Vsako soboto ob 20.00 bo od jutri naprej na sporedu TV Slovenija 1 oddaja Vse je mogoče, ki je postala uspešnica v več kot 30 državah sveta, nad njo pa je iskreno navdušen tudi Emeršič, ki je dejal, da mu morda izmed vseh "skokov" na televizijo prav ta oddaja karakterno najbolj ustreza. V pogovoru za MMC se je dotaknil tudi razmišljanja o nevarnosti, da televizija igralca "požre", svoji zvestobi ansamblu SNG Drama Ljubljana ter odnosu z ženo Viktorijo, ki je prav tako igralka.

Ko ste aprila v Mariboru vodili viktorje, ste dejali, da se ne smete nikomur zameriti, če želite na televiziji še kdaj voditi kakšno oddajo. Očitno vam je ta "misija" uspela ...
Hja, očitno sem se pravim ljudem "nezameril". Nekomu sem se zagotovo zameril, RTV-ju se očitno nisem. Nekateri, ki že dalj časa delamo v tem prostoru, imamo neki svoj imidž, hodimo po svoji poti. V življenju ne moreš ravnati drugače, kot da jemlješ izzive osebno. Nobene oddaje ne bi delal le zaradi oddaje same, ampak mi mora ustrezati karakterno. In oddaja Vse je mogoče mi najbrž med vsemi, ki sem jih delal, karakterno še najbolj ustreza. Spogleduje se z nekaterimi, ki sem jih delal že prej, a ne glede na to, kje bi bila, tudi na "Tunguzija TV", bi jo verjetno sprejel, ker mi predstavlja velik izziv.

Oddaja je licenčna, ste jo poznali od prej?
Ne, nisem je poznal, sem jo pa začel raziskovati, ko sem sprejel voditeljsko vlogo. Kjer koli se oddaja pojavi, je zelo priljubljena, neverjetno osvoji ljudi. Morda zato, ker je zelo razbremenjena, ljudje imajo "poln kufer" tekmovalnosti, nagrajevanja v smislu, da morajo biti denar in nagrade .... Tukaj ni ničesar, tu je res le čista zabava, kot da si naliješ kozarec čistega, najboljšega vina brez Radenske.

Ko vi zasebno s prijatelji igrate karte ali košarko, želite vedno zmagati, ste tekmovalen človek?
Ne, nisem. Ne bi mogel biti športnik, pa ne zato, ker ne bi imel športnih sposobnosti, ampak ker je moj karakter tako netekmovalen, da bi v finalu Wimbledona za vsako genialno točko poljubil nasprotnika. Tekmovalnosti preprosto nimam v genih.

Oddaja bo ob sobotah zvečer nasledila oddajo Ne se hecat', ki je imela kratek rok trajanja. V čem lahko preseže resničnostne šove, ki bodo istočasno na komercialnih televizijah? Jih lahko?
Ne poznam oddaje Ne se hecat', na žalost nisem videl niti ene v celoti, le odlomke. Težava je v tem, da se pri nas ne zavedamo, da se mora ekipa, ki stoji za lastno oddajo, ukvarjati s čisto vsako podrobnostjo. Pri nas pa imamo običajno le koncept, vse drugo je improvizacija. Na tem mestu potem vse spodleti. Če pa v roke dobiš "Biblijo" neke licenčne oddaje, vidiš, da predvidijo vsak gib v scenografiji, vsaka lučka mora biti na točno določenem mestu, saj vedo, da zadeva ne bo funkcionirala, če ne bo točno tako, kot so si jo zamislili ... To je tisto, kar pri nas manjka. Oddaja Ne se hecat' morda ni bila slabo zamišljena, lahko da je imela potencial za dobro oddajo, če bi bila dosledno narejena, bi bila morda huda uspešnica. Na Pop TV-ju, ki je naša konkurenca, imajo oddajo Gostilna išče šefa, ki je izdelan format, zato ga lahko prodajajo že nekaj let. Tudi naša oddaja Vse je mogoče ima vse potrebne atribute, res bi bil presenečen, če ne bi postala "top dneva".

Koliko delov je predvidenih?
Za zdaj jesenski del. V oddaji so res take norosti, ljudi, ki jih poznamo, bomo videli na način, kot ni mogoč nikjer drugje, po moje še sami sebe v spalnici ne vidijo tako. Igre in izzivi so načeloma preprosti (recimo vsi poznamo pantomimo), ampak so zapakirane tako, da se v igri zgodi nekaj, v čemer ljudje izstopijo iz svojih vsakodnevnih okvirov. Ali pa igra Kričač, kjer vidiš nekoga, ki kriči na tak način, do katerega ga ne pripravi niti lastna žena. Oddaja ima neke nastavke, ki vrže ljudi iz ravnovesja, s tem pa postane neverjetno smešna. Ko smo snemali prvo oddajo, še v življenju nisem videl, da bi se vsi, gledalci, gostje in jaz tako smejali, kot so se na poševnem odru. Ljudje so dobesedno padali s stolov.

Glede na vaš navihan izraz in duhovitost si le težko predstavljam, da niste vseh iger iz oddaje preizkusili tudi na lastni koži. Se motim?
Če jih že nisem vseh preizkusil, sem se poskusil vsaj v vse vživeti. Nekatere je težko preizkušati, ker so skupinske. V oddaji Minuta do zmage si lahko na primer vse delal sam. V vsako igro pa sem se vživel, da sem sploh ugotovil, kje se začne problem.

V vsaki oddaji se bo pomerilo šest znanih gostov. Ali mislite, da v Sloveniji premoremo dovolj znanih in zanimivih obrazov, da se na neki točki ne bodo začeli ljudje ponavljati?
Ne bomo imeli šest slavnih, ampak šest znanih gostov, v tem je velika razlika. Med temi znanimi so nekateri, ki šele stopajo na sceno in jih pozna le 300 ljudi. Imeli bomo torej tiste, ki se uveljavljajo, in tiste, ki so že uveljavljeni. Imeli bomo ljudi, ki se ukvarjajo z javnimi poklici, to so lahko pevci, igralci, plesalci. Ampak med temi so nekateri še v razvoju. Te ljudi imamo namenoma - ne zato, da "mašimo" luknje, ampak zato, ker bi radi, da prek oddaje postanejo všeč ljudem in si jih začnejo celo želeti. Nekateri gostje se ponavljajo skozi več oddaj, ampak se preizkušajo v različnih igrah.

Zaščitni znak oddaje je poševni oder. Ali je to izključno slovenska pogruntavščina ali oder izhaja iz osnovnega koncepta, francoske oddaje Tout est permis?
Ne, to ni slovenska pogruntavščina. Gre za genialno pogruntavščino, ki je zaščitni znak tega šova. Vsi, ki predvajajo to oddajo, morajo imeti tak oder.

Oddajo predvajajo v več kot 20 državah sveta. Zakaj menite, da je "pravilo", da povsod za voditelja izberejo moškega?
Ne, to ni pravilo. Na Norveškem je voditeljica ženska. To ni čisto predpisano, a so očitno vzeli kot model. V Franciji je voditelj Arthur in je velika zvezda. Vseh voditeljev sicer ne poznam, ker jih je več kot 30.

Na intervju ste prišli s sestanka z Mariem Galuničem, urednikom Razvedrilnega programa TV Slovenija. Kakšno vlogo ima on pri oddaji, vam daje zamisli in predloge?
Ko smo posneli prvo oddajo, mi je rekel, da bom lahko vodil tudi drugo, haha. Seveda sodelujem z Mariem. To je res velik format oddaje, ki zahteva široko ekipo ljudi, ker so zelo pomembne tudi mikrosugestije. Jaz imam čez vodenje, a pomembni so tudi izbor glasbe, izbor iger, dramaturgije iger ... Mario je seveda pri tem zraven.

Vas je kakšen gost že zavrnil?
Ljudje so pri zabavnih oddajah pazljivi, sploh tisti uveljavljeni, ki že imajo neki imidž, saj ne vedo, kaj od kakšne oddaje pričakovati. Ravno zadnjič sva se pogovarjala z Mariem, da bodo ljudje verjetno kmalu začeli prositi, ali lahko pridejo v oddajo. Že zadnjič so nekateri znani Slovenci, ki so bili v sosednjem studiu, kukali k nam na snemanje in govorili, da bi bili oni tudi del tega. Oddaja ima res neverjetno prijeten naboj - pa to ni moje delo. To je zasluga mene, gostov, ljudi in samega koncepta. Všeč mi je, da lahko o oddaji povsem sproščeno govorim v superlativih, ker to ni moje delo, jaz sem samo delček vsega, ki tudi uživa v tem, kar se na odru dogaja.

Sledi oddaja konceptu družinskega razvedrila, ki ga TV Slovenija ves čas poudarja?
Hja, to, koliko gre za družinsko razvedrilo, bomo še videli. V nekaterih okvirih morda malo prestopi mejo, za katero bi si starši želeli, da bi jo otroci videli, včasih gredo tudi besede na rob sprejemljivega. A mislim, da bodo tudi otroci uživali, sploh tisti, ki niso čisto puritansko usmerjeni.

Če vam kdo reče kaj v smislu: "Pri teh letih bi se lahko pa že zresnil!", da ste otročji, vzamete to za žalitev ali kompliment?
Ljudje, ki me poznajo, vedo, da nisem tak. Sem relativno pusta in ozko usmerjena oseba. Najraje se družim s svojo družino in delam v Drami, zdaj tudi na televiziji, in to je to. Hecam se le v domačih družbah, sicer pa ne. Tudi voditeljstvo jemljem kot vlogo, odigram karakter, ki ustreza posamezni oddaji. Včasih hočem biti bolj strog, včasih zabaven, včasih privoščljiv. To so stvari, ki si jih jaz izmislim in določim, čeprav navzven deluje, da sem vse to jaz.

Se vas pa na televiziji držijo same takšne vloge zabavljača, kajne?
V življenju sem vodil le tri televizijske oddaje - no, pa še kuharsko Čari začimb z Gregorjem Bakovičem. A slednje nisem jemal kot oddajo, ampak kot najin egotrip, na katerega so nalepili kuhanje. Takrat sva se ogromno družila in se super razumela. Želela sva uresničiti najine štose in ideje, a sva se izogibala televiziji, ker sva želela biti resna igralca, a vendarle sva se rada šalila. Tako sva nekomu rekla, da ne bova delala na televiziji, razen če bo šlo za kuharsko oddajo - to se nama je namreč v tistih časih zdelo nemogoče. In sva res dobila oddajo.

Je lahko vodenje televizijske oddaje tudi nekoliko "nevarno" za igralsko kariero?
Tega sem se ves čas zelo bal, zato sem se tudi skrival za vlogo Zmaga Batine in nisem pustil, da se mešata najini imeni. Kar nekaj let so nekateri ljudje mislili, da je Zmago Batina resničen človek in so se kregali z mojo sestro, ko jim je govorila, da je to njen brat, oni pa ji niso verjeli in so ji govorili, da celo vedo, kje ima mesnico, haha. To me je zabavalo. Nekateri ljudje naredijo en izlet na televizijo in se nato zelo težko vrnejo v gledališče. Jaz imam glede tega srečo. Vsak večer igram v Drami in še nisem slišal, da bi imel kdo zaradi tega z menoj težave. Morda zato, ker štosov ne prenašam med Dramo in televizijo, ker televizijsko vlogo "zradiram", ko pridem v gledališče. Dolgo sem se tega otepal, prvih 12, 13 let nisem niti stopil pred televizijsko kamero, ker se mi je zdelo, da me lahko uniči. Videl sem nekaj primerov, ko se je igralcem to zgodilo. Tega nisem želel, saj je delo v Drami moj primarni poklic, tam sem doma, to delo me inspirira, mi daje voljo, da se sploh vse skupaj grem. Izleti na televizijo so neki ventil, dajejo mi nekaj, česar mi Drama ne, ampak je očitno zakoreninjeno v meni. Za vsako televizijsko vlogo sem se zelo pazljivo odločil, veliko sem jih tudi zavrnil, ker se nisem videl v njej ali ji nisem zaupal. Oddajo Vse je mogoče sem vzel, ker sem vedel, da je licenca in da se mora zgoditi točno tako, kot piše, takrat si tudi jaz upam vstopiti. Svoj del bom že naredil tako, da me ne bo sram, za druge ljudi pa tega ne morem zagotoviti. Lahko pa drugi naredijo tako, da je potem mene sram. Tega se bojim.

Član igralskega ansambla SNG Drame ste že od 1992, kar kaže na to, da so vam všeč stalnost, zanesljivost, rutiniranost. So to glavni razlogi, da ste na istem odru že več kot 20 let?
Drama je kot ... kot Barcelona ali Real Madrid v nogometu. Kam bi si še želel iti, če si lahko tam? Drama ima res nabor neverjetno dobrih igralcev, skozi predstave so se v zadnjih 20 letih dogajali presežki, ki so se zapisali v zgodovino slovenskega gledališča. Kaj bi si želel še več? Tudi tuji režiserji so velikokrat navdušeni nad tem, kako je ansambel ambiciozen, kako globoko si želi iti v težave, ki jih obravnava. To me inspirira, kolegi me inspirirajo, da se mi vse skupaj sploh še da delati. Vprašanje, če bi se mi dalo biti igralec v ansamblu, ki ni ambiciozen. Na oder ne grem samo stat, na odru hočem ljudi globoko ganiti, jih globoko nasmejati ali jim dati iztočnice za razmišljanje. Če ni tega, je brez zveze. Ko vidim kolege, kako se posvetijo neki vlogi, da se zanjo skoraj raztrgajo, mi ne preostane drugega, da to storim tudi sam, sicer jim delam škodo. Predstava je življenje, kjer morajo biti stvari uravnotežene. To te obvezuje.

Vaš šef, ravnatelj Drame Igor Samobor, je o odnosu z ženo, direktorico MGL-ja Barbaro Hieng Samobor, v našem intervjuju dejal: "Ne morem reči, da z ženo eden pred drugim skrivava, kaj počneva. Skrbiva pa vsak za svoj teritorij in za svoje gledalce. Če bi se kake stvari dotikala, bi se gotovo pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Ne gledava pa si seveda pod prste." Tudi vidva z ženo Viktorijo sta del dveh "taborov", Drame in MGL-ja. Imata podobno taktiko, imata ločeno zasebnost in kariero?
Ločiti ju je nemogoče. Če bi ju ločila, bi zatajila pol najinega življenja. Viktorija je bila zdaj sicer na porodniškem dopustu, a ko je bila v gledališču, je imela velike in težke vloge. Ko greš domov, skušaš te stvari odklopiti, a predvsem v obdobju vaj, iskanja specifičnosti vloge, ki jo igraš, je to nemogoče. Ko zaslutiš eno vlogo, je ne smeš več izpustiti, dokler se ne vsidra v tebi. Takrat se nekaj prinese domov. Z Viktorijo se seveda pogovarjava o vlogah, skušava si tudi pomagati, sva pa zelo normalna v tem. Sva dovolj samozavestna in samostojna. Igralski poklic je treba vedno gledati na dolgi rok, 40 let je treba ostati dober, ohranjati raven, da ljudem ostaneš zanimiv, kar je težko. Ne smeš biti požrešen, saj se ljudje hitro naveličajo ljudi, ki morajo preveč na hitro pokazati vse. Če zlezeš na plafon, se je spuščati vedno muka. Prehitro pokuriš vse, kar imaš. Zato sem srečen, da se je moja kariera vedno gibala tako, da sem bil vedno med tistimi, ki se jih omenja in želi, nikoli pa nisem bil kompletni nosilec. Starejši, kot si, tudi večjo odgovornost imaš do tega, kar počneš. Velike treme nikoli nisem imel, z leti pa se mi je povečala odgovornost. Prej sem bil bolj z glavo skozi zid, "na horuk".

Za konec še - ste po 25 letih kariere še vedno brez minute bolniškega dopusta?
Da, še vedno. Prejšnji petek sem imel premiero, a sem isti dan zbolel, mislil sem, da mi bo razneslo grlo, a sem vseeno igral. Morda tudi zaradi živcev, saj smo imeli v nedeljo nato še snemanje prve oddaje Vse je mogoče. RTV-jeve maskerke so bile uboge, ker sem bil kar naprej moker. A na bolniško nisem šel nikoli. Zdravnica mi vedno reče: "Ah, Bojan, to ni v redu, ampak vem, da ne boš vzel bolniške, kajne?" In ji rečem: "Ne, oprosti, ne morem, zdaj imam premiero predstave in druge stvari." Morda mi bo kdaj žal in bom jokal za nazaj, ampak tak pač sem.