelujem.

Bo ansambel morda zdaj doživel kakšno spremembo?
Ansambel nameravam v prihodnjih mesecih povečati vsaj za enega člana (zagotovo bo dekle) in se z njim že v prihodnjem letu pojavljati na festivalih po Sloveniji. Po mislih se mi podi mnogo vprašanj kaj in kako, pravih odgovorov za zdaj še ne vem. Zagotovo pa bom poizkusil čim bolje predstaviti avtorske skladbe, za katere kar nekaj priznanih glasbenikov meni, da so svež veter. Upam, da bodo všeč tudi tistim, ki glasbo radi poslušajo, čeprav ne igrajo nobenega instrumenta, ali so kakor koli drugače povezani z glasbo.