Ena najpriljubljenejših skupin je dokočno razpadla leta 1989, ime Bijelo dugme pa je nosila od prvega dne v letu 1974. Goran Bregović je kitaro v skupini igral od začetka do konca, glas Željka Bebeka je skupino zaznamoval v prvem desetletju, za leto dni ga je nasledil Mladen Vojičić - Tifa, za njim pa je za pet let prišel še Alen Islamović, nato pa je skupina razpadla. Vsi so odšli svojo pot in se posvetili solističnim karieram, po več kot petnajstih letih pa so pripravili tri velike koncerte v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu. Češ, slovo, kot se spodobi.

Združeni v nostalgičem duhu
Za Bregovića je to res bilo slovo, izkazalo pa se je, da Željko, Mladen in Alen zapuščine Bijelega dugmeta ne nameravajo več spustiti iz rok. Trojica se je združila in pod imenom Kad bi bilo Bijelo dugme prireja koncerte po vsem svetu. Jim gre le za denar ali jih resnično veže le nostalgija in občutek dolžnosti do oboževalcev? Ljudstvo namiguje na prvo, Željko Bebek pa je v pogovoru za MMC zatrdil drugo. Najbrž tega ne bomo nikoli zagotovo izvedeli, vemo le, da bomo tudi v Ljubljani končno izvedeli, da se njeno ime lahko omenja vsak dan, razen na Džurdževdan. Da lipe cvetijo in kako je, ko ljubi Bosanec.

Dokončen razpad skupine Bijelo dugme nosi letnico 1989, vendar se je skupina spet zbrala leta 2005, da bi se v velikem slogu poslovila od svojih oboževalcev s koncerti v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu. Kako to, da je po teh treh koncertih prišlo do nadaljevanja sodelovanja med vami, Alenom in Tifo, saj prej niste nikoli nastopali skupaj?
Ne, prej nikoli nismo nastopali skupaj, po vnovičnem združenju v slovo pa smo ugotovili, da pravzaprav nimamo pravice reči, da je konec in iti vsak svojo pot. To ne bi bilo pošteno do naših oboževalecv, saj skladbe Bijelega dugmeta še vedno nosijo v glavah in srcu, zato smo se trije vokalisti v spremstvu orkestra in spremljevalnih vokalov odločili za koncept Kad bi bilo Bijelo dugme, ki ga zdaj izvajamo približno že dve leti.

Kaj pa Goran Bregović, zakaj njega ni poleg?
Veste, Goran sodi med ljudi z velikim egom. On ima očitno neke svoje razloge, zaradi katerih s svojimi trubači raje nastopa v Singapurju kot pa v formaciji, ki mu je pravzaprav ukrojila življenje, kot ga je tudi vsem nam. Prestari smo, da bi prosjačili za stvari, kdor hoče, naj bo zraven, kdor noče, mu ni treba.

Leta 2005 ste se poslovili v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu, Ljubljana pa je kljub tisočim vašim oboževalcem izpadla. Tudi vi trije ste združeni že dve leti, Ljubljano pa boste obiskali šele zdaj. Kako to?
Že leta 2006 je naš takratni mendežer poskušal organizirati koncert v Ljubljani, vendar pa se je nekaj zapletlo in nikakor ni šlo. Zdaj pa smo dobili novo priložnost, ki smo jo takoj zagrabili.

V Bijelom dugmetu ste se v vseh teh letih pevci kar naprej menjavali. Se je kdo kdaj poigraval z mislijo, da bi se vam pridružila pevka?
Bijelo dugme je bil vedno rock band, ki je nenazadnje svoje pesmi tržil na relaciji moški ženskam. Zdelo bi se neresno, da bi nazadnje prišla pevka in vse pesmi obrnila na glavo. Je pa Goran ustvarjal pesmi z zelo visoko intonacijo, kar pa zame ni bil problem, saj imam visok glas in sem jih pravzaprav lahko pel le jaz.

Na poslovilni turneji so si obiskovalci koncerta vroče želeli slišati tudi pesem Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo, vendar jih niste uslišali. Zakaj?
Takrat je imel Goran nek svoj pogled na situacijo in poslovilno turnejo si je zamislil v duhu Tita, kameradov ... Skratka v povezavi s stvarmi, ki so njega spominjale na nostalgične čase nekdanje Jugoslavije, hkrati pa se tudi ni drznil sredi Zagreba zapeti Pljuni in zapjevaj moja Jugoslavijo. Politična konotacija pesmi mene ne zanima, mi smo band, ki poje pesmi z ljubezensko tematiko, pomembno je to, da na koncert pridejo tisti, ki imajo radi takšne pesmi, ki pridejo, da se napijejo, razbijejo kakšen kozarec, se zaljubijo, ne pa nekdo, ki bo stal tam in govoril, kako je bilo lepo takrat, ko je bil Tito predsednik. Takrat me ni zanimalo, kdo je na čelu države in ne zanima me niti danes.

V vašem repertoarju pa se je znašla tudi pesem, ki nosi naslov Kosovska, zapeli ste jo prav vi, in to v albanskem jeziku. Bi jo na odru zapeli tudi danes?
Seveda! Gre za pesem, ki je nisem zapel z nikakršnimi političnimi ambicijami, to je preprosto samo ljubezenska pesem. Besedila naših pesmi so razumeli tako Hrvati, Srbi, Bošnjaki kot Slovenci, če so se potrudili, Kosovarji pa nikoli, zato je ena pesem namenjena tudi njim.

Načrti za prihodnost?
Med prvomajskimi prazniki bomo nastopili v Umagu, še prej v Čakovcu, potem pa nas čaka še Švica, Švedska. V ZDA, Kanadi in Avstraliji smo že bili, zdaj je na vrsti Evropa. Morda se bomo pred dokončnim zaključkom projekta spet vrnili v Ljubljano, sam pa bom pri vas zagotovo nastopil tudi s solističnim koncertom. Želel bi si nastopiti tudi na mariborskem stadionu, pa kje v okolici Kopra, saj me na vašo obalo vežejo lepi spomini na prijetne zabave s kozarcem vašega odličnega vina v roki.

Tina Hacler